budalo, poročiti bi se morala
kreten, sledila sem ti po Laosu, Vietnamu, Maleziji…
živela od riža, trpela vročino
komaj dihala v vlagi
se kot obsedena izogibala malaričnim komarjem
prenašala klimatiziran strip Hongkonga
se kot nomad selila iz ene vasi v drugo
naredila na tisoče zračnih milj
bila eksotika v svoji beloti na Kitajskem
bila predmet čudenja zaradi svoje višine povsod drugje
se v vseh mogočih hostlih
pogovarjala z neskončnim številom angleško govorečih turistov
who really like Asia cause it has beautiful women and everything‘s so cheap
prezirala potrebneže na Tajskem
ki so bili motivirani zgolj s svojim udom
bila po evropsko, kot se spodobi,
iskreno ganjena nad vso revščino tretjega sveta
prenašala vse tvoje nesmiselne izpade
ti popolnoma zaupala, ker si bil edini tam
te vsak večer božala po licu
in vsako jutro iskala vsaj eno normalno kavo po azijskih ulicah
idiot, vse to je bilo zate in zate in zate in malo tudi zame
svinja, skupaj sva gledala laoške otroke in se jim smehljala
plodnost v meni je prepoznala potencialnega očeta
hormoni v meni modro zaznali da iz tega še nekaj bo
ti smotko moj, le zakaj si se izkazal za tako nepravega
in pustil da sva naju zreducirala na digitalne fotografije
ko se nahranim z ljubeznijo in idejo o tebi
samo ugasnem računalnik
in naju spet več ni
II.
oče mi je govoril o istrski burji
o rdečih vrtnicah na kamnitih hišah
in glasnih ženskah ki v njih vladajo
možeh ki se skrivajo v vaških gostilnah
ker žganje od njih nič ne zahteva
o vseh sorodnikih ki jih je nekoč poznal
in ki imajo vsi enako velike nosove
moj je drugačen
nihče ni vedel od kod se je vzel
mogoče ga je zmehčala koroška zima
ko sem z njega strgala led
morda pa se mi je za kazen zmanjšal
ker sem te pospremila z rdečim plaščem
in je nona zmajevala z glavo
da se ne spodobi
utihnite s pravili
ker ne veste
kdo jih je napisal
ker sem hotela še zadnjič
biti vrtnica ki bi jo videl iz svoje žare
da bi mu bilo vsaj malo laže oditi
da bi me opazil med vso črnino
ki je spoštljivo klonila glave
da bi se nasmehnil moji trmi
ki mu ne pusti oditi
III.
zdaj pa spet nazaj
nadihala sem se tvojega zraka
bele breze bučijo
pesek tvoje zemlje mi pleše po glavi
in vsi ljudje ki so mi tako dragi
ostajajo tu kot kulisa mojemu nemiru
iskreno zakričim v spomin vsem padlim
ki so mrtvi da se jaz lahko naprej staram
kako rada bi ustavila sebe
in pogled vsakega ki ga prepoznam
in v tisto sekundo
se ne bi zlili vsi časi
ker bi obstajal samo zdaj
prisesana na vsako doživetje
ki je hrana moji nostalgičnosti
odvisna od njih ker so postali tako moji
jaz pa še vedno nočem iti nikoli od ničesar stran
IV.
neprenehen veter
zahteva poklon
če se mu ne vdam
je popolnoma enako silovit
in ko te najbolj rabim
lahko vanj zakričim
da si nisva enaki
ker ena živi druga nič več
sem mislila da bo nekdo trpel z mano
da ne bom tako
sama sama sama
in dobila strije med sedenjem
v čakanju
da se boš premaknila
najbolj grozna grozovita groza se zgodi
a ko ji odvzameš pridevnike
ostane čista groza zavita v strije
ki jih na plaži nikoli nihče ne opazi
V.
inspirirana od besed drugih
ker svojih nimam
ker nešteto misli
ne znam zgraditi v smiselne stavke
ker spontani lucidnosti dajem dodatno vrednost
videnja
čudenja
bluzenja
zmožnost splesti tragično dramo
po ponesrečeni zvezi
se ceni
dokaz domišljije
posledica prekomernega časa
zakaj pa potem še vedno tako prekleto boli
da je konec dneva
tvoj začetek prelepe tesnobe
ki je v noči edino kar je zares tvoje
VI.
zadnji polžek mi je ušel
podrezala sem ga s svojo okorno roko
pa se ni strinjal z mojo igro
sonce se je pršilo v vodi
zaslišala tvoj klic
prihajam
vedno bi prišla
teče od mene
riž z aromo borovcev
nič ni bolj svobodnega
zdaj tam lahko stojim sama
in vse slike so izginile
patetično spominjanje dejansko ne koristi
služi samo bedastemu osmišljanju časa
edino vonj preživi stoletja
ta se je potopil v vsako prazno celico
nobeno kopanje in drgnjenje ga ne spravi ven
ležim v krsti prepojena z vonjem borovcev
in rižem skuhanim na tvoj način
ki je verjetno isti kot od tisočih drugih
