HREPENENJA

JUTRO

Skozi polmrak se iz jesenske megle le počasi izvije zvonik evangeličanske cerkve, obsijan z medlo svetlobo žarometov, in obrezane krošnje dreves pred njim. Nimam pojma, kakšne vrste okrasno drevje je, a nekako ustreza kraju, kamor je zasajeno. Ne moti podobe cerkve, je sicer tam, a ga običajno prezreš. Drevje kot dodatek. Pomislim, da je mesto najlepše prav zgodaj zjutraj, ko se nič ne premika, ko je podoba ulice , ki jo opazujem, tako mirna, v megli deluje povsem brez življenja, nič ne vznemirja okamnelosti, negibnosti.

Pogled na cerkev je zelo pomirjujoč. Iz izkušnje vem, da se bo megla še zgostila in potem ne zvonika ne okroglih drevesnih krošenj ne bo več. Kar potopile se bodo v mlečno morje. Treba bo kreniti, mi zarenči psička. Ni tolerance. Hočeš-nočeš- moraš! Kako dobro, da so določene svari v mojem vsakdanjiku tako trdno zacementirane. Ni treba razmišljati. Kot obred, ki se mu zaradi ukoreninjenosti ne moreš izogniti. Še me opazuje, velike lešnikove oči so tako polne zaupanja. Ve, da je ne bom pustila na cedilu. V minulih trinajstih letih je še nikoli nisem. Medtem, ko si natikam športne copate, polglasno renči in malce nervozno maha s košatim pahljačastim repom. Prepočasna si, mi govorijo pasje oči, staraš se. Dobro no, še ni prehudo, ji odgovarjam. Kar brez povodca jo pustim zdrveti po stopnicah in že se izgubi v megli. Saj vem, kje jo bom našla, ni panike. Zanesljiva je – tako kot jaz! Nihče je ni učil, pa natanko ve, kdaj je treba kaj storiti, kdaj je njen in kdaj moj čas za zasebnost. Prava mojstrica v ugibanju človeškega življenjskega ritma ter razpoloženja je. Spoštujem njeno voljo in ona mi zaupa, vem tudi, da me ima rada kot redko kdo. Popolno sožitje, kakršno je mogoče ustvariti le med človekom in bistro živaljo.

Čaka me pred slaščičarno Vienna. Najprej me čaka le rep, nato izluščim iz megle še obrise drobnega, morda kumari ali srednje dolgi klobasi podobnega telesa, napetega od nestrpnosti, kajti vsak jutranji sprehod pomeni tako njej kot meni pustolovščino, ki se le redko ponovi , saj nobeno jutro ni enako prejšnjemu, noben trenutek se ne more poistovetiti s predhodnim. Zakon fizike. Potem steče, kar jo tačke neso. Pred prodajalno Borovo običajno počiva debel tribarven maček, ki piha v naju, če se mu preveč približava. Mojo Piko pa privlači kot magnet, čeprav se ga boji. Samo kakšen meter se mu drzne približati, in ko maček prvič besno pihne, se začne ritensko umikati. Slabe izkušnje ima z mačkami. Skoraj bi bila ob levo oko po spopadu z mačko. Še zdaj slabo vidi in oko je rahlo motno. Pa jo mačke vendar privlačijo. Preprosto ne more mimo, da ne bi vsaj malo zarenčala, preizkusila svojo moč – in se v končni fazi prepričala, da je poleg debelega, napol premrlega mačka, ki zmrzuje v mokri travi, namesto da bi si poiskal pošteno streho nad glavo, prava NULA!

Saj smo ljudje prav takšni, a ne? Pomislim na »mačka«, ki je moj magnet in vedno znova preizkušnja, iz katere se nujno in vedno le s težavo izvlečem – kot poraženka seveda.

* * *

Peljala sem jih v zdravstveni dom. Bili so na trnih, kajti odvzem krvi je za tiste, ki so bolj plašni in redko bolni, precejšnja preizkušnja. Nekatere pa je davila skrb, da jim bodo namerili preveč kilogramov in bo spet sledilo opominjanje zaradi prehranjenosti, ki vpliva na kakovost življenja, na pritisk, na delovanje srca, na oblikovanje samopodobe, na medvrstniške in sploh medčloveške odnose, dandanašnji lahko celo na sprejetost v družbi, na izbiro poklica in na zaposlitev. Sem kaj izpustila? Verjetno bi strokovnjak uspel našteti še kar nekaj zelo tehtnih argumentov. No, skratka, prispeli smo v zdravstveni dom, kjer nas je že čakalo osebje otroškega dispanzerja, da nam olepša dan, namenjen sistematskemu pregledu.
Najprej odvzem vode in krvi. Navodila so bila silno natančna: za vodo je treba vzeti plastični kozarec, v stranišču spustiti najprej curek mimo kozarca, nato pa naslednjega v kozarec, a ne do roba, saj ne tekmujemo v količini izločene telesne tekočine, temveč potrebuje laborant le nekaj kvalitetnih kapljic izločka. In že so tarnali, da se ne morejo polulati, ker so se pred nedavnim v šoli, ker niso to jutro še ničesar spili, ker jim strah zadržuje vodo v telesu…
Na srečo stoji na hodniku pred laboratorijem avtomat s pijačami raznih vrst. Navalili so nanj in ga malone spraznili. Potem je šlo že laže. Kako kokakola, sprajt, pepsi in ora dobro delujejo na človeško samozavest! Ne moreš verjeti.
S »krvodajalstvom« smo se zamudili še dobre pol ure. Nekatera dekleta so tako drobna, že presuha (bog ne daj anoreksična!), da sploh ne vidiš žil na rokah. Kot da se z vitkostjo stanjšajo še žile ali se pač skrijejo pod kosti! Solze so tekle v potokih. Iskanje žil je očitno muka za oba udeleženca postopka, tako za laboranta kot za pacienta.
Potem pregled pri zdravnico. Punce so začele mečkati, da se ne bi rade slekle do modrcev.
Dečki bi kukali, to je zmerom magnet, čeprav vem, da gledajo porniče, kjer pač nič ni skrito.
A živa slika še zmerom več velja kot televizijski zaslon.
Močan, prehranjen fant, glavni silak in razgrajač v oddelku, si je izboril pravico biti prvi. Razumela sem njegovo muko. Čim prej se je treba rešiti zoprnije. Tudi jaz sem imela zmerom muke s tem. Kaj hudiča je tako pomembno, če si debel, predebel, suh, vitek, presuh? Cela znanost se je razvila okrog tega! Pol Evrope je na takšni ali drugačni dieti, bodisi v lastnem aranžmaju ali pod strogim strokovnim nadzorom. Vse se vrti okrog tega, na televiziji pa tudi ne kažejo drugega kot anoreksične osebice ženskega spola, ki kot da svojih prsi in riti ne nosijo s sabo, ampak jih imajo deponirane doma, na drugi strani pa debele in še debelejše osebke, ki naj bi delovali zastraševalno, da se ti zadrgne grižljaj v grlu, ko jih gledaš in te nagonsko preplavi slaba vest. Takoj si prisežeš, da ne boš več žrl, ampak le grizljal trdo hrano in le po mililitrih »srkljal« tekočino.
Nehote se tovrstne modrosti iz medijev zalepijo na človeka. Vsakokrat po kakšni fešti me zagrabi! Ne bom več jedla, ne bom več kadila, ne bom več šla v šoping , dokler mi garderoba iz prepolnih omar ne bo spet prav. Ne bom počela tega, ne bom počela onega! Postala bom nadvse disciplinirana – saj odrasel človek mora biti discipliniran, življenje mora biti urejeno, tako zahteva čas, ki ga živimo! Če hočeš biti uspešen, sprejet, hvaljen, spoštovan, občudovan, ne smeš imeti premalo samozavesti in nizke samopodobe! Kar pomeni, da če si debel, premalo »estetsko privlačen«, ni šanse, da bi našel kolikor toliko solidno mesto pod soncem.

Ah, k vragu! Potem, ko je moj »debelinko« prišel iz zdravničine ordinacije ves prepoten, rdeč kot dvakrat kuhan rak, mi je bilo precej jasno, da so ga temeljito zmasirali, mu spet oprali možgane, a jutri ga bom , kot običajno, srečala na šolskem hodniku s plastenko gaziranega soka in vrečko čipsa v roki. Jutri bo spet dobre volje, ker bo odmislil vse, kar so mu v zdravstvenem domu natrobezljali. In pravzaprav ga imam rada takšnega, kot je. Od nekdaj je takšen, ko ima svetle dneve, se zelo dobro razumeva in cenim veliko mero humorja, ki je danes že prava redkost pri otrocih. Preveč zagrenjeni so. Saj ni čudno, kot zmešani se ženejo za ocene, v šolo prihajajo te dni že pred sedmo uro. Devetletka! Če mene kdo vpraša – prava polomija! Kdo je že videl, da mora osnovnošolec vstati PRED svojimi starši?! In biti v šoli tja do pol treh, nato dirjati k verouku, ker ga sicer ne bodo birmali, potem je treba zdrveti še v glasbeno šolo, od tam nazaj v navadno šolo na vajo gledališke skupine ali trening športa…
Ni čudno, da so otroci predebeli, preobčutljivi, prestrašeni, zagrenjeni, pogosto bolni – po drugi strani agresivni, nemirni, neukrotljivi, razgrajaški in polni sle po uničevanju. Vse se vrti v krogu, iz katerega se nikakor ne moreš »izkrožiti«, iztiriti. Če pa bi ti že uspelo, postaneš osebek na robu dogajanja in to je spet družbeno nesprejemljivo.

Gledala sem dekleta, ki so za moje oči ljubko popolnjene najstnice, kako si s prsti po domače merijo maščobo na trebuhu in razpravljajo, koliko bo treba shujšati, da pridejo do tako želene idealne teže po zgledu manekenk in shiranih pevk svetovne slave – in molčala. Kaj naj bi jim pa rekla? Če bi bila sama idealna, potem že, tako pa bi se mi lahko mimogrede zgodilo, da bi hotele zmeriti še moje maščobne blazine okrog pasu. Torej sem molčala in samo opazovala, a na poti v šolo, ko smo opravili vse postaje sistematskega pregleda, sem jim vendar povedala, kaj menim o teh zadevah.

Zelo rada jem, sem priznala, in nič ne izbiram, in če me zamika, imam dve večerji. Ljubim čokolado, kremasto pecivo, vse vrste mesa, veliko krompirja in testenin, skratka, v naši hiši ni tabujev, kar zadeva hrano. Poslušale so in potem modro rekle, da bi se lahko odločila poskusiti tako imenovano LOČEVALNO DIETO, ki je zelo uspešna, če si dosleden. One so jo že preizkusile! No krasno – bolje bi bilo, da bi se dvakrat ugriznila v jezik, preden sem načela temo!

* * *

Tako je s tem. Na smeh mi gre, a ne morem si pomagati, vsak dan, ko pridrvim iz službe, na hitro kaj zbašem vase, potem drvim dalje, kajti psičko je treba peljati ven, in ko se vrneva s sprehoda, sem seveda spet lačna. Zato pri meni nobena dieta ne bi funkcionirala, stoprocentno ne!
Zavijeva mimo debelega mačka, ki mu tudi ne bi škodovala kakšna dvomesečna dieta, in se preko lepo urejenega krožišča napotiva proti hotelu Elizabeta v Mlinski ulici. Megla se gosti, še bolj je vlažna in lepljiva kot pred desetimi minutami. Ljudje hitijo, danes se mi zdijo poskočnejši kot običajno. Morda, ker je petek. Pred nami je vikend in končno bo več časa za kuhanje, peko peciva, druženje s prijatelji, kozarček dobrega lendavskega vina…
Kaj pa je lepšega v tem našem vedno stresnem, enoličnem vsakdanjiku?

TRAČ

Sediva na terasi hotela Elizabeta in strmiva v mimoidoče. Zdi se, da vse, kar leze in gre, hiti v novopečeno jedro našega mesta, torej v nakupovalni center, natančneje v Spar, Mercator, Lidl in Hardi. Kar pozabili smo že, kako lepo je mahniti jo po Glavni ulici od Dvojke, mimo lepe stare stavbe knjižnice, skozi mestni park proti cerkvi sv. Katarine in morda navzgor do gradu ali pa naravnost do stavbe bivše srednje šole, ki se je preselila v sodobnejši objekt. Potrošniška miselnost in navade vse prehitro spreminjajo podobo našega mesteca …
»Poglej, to je ON!« me iztrga iz zamaknjenosti prijateljica.
Debelo jo pogledam:
»Kdo on?«
Kot da je nestrpna, me sune s kolenom pod mizo. Kavni skodelici zažvenketata.
»Prej sem ti pripovedovala … tisti, ki ga je žena vrgla iz hiše, sin je pa narkoman.«
»Nimam pojma, še nikoli ga nisem videla,« zinem tjavendan, ker me RES ne zanima.
»Seveda si ga videla, otroka smo učili in vsa leta sta z ženo cirkusirala, ker noben učitelj ni bil dovolj dober za njunega edinčka!« polglasno razlaga prijateljica.
»Ljubi bog, kako naj vem, toliko otrok sem že srečala v šoli,« se skušam izmuzniti. Če se pa RES ne spomnim in moškega, ki zavije proti lokalu Tekro, zares še nikoli nisem videla.
Ona vzdihne:
»Ti si pa brezupen primer! V Lendavi živiš že celo večnost, pa sploh ne poznaš ljudi. Neverjetno!«
»So še hujše stvari okoli naju,« rečem. »Poglej gospo Mavričevo … tam pri cvetličarni se sprehaja … z berglami. Nekdo mi je rekel, da ima raka. Še spomladi je bila v mojem oddelku pri razredniški uri. Pripovedovala nam je o starih meščanskih običajih in jedeh. Na, zdaj bo pa umrla.«
Ona se ledeno zabulji vame, potem zine: «Kdo pravi, da bo umrla?«
»Kaj pa? Tako je bilo z mojim očetom. Ko so nam zdravniki povedali, da ima raka, smo vedeli, da ne bo več dolgo. Rak je rak.« Zdaj že lahko neprizadeto pripovedujem o očetovem umiranju, saj je minilo krepkih sedem let.
Prijateljica odkimava:
»Kako ledeno zveni, ko rečeš: raka ima, torej bo umrla. Kar strese me.«
Na živce mi gre, ko se tako spreneveda! Mačko je pa dala kar tako uspavati, da je lahko šla na daljše potovanje! Človek ali hišni ljubljenec, v čem je razlika, če govorimo o spoštovanju življenja, o ljubezni in privrženosti? Zelo dvolična oseba – ta moja prijateljica …
Če sploh je … prijateljica …

* * *

Bilo je zgodaj spomladi, ko je prijokala in bila videti zelo obupana. Kosilo sem na srečo že končala, sicer ji ne bi mogla dovolj zbrano prisluhniti. Sedli sva na balkon, kjer se je toplo aprilsko sonce prijazno uprlo v naju, in kakor da bi hotelo omiliti prijateljičino stisko, je spodbudilo še ptičji zbor na bližnjem drevesu, da je ubrano zapel.
»Ne vem, kako naj sploh začnem,» je stisnila iz sebe z globokim vzdihom.
»Namigni mi, morda sama uganem. Lahko je kaj z mačko … morda s hčerko?«
»Ne, ni mačka in ni hči!« je jezno odsekala. »Mož me vara!«
Na TO pa ne bi nikoli pomislila! Zdelo se mi je pošteno za lase povlečeno. Že sem ga videla pred sabo … sicer simpatičen moški srednjih let, že dolgo poročen, že osivel in plešast, ne posebno zanimiv, prej zapečkar in tečnoba … Ne, ne more biti res!
»Eh, kdo ti je spet kaj natvezil?«
»Ampak res je, če ti pravim!« je trmasto ponovila.
»Kako si prišla do tega?«
»Nekdo mi je povedal …«
»Videla pa nisi in on ti tega tudi ni potrdil, kajne?«
Njen solzni pogled me je opomnil, da nisem dovolj spoštljiva do čustev, ki jo zdelujejo. Prijateljica mora vendar razumeti, poslušati, sočustvovati.
»Ne, seveda ne. Kateri moški pa ima jajca, da prizna kaj takšnega?«
»Dobro, povej od začetka, da presodim, če se splača jokati. Saj veš, v Lendavi je vse polno tračev, treba je biti previden z informacijami …«
»Ne filozofiraj! Verjamem, da je res, kar govorijo.«
Težko je, če kdo trdno verjame. Ko se ti zavrta v možgane črv dvoma, se ga zlepa ne znebiš.
»Pripoveduj, laže ti bo. O težavah je treba spregovoriti.«
»Soseda mi je namignila, da se moj dragi soprog sestaja v soboški kavarni Diana z neznano mladenko. Že večkrat ju je videla. Tudi ona se namreč vsak dan vozi v službo v Mursko Soboto in pred začetkom dela posedi na kavici.«
»No in?«
»Kaj NO IN?«
»To ni noben dokaz! Tudi jaz kdaj posedim s kakšnim moškim v kavarni … in ti tudi, mar ne?«
»Razumeš, da ga je že VEČKRAT videla?«
»To je spet brezvezni trač! Vprašaj ga, če je sploh res in kdo je omenjena osebica.«
»Ne bom se poniževala pred njim. Bo še mislil, da sem ljubosumna.«
Na smeh mi je šlo, čeprav je bila zadeva zanjo predvsem tragična.
»Pa saj SI ljubosumna!«
»Ni treba, da mu to še mečem na nos.«
Kaj bi bilo najbolje storiti? Ničesar pametnega se nisem mogla tako na hitro domisliti.
»Razmišljala sem … lahko bi mi pomagala, če imaš čas,« je obotavljivo začela. »Skupaj bi se odpeljali v Soboto in se prepričali na lastne oči.«
»Si smešna? Saj sva obe v službi, kako bi …«
»V ponedeljek se začnejo prvomajske počitnice, službe ne bo, greva malo po Soboti in mimogrede pokukava še v kavarno za mojim možem. Kaj praviš?«
»Hotela sem se lotiti velikega čiščenja pred prazniki.«
»To lahko počaka. Res potrebujem tvojo pomoč, daj no …«
Vdala sem se, tisto s čiščenjem in pospravljanjem ni bil dovolj prepričljiv argument, da bi ji odrekla pomoč v tej kočljivi situaciji. Nikoli se ne znajdem dovolj hitro. Prepočasni možgani.

Odpeljali sva se torej proti Murski Soboti. Seveda z mojim avtomobilom, da naju ne bi razkrinkal, če bi morebiti prišlo do »bližnjega srečanja«. Bil je krasen ponedeljek, tovornjakov na cesti pa kot mravelj. Nočna mora, te prekmurske ceste! V Beltincih zastoj. Polovična zapora ceste. Molče sediva in premlevava misli. Čakava debelih petnajst minut in kolona za nama šteje že najmanj petdeset vozil. Nenadoma me sune v rebra.
»Glej, naš avto!« zašepeta.
Res, pred blagovnico je parkiran srebrn citroen, kakršnega ima osumljenec.
»Zavij v stransko ulico, da preveriva!« Ko se kolona premakne, zavijem in parkiram vozilo. Ona pa, vsa sesuta, začne tiho stokati:
»Pojdi ti … kaj če bo spregledal, da ga zasledujem. A boš tako dobra?«
Kaj pa naj? Molče sem izstopila in krenila proti blagovnici. V spodnjem delu je bife, predvidevala sem torej, da ga bom srečala tam, če ni šel kaj kupovat. Stopila sem v lokal, prepoln dima in moških, ki so se v trenutku zazijali vame, kot da sem priletela iz vesolja.
Neodločno sem obstala, ne vedoč, če naj sedem ali samo preletim obraze in se zasukam na petah. Slednje se mi je zdelo primernejše. Osumljenca ni bilo v lokalu. Brž sem pobrala šila in kopita ter se napotila v nadstropje, kjer prodajajo konfekcijo, posodo, čevlje in še kaj. Z očmi na pecljih sem se šla detektiva, povohljala po vseh oddelkih in ga končno zagledala. Stal je pri pultu z zlatnino, se pogovarjal z na videz zelo simpatično mlado prodajalko in ves žarel od nekega notranjega navdušenja. Kaj naj storim? Ni me videl, ona pa me seveda ne pozna, torej se lahko obrnem in izginem … Ali kaj? Naj stopim do njega? Če sem že tukaj …
»Glej glej, za koga nakupuješ?« sem veselo dejala in opazovala, če ga bo vrglo. Pa ga ni.
»Kaj pa ti tukaj?« reče veselo tudi on.
»Redka priložnost, da grem v šoping čisto sama. Športni dan imam.«
V roki je držal čedno damsko zapestno uro s kovinskim pasom, jo obračal in napeto ogledoval. Ne bo je kupil, sem si rekla. Neodločen tip in pretirano izbirčen.
»Mira, kaj pa tista tam?« je pokazal prodajalki na uro pod stekleno zaščitno ploščo. Aha, Mira ji je ime? Pa smo tam, pomislim in radovednost me začne žgečkati.
»Za ženo kupuješ?« zinem.
Vzdihne:
»Tako, da. Lani sem ji kupil eno, pa jo je oprala v stroju in zdaj živi brez ure. Naslednji vikend imava ne vem več katero obletnico poroke,« pove ves smejoč. »Saj jo poznaš skoraj bolje kot jaz, povej ti, katero naj vzamem.«
Zdaj je skoraj vrglo mene! Gledala sem Miro, ki se mi je prijazno, pričakujoče nasmihala, potem njega, ki je čakal na moje mnenje. Spravila sta me v resno zadrego. Najbolj me je motilo, da s svojim vedenjem sploh nista bila sumljiva. Saj pa je dekle staro kvečjemu dvajset let, sem ugotovila in nekako se mi je posvetilo, da med njima pač ničesar ni.
»No veš, po mojem bi bila bolj vesela kakšne ogrlice, prstana, zapestnice …«
»Ampak tega je že polna hiša,« je rekel.
»Veš, kako pravijo? Nakit je ženski najljubši prijatelj. Nikoli ga ni preveč.«
Pomislil je, prikimal in Miri so se zasvetile oči od hvaležnosti do mojega predloga. Že je prinesla pladnje z nakitom na žametni podlagi. Nekaj res lepih kosov je bilo med njimi. Rahla zavist mi je za nekaj trenutkov zadrgnila grlo. Pomislila sem, da ni pošteno. Moj mož vedno reče, naj si grem sama kaj kupit, da daril ne bo treba zamenjevati, kajti to je nerodna reč. Druge ženske pa imajo takooo pozorne može!
»Pomerite kaj, da se bo gospod laže odločil,« je predlagala Mira. Dobrih petnajst minut sem pomerjala to in ono. Jaz bi kupila ogrlico iz belega zlata, toda on se je odločil za masiven prstan s številnimi cirkoniji. Brez pomišljanja je plačal z gotovino, si olajšan oddahnil in me objel okrog ramen.
»Usoda te je prinesla!« je bil ves srečen. Medtem ko je Mira zavijala darilo, mi je vprašanje kar samo zdrknilo z jezika: »Od kod se pa vidva tako dobro poznata?«
»Mira je bratova hči, torej nečakinja,« je povedal. »Z bratom sicer nisem v najboljših odnosih, a dekle mi je pri srcu.«
»Tu sem nova,« je dodala še ona. »Dve leti sem bila brez zaposlitve, zdaj sem pa, zahvaljujoč stricu Štefanu, končno dobila delo tu v Mercatorjevi prodajalni. Brez dobrih zvez je danes težko.«
Seveda, ker dela dobri stric na pravem mestu v upravi Mercatorja, ni bilo pretežko.
»Saj sem ji poskušal najti službo v soboškem Mercatorju, da se ji ne bi bilo treba voziti v Beltince … bila sva celo na pogovorih v kadrovski službi, a je imel prednost direktorjev daljni sorodnik.«
»Zadovoljna sem, da le imam delo!« je smeje dahnila, mu izročila zavojček in lahko bi bila šla, a sem se počutila dolžno pojasniti zadeve do kraja. Brez moje volje je jezik sprožil odločilno vprašanje:
»Torej ste VI tista mladenka, s katero so pred tedni videvali Štefana v kavarni Diana?«
Vsi trije kot da smo otrpnili. Kaj hudiča je to? Saj nisem hotela vprašati tega! Kaj mi pa je?
Gledali smo se kot pravi zarotniki. Štefan je pobledel in čelo se mu je samodejno orosilo.
Potem me je nadrl:
»Kaj pa tveziš? Kdo me je kje videl?«
Mira pa:
»Res, da sva se nekajkrat srečala v Diani, ko se je trudil …« Prekinil jo je jezno: »Spet lendavski trači! Ne bi si mislil, da tudi TI raznašaš grdobije po svetu!«
»Saj nisem hotela … « sem izdavila, a sta me samo grdo gledala, morda ona bolj prestrašeno, on pa že sovražno.
»Presnete babje čenče!« je vrgel vame, potem pa brez pozdrava odhitel z zavojčkom v roki.
Mira je rekla NASVIDENJE, kar je pomenilo, da noče imeti več opravka z mano. Tako torej. Skoraj vlekla sem se iz stavbe, bilo me je sram in bes zaradi tega, kar sem storila, je vrel v meni.
Trapa!Kaj hudiča mi je bilo? Česa takšnega še nikoli nisem storila in če bi se zgodilo meni, kot se je Štefanu, bi gotovo reagirala enako. Trapa na kvadrat! Noge so me težko nosile, vrtelo se mi je, kot da nameravam omedleti. Ne še to! Sicer še nikoli v življenju nisem omedlela, a nikdar ne veš …
Po sto metrih hoje do avtomobila sem se zbrala in okrasila obraz s pomirjujočim smehljajem. Pričakujoči pogled v vozilu sedeče nesrečnice mi je vlil moči za uspešno pretvarjanje. Nikakor ji nisem nameravala pripovedovati o svojem nesrečnem spodrsljaju, zgodbo ji je bilo treba servirati tako, da jo pomirim in ji preženem dvome, sebe pa prikažem v dobri luči. Z malo domišljije in retorične spretnosti mi je brez težav uspelo. Bila je tako srečna, da sem še sama zažarela od toplote in hvaležnosti, ki je zavela iz nje.

Minilo je nekaj tednov. Najino prijateljstvo se je nekam čudno ohlajalo. Ni imela več časa za kavo, po pouku je vselej drvela domov. Nisem spraševala. Potem pa se ji je nehote zareklo.
Bil je petek in kar tako sem ji rekla po končani zadnji šolski uri:
»Pridita v nedeljo na jutranjo kavo. Tako dolgo se že nismo pošteno naklepetali.«
Potarnala je, da prideta za vikend hči in njen fant in bo veliko dela, da ne ve, če bo šlo …
»Ne kompliciraj, saj sta že domača, sama si znata postreči in oprati cunje!«
»To že, ja … v bistvu gre za to, da Štefan zadnje čase ne gre rad z mano na obiske. Veliko sva se pogovarjala in svetoval mi je, bolje opozoril, naj v prihodnje bolj preudarno izbiram prijatelje.«
Kaj pa je zdaj to? sem pomislila. Med vrsticami … Štefan NOČE, da se druživa! Jasno kot sončen dan. In pri tem je ostalo. Občasno še greva skupaj na kavo, a to je že tako – iz navade in prisiljeno in ko jo kaj zanima. Kakšen dober trač – na primer.

* * *

Natakar pride vprašat, če nama lahko s čim postreže. Najraje bi rekla, naj zradira grdo modro modernistično stavbo, v katero strmiva in od katere me bolijo oči. Tokrat se zadržim in ne rečem nič. Gledam sogovornico in popade me dvom v najino prijateljstvo. Saj nimava ničesar skupnega! Sva sploh prijateljici?
Ona pa reče:
»Prinesite nama, prosim, račun.«
»Greš po nakupih ali se ti mudi domov?« povprašam.
»V Soboto se peljeva, Štefan bi si rad prenovil garderobo … tu v Lendavi itak ničesar poštenega ne moreš kupiti.«
Očitno se je med njima vse uredilo. Nikakor ne bi hotela biti vzrok »poglabljanja prejšnjih kriznih razmer« v prijateljičinem zakonu.
Včasih pa, ko ju vendarle srečam in zbrano opazujem, me prevzame občutek, da je vse skupaj le svetla fasada na sicer razpadajoči bajti. Skupaj vztrajata le še zato, da ljudje ne bi opravljali. V našem majhnem mestu trači namreč silno uspešno in nepredvidljivo vznikajo – kot šampinjoni na dobro pognojeni podlagi.

POMOTA

Vikend. Tišina. Ob šestih se iz cerkve svete Katarine oglasijo zvonovi. Zdrznem se in preneham sanjariti. Sem jutranji človek in praviloma vse, kar je res koristno, pomembno, neizogibno, opravim v tišini »brezbožnih jutranjih ur« - kot rade povedo prijateljice. Tudi med vikendom. Ne gre za to, da bi imela težave s spanjem, ampak je zgodnje vstajanje relikt iz časov, ko sta bila otroka še majhna in sta me okupirala od jutra do večera, tako da sem bila prisiljena zelo zgodaj vstati, skuhati, vmes napisati priprave za delo v šoli, še kaj zlikati itd.

Naj še kdo reče, da je delo v družini enakomerno porazdeljeno – pa mu stopim na jezik! In naj še kdo reče, da je lahko postaviti na noge in v življenje dva otroka – temu stopim pa na vrat! Potem se pa kak moder minister spomni, da bomo Slovenci izumrli, če ženske ne bomo nosile primernega spodnjega perila, rojevale vsaj dva Slovenčka, ki bosta prispevala v prazno pokojninsko blagajno…Temu bi bilo pa res treba odrezati jajca! Namesto da bi omogočil ženski zaposlitev, tudi če je ravno tisti trenutek noseča ali namerava biti, pa brezplačne usluge v vrtcih, pa stanovanja mladim družinam in oblačila ter obutev, knjige, igrače brez davka in kar je še takega, kar bi res spodbudilo mlade k načrtovanju družine! Ne pa prepoved splava! Če bo katera želela splaviti, bo tako ali drugače našla pot do splava, če ji stokrat prepoveš.
Stopim na balkon, ki je obrnjen na Glavno ulico. Preverim temperaturo. Čeprav je že 25. november, ne zmrzuje, termometer pa kaže celo 8 stopinj Celzija. Nenavadno, res. Zmrzovalo je samo kakšen dan ali dva po 1. novembru, tako da so razkošni cvetlični aranžmaji na pokopališču pomrznili - in to je bilo letošnjo jesen vse. Ulica pod mano je zelo tiha. Blok še spi. Ne vidim nobenega osvetljenega okna. Luna je pa zelo nenavadna. Prvi krajec se zlato blešči na temini neba, s katerega bledo migetajo šopki zvezd, okrog lune pa je žareč megličast obod razpršene svetlobe, da se zdi, kot bi krajec počival v naročju vesoljskega prahu – na varnem. Zanimivo, tega pojava že dolgo nisem imela priložnosti opazovati.

Sedem k računalniku. Delo kliče in me sili k razmišljanju. To je dobro. Možgani v hipu preklopijo od vsakdanjega k fiktivnemu. Brez težav. Pišem in besede se kar v potokih zlivajo na zaslon, ne da bi se posebej trudila. Ena poved logično sproži drugo, povezava je smiselna in se zdi trdna. Notranje zadovoljstvo postaja gonilo, močna pozitivna motivacija. Ne odnehaj, si pravim, zdaj, ko se klobčič tako zlahka odvija…

Potem pa motnja. Telefon. Kaj hudiča? Samodejno pogledam na uro – šele pol petih je.
»Janka bi rad k telefonu. Lahko?« zaslišim iz ohišja mobilnika. Glas je moški, hripav in globok. Miren. Odločen. Za trenutek sem v zadregi, nisem tako hitro »preklopljiva.«
»Pri nas ga ni … Janka,« rečem.
»Pa ne veste, kje bi ga našel? Ni prišel domov?«
»Povedati vam hočem, da nimamo v družini nobenega Janka, « rečem že zbrano in odločno.
Na oni strani je desetinka ali še kaj več premolka.
»Kako da ne? Če imam njegovo številko …« tip še kar vztraja.
»Poslušajte, prekinila bom zvezo … napačno številko ste klicali!« sama sebi zvenim napol jezno, vsekakor pa odločno. In prekinem zvezo. Nekaj trenutkov sem v dvomih, ker so mi ušle prej tako urejene, vroče misli, ki bi jih bila morala zapisati v začeto zgodbo. Stopim na balkon, da se uravnovesim in pobrskam po možganih. Luna je še vedno v naročju razpršene svetlobe in zvezde še enako migotajo, razporejene v kupčke kot češnje, ko jih za šalo zložiš za okras sredi mize. Domišljija se začne poigravati z mojimi mislimi …

* * *

Potem pa predirljiv glas zvonca na vhodnih vratih! Takšne nenadne motnje so pravi šok. Pogledala sem na uro – bilo je tik pred peto. Kaj hudiča …
Pomislila sem, da se je verjetno kak nočni ptič zmotil in odmislila zvonjenje. Nekaj trenutkov je bil mir, potem se je pa tisti pred vrati spet obesil na zvonec. Da ne bi prebudil vseh domačih, sem bosa pohitela do vrat. Previdno sem pokukala skozi kukalo na vratih, da bi preverila, komu se trga v soboto zjutraj ob petih! Pa nisem videla ničesar, ker je bil blokovski hodnik potopljen v temo. Trenutek, ko res ne veš, če bi ali ne … bog ve, kdo vse se klati ponoči okoli. Potem pa, ko sem že pomislila, da je obupal in odšel, sem zaslišala, da me kliče po imenu. Znan moški glas, a takoj mi ni potegnilo, čigav.
»Odpri … samo za minutko … » je poprosil in potem sem se spomnila.
Odklenila sem vrata. Visoka postava, naslonjena na vrata, se je zamajala proti meni …Ker se je opiral na vrata, ga je skoraj vrglo v stanovanje. Zadnji hip se je ujel med podboje in obstal.
»Posodi mi zavojček cigaret …« je zamrmral, da sem komaj razumela. Bil je pijan kot klada.
»Takoj!« sem šepetala in skočila v kuhinjo, da vzamem cigarete. Ni imelo smisla debatirati z njim. Vedela sem, da se ga bom z zavojčkom cigaret še najhitreje znebila.
»Ne jezi se … jutri ali v ponedeljek ti vrnem … mami pa ne omenjaj …« je mlel, kot da težko išče besede. Vedela sem, da ne bo poravnal dolga, a to tisti hip niti ni bilo pomembno. Samo da se ga rešim, sem si mislila, mu prižgala luč na hodniku, ker ni in ni mogel najti stikala … in ga potem še spremljala s pogledom, ko se je utrujeno, nekako obotavljivo vlekel navzgor po stopnicah. Seveda ga ne bom zatožila materi. Moja prijateljica je, ampak tudi on mi je prijatelj … vsaj takrat, ko se spomni, da so mu zmanjkale cigarete.

Sedla sem k računalniku in hitro pozabila na pripetljaj. Ni bilo prvič in … sem si še dejala, najbrž tudi ne zadnjič. Zgodba je dobivala svojo podobo, prej še napol prazna posoda se je polnila s poskakujočimi mislimi … zunaj pa je še vedno lilo kot iz škafa.

Kasneje, okrog pol devete, je prihitela iz četrtega nadstropja prijateljica Vera. Ob sobotah in nedeljah sva že vrsto let »obredno« pili skupaj jutranjo kavo. Izmenično pri nas v pritličju ali pri njej v četrtem nadstropju. Bila je dobre volje; po napornem tednu v šoli smo menda šolniki ob vikendih čisto druge osebe: sproščeni, željni klepeta in smisel za humor se neverjetno stopnjuje. Medtem ko sva klepetali in se je okrog naju že naredila dimna zavesa, se je privlekel iz svoje sobe tudi moj mlajši sin. Vihal je nos zaradi cigaretnega dima in nama vrgel v nos, da bo samo zaradi naju pristal na onkologiji.
»Obleci se in spij skodelico čaja na balkonu,« sem ga skušala spraviti v dobro voljo.
»Spet menjavaš temo … vedno počne to,« je rekel bolj Veri kot meni.
»Ti si še dober,« ga je pohvalila prijateljica. »Ne ponočuješ, ne popivaš, ne kadiš … kot naš Tomi … le tečen si, to je pa res.«
Brez besed se je obrnil in naju pustil v megli. Vera se je pa zresnila in mi zaupala s pridušenim glasom, kot da se boji, da fant vendarle prisluškuje: »Skrbi me … Tomija vso noč ni bilo doma … še zdaj ga ni!« Debelo sem pogledala. Kako, da ga ni, saj sem ga videla ob petih zjutraj iti gor v nadstropje!? Naj ji povem? Če sem obljubila, da ga ne bom zatožila materi, potem res ne morem …
»Zadnje čase je tako zmeden, raztresen, vase zaprt …« je naštevala in bila videti zares v stiski. Hudo je, ko se otrok osamosvaja, ko se trgajo vezi in ne veš, v katero smer ga nese, kje se potika, s kom se druži. Ni mi šlo z jezika … nekako nisem zbrala moči, da bi ji povedala o jutranjem srečanju s Tomijem. Najbrž se je premislil in namesto gor v domače stanovanje zavil ven iz bloka. Nazaj v družbo. Končno je bila sobota. Nič nenavadnega, mladi so res nepredvidljivi …
Ko sva opravili »obredno« pitje kave, se je odpravila domov. Še sva stali pri odprtih vratih, ko je iz nadstropja prihitela soseda Eva v zmečkani modri domači halji. Zelo razburjena se je začela vsajati, vpiti na Vero:
»Poklicala bom policijo, častna beseda! Dovolj mi je teh cirkusov!«
»Jezus, kaj pa vam je?« je skušala Vera mirno in preudarno končati ploho besed.
»Kaj mi je? Kaj mi je? Tik pred tem sem, da me bo kap!« je vpila ženska v modri halji.
»Stopimo v stanovanje, da ne zbobnamo skupaj vseh sosedov,« sem rekla, a me nobena ni hotela slišati. Ona v modri halji je krilila z rokami in divje bruhala obtožbe:
»O vašem sinu govorim! Zadnjič nas je ob dveh ponoči zbudil z zvonjenjem … to bi še požrla, a TO, kar se je zgodilo danes zjutraj … To je pa svinjarija!«
Vera je bila bleda kot kreda:
»Povejte že, kaj je narobe!«
»Pridite, pokažem vam …« je sikala soseda Eva in že krenila po stopnicah. Potem se je ozrla in ukazala še meni:
»Pridite tudi vi, boste za pričo!«
Šli sva za njo. Vso pot do tretjega nadstropja nič ni rekla. Tudi Vera je ostala brez besed. Slišati je bilo samo potrkovanje lesenih pet sosede v modri halji. Pred vrati v tretjem nadstropju je ležal debel maček, ki se ob našem prihodu še za milimeter ni premaknil. Morale smo ga prestopiti. Soseda v modri halji je sunkovito odprla vhodna vrata, zbrcala cokle z nog in nama pomignila, naj ji slediva po hodniku proti spalnim prostorom. Dolg ozek hodnik, ki mu pravimo v šali »kegljišče«, se vleče vzdolž celega stanovanja. Levo so pa vrata dnevnih bivalnih prostorov in dveh spalnic čisto na koncu hodnika. Ustavila se je pred predzadnjimi vrati in jih , tokrat bolj obzirno, odprla. Vse tri smo vstopile. V hipu nama je bilo jasno, zakaj tak cirkus! Na postelji ob levem zidu sobe je spokojno smrčal Verin Tomi, oblečen v anorak in s čevlji na nogah.
»Pa kako je mogoče … kako je lahko vstopil …« je šepetaje spraševala Vera. Ni bilo jasno, če sprašuje sebe ali naju. Soseda v modri halji, zdaj že vidno bolj zbrana in ledena v svojem besu, je sikala, a se je slišalo kot obzirno, sovražno šepetanje:
»Mož je bil na službenem potovanju, hči pa v disku, zato nisem zaklenila vrat … da mi ne bi zvonila …«
»Jezus, res oprostite soseda … verjetno je bil pijan in se je uštel v nadstropju,« je s težavo stiskala besede iz sebe prestrašena Vera. »Kaj naj zdaj storimo?«
»Kaj? Zbudite ga vendar in naj mi izgine iz stanovanja! Mož mi je skoraj zavil vrat, ko je prišel domov in našel pijanca v postelji!«
Vera je poskušala, a veliko Tomijevo telo je bilo mlahavo kot prazna vreča, nikakor ga nismo mogle spraviti na noge. Predlagala sem, da poskusimo z mrzlo vodo, mokro brisačo in kar je še takega … Končno je odprl blodne oči in debelo gledal, kaj bi rade.
»Kaj hudiča … mir mi daj …« je zagodel, si obliznil suhe ustnice in se že obračal proti zidu, da nas ne bi moral gledati. Toda Vera ga je stresla in ga zmerjala, da o spanju ni bilo govora več. Ko se je obotavljivo postavil na noge, ga je objela okrog pasu in odpeljala iz tujega stanovanja. Soseda je njeno opravičilo sprejela, ne da bi kaj pripomnila, samo jezni bliski iz njenih oči so govorili, da bi nočnega vsiljivca najraje utopila v žlici vode …