Pokrila sem večnosti obraz,
v dlani sem ga skrila,
da ne zre ves čas vame...
Ko pot smeha zarisuje neštete obraze,
sem ljubezni roko dala,
ko pot žalosti v globinah ne laže,
sem pesem zapela,
ko pot skrbi gola kolena kaže,
sem luknjo zašila,
ko pot življenja se v večnost izkaže,
sem gube zgladila...
Poljubila sem večnosti obraz,
se v svet obrnila in
bose noge odkrila.
RADA BI POVEDALA TI
Rada bi povedala ti marsikaj...
o dnevih, ki prihajajo naproti,
in o svoji samostojni poti,
o luni, ki te še vedno nosi
in o besedah, ki knjiga jih natrosi...
Rada bi povedala ti marsikaj...
o jutranji zarji
in o morju z mornarji,
o večernem sprehodu
in o mavričnem zakladu...
Rada bi povedala ti marsikaj...
o otrocih, tistih tvojih in mojih,
o konjskem rezgetanju,
o rečnem veslanju
in o skupnem večernem branju...
Rada bi povedala ti marsikaj...
o barvah na platnu,
o spuščanju zmajev,
o petju v kopalnici
in o ličenju pred ogledalom...
Rada bi povedala ti marsikaj...
pa ne vem, kako začeti,
pa ne vem, če smem,
če pustil mi boš želeti.
ROBČEK
Čisto na dnu stare omare
našla sem robček bel.
Ali je moj ali od stare mame,
kdorkoli ga bil bi vesel.
Na njem bela čipka,
pa majhen cvet šipka
krasi mu vogal,
ko njemu nasproti začetnica vitka
razkriva, kdo ga je poznal.
Moj dedek pogleda,
preveri z očali.
Kje ležal je? vpraša,
ga nežno pogladi,
ga zloži in v žep ga pospravi.
Z očmi pomenljivo razmišljam,
glavo obračam,
molče ga sprašujem,
in ne da bi hotel,
prikima in roka v žep mu uide.
Povabi, da sedeva,
in čisto od blizu prišepne:
Veš, ni mi tuje,
ko ljubezen na majhnih
podrobnostih se ljubkuje.
VEČNOST
V večnost sem poslušala ta dan.
Pričakovala sem napev navdiha,
medtem, ko praznovala
sem utrip in ritem stiha.
V večnost sem občutila ta dan.
Zamajala sem vejico drevesa,
tedaj spomin prinese
tvoj sladki vonj telesa.
V večnost sem narisala ta dan.
S pogledom sem ime prebrala,
naenkrat pa bilo je,
kot da nisem te nikdar poznala.
V večnost sem stopila na ta dan.
Dom z ljubeznijo sem zasadila,
dobrot v gredice sem nasula
in s smehom jih zalila