In če samo veter
ni primeren
naši gesti,
vemo –
On je zanj.
Zanj – bdi v zvezdah
Zanj – bdi v oblakih
Zanj – biva v srcu in duši.
A on je kot pregnan.
Zanj On gre
tisočeri križev pot,ki ne slutimo
v svojih ga korakih,
ki v našem bojda upanju
je vtkan.
On osamljen je na svetu.
Brez vsega je ostal.
Teptajo ga koraki sužnjev –
kako ubiti tale Zanj...
II.
Zdaj oblak mu pomežikne,
dan odrine noč,
ga prebudi iz sanj.
Ne verjame v življenje večno,
On je tu ves
kakor prikovan.
Gre svoja pota.
Oko sužnja
nadzoruje vsak
njegov korak.
Vsaka misel tuja
mu je znana,
ko zdolgočasen in osamljen
vprežen je v svoj korak.
Veter s pticami zapoje
kot v pozdrav –
Njegov korak.
Kovač tam zgoraj
sabljo kuje
in sodni dan naš pričakuje.
LUČ
Ko luč jo osvetli,
se senca
skrije v svojo senco.
Ko kriki se milijarde let
zgrnejo nad njo,
oslepi
in ogluši –
v svojo laž –
ki bog jo naš Ljubeče Dopusti.
* * *
Svete stvari in dejanja
so zakopana
pod Keopsovo sfingo,
s preteklostjo.
Ostala je samo nagnjenost
k razmišljanju
o svetih stvareh.
Misli prepreda čarobni pajek.
Pod stropom,
v njegovi mreži
niha v vetru ujeta muha.
Ptice prestreljujejo
modrikast nebesni svod.
Skoz razpoke v spominu
me obliva sonce
in mi kaže dan?
Korenine dreves
dvigujejo razgret beton.
Pogledi rib so bolj človeški
od človeških.
Ljudje se premikajo
kot na filmskem platnu.
Medtem ko neki drugi svet
stoji in gre naprej.
Večer, ko bdi nad mestom
mestni duh
in mi obljublja
novo svetost.
