Modro zelena voda
koketira z belimi skalami,
valovi lovijo sonce
v tisoče drobnih ogledalc,
da jemlje vid,
vonj po soli
se lepi v nosnice,
kriki galebov
se mešajo s hrupom kopalcev,
vročina lebdi nad zalivom.
Dišeči bori pomirjajo dušo
in hladijo telo.
Poletje je na dopustu.
OBISK NA GOLEM OTOKU
Košček sinjine
v objemu kamnitih rok.
Ladja se dotakne brega.
Neslišno se les
poljubi s kamnom.
Žareča nebesna peč žge v teme,
razbeljen kamen v podplate.
Za sencami borov
so razvaline taborišča
izpljunile trpljenje.
Neme kričijo: »Svršeno je!«
Zamrežena okna samic
s svojimi temnimi zenicami
srepo zro v sonce.
Nad njimi so na razpraskanih čelih
bledi ostanki peterokrakih zvezd
in pod njimi okorne črke:
čez napise drugi napisi,
napisi, zapisi, podpisi …
Razbitine ograj brez telesa
sanjajo o bodečih rokah,
ki so v svojem objemu
čuvale zamolčano tajnost,
zadrževale vzdihe,
kletve in bolečine,
molitve in prošnje,
treznost in zmedenost,
upanje in obup.
Pa vendar je bilo tako blizu morje
in v daljavi svobodno obzorje.
Široko pot v usahel pekel
še vedno stražijo slepi kandelabri
z razbitimi steklenimi očesi.
Povsod le kamen, vroč, pekoč.
Še lesen križ,
ob njem goreče sveče.
Sonce peče, peče …
Okus po grenkem
se nabira v ustih,
ko noga se dotakne krova.
Ej, barka, odpluj spet
na širno modro morje!
SEPTEMBER
September je
in zrak v vročini
več ne trepeta,
veter je odpihnil
vonj po soli,
obrazi zopet
resni so postali,
napolnili so listi
se s spomini.
September je.
Dežniki so razpeti,
ko oblaki se solzijo.
Srečujejo spet
stari se obrazi.
Meglena jutra
v hrupu se budijo,
na vse strani
hite koraki.
September je.
Drevesne krošnje
se zlatijo,
klopotci vabijo
k trgatvi,
diši po sadju
in po gobah,
po jeseni.
V zgodnji mrak
se zgublja pijana pesem.
DEPRESIVEN DAN
V stanovanju mrak.
Čas, obešen na steni, je umrl.
Razvlečeno dolgočasje
se preteguje iz sobe v sobo,
nato leže na mehek kavč
in razgrne časopis.
Lista in zeha.
Na okno bobnajo
debele kaplje.
Privabljajo spanec.
Ta zamenja dolgočasje
in se globoko poglobi
v pisano mavrico.
Mir s tišino zapleše blues.
Dež pridno umiva okenske šipe.
POBEGEL TRENUTEK
Zakaj je ta trenutek,
ta lep in prijazen trenutek
minil kot tren?
Stekel je mimo mene
in tekel nazaj v čas
z veliko naglico.
Ne morem mu slediti,
ne morem za njim.
Stojim tu, v tem času.
Ne, saj ne stojim,
pomikam se naprej in naprej.
On pa je odtekel
burno in divje kot hudournik.
Kam se mu je tako mudilo?
Zdaj je že daleč, daleč v preteklosti.
V meni je pustil le
prijetno dišečo sled.
