Binkoštnice prekipevajo v polnem cvetju. Radodarne perjanice cvetja je sam dobri duh izbral za svoje znanilke. Največjo skrivnost vsega živega razodevajo, radost in podarjanje. Tonejo morda hitreje zato, ker iz zvrhanih čaš razsipavajo svoje bogastvo?
If si po svoje razlaga življenjske simbole, vidi jih v rožah, v drevesih, v oblakih. Včasih razmišlja o svojih skrivnostih, v duši jo zaboli, prebudijo se najskrivnejše misli, ki nikoli ne potonejo.
Potonike še tisto leto niso cvetele. In četudi bi cvetele, njihovega cvetja tokrat ne bi videla.
If in Tobi sta postala slepa in gluha za naravo, a kar je še hujše, slepa in gluha drug do drugega. V čudno odmaknjeno stanje sta se pogreznila. To je bilo v času, ko so težka dogajanja prihajala z vso silo in nista našla izhodov, nista jih več skupaj iskala.
Otrdela sta in onemela.
Tobi je bil po naravi močnega značaja. Že v mladih letih se je srečeval z mnogimi težavami. Svoji mami je bil prava opora. If je imela popolno zaupanje v Tobija. Tudi v času, ko so se življenjske spremembe nevarno zasukale.
Premalo sta se pogovarjala. Oba sta bila potrebna besede, razumevajoče in tople, stiska, ob katerem zadrhtijo usta kot cvetni list in oči zableščijo.
Tobijeve oči so postale trudne in prazne, vidi jih zdaj, a takrat jih ni videla.
Bil je dan, o, kakšen dan! Bili so dnevi, razrvani, odžagani dnevi kot podrti štori. Njuni drevesi sta se nevarno nagibali. Nista se naslanjali druga na drugo, da bi jima bilo lažje. If je bila kot štor.
Še danes ne ve, kako je Tobi spravil velik štor v avto in iz njega in videla je le, ko ga je kotalil po travi navzgor. If ni priskočila, da bi mu pomagala. Stala je na mestu in gledala nekam mimo. V resnici se je počutila kot štor, to je Tobiju tudi odkrito priznala. V štoru vidi še vedno takratno prispodobo.
Les je že potemnel, deževje ga je spralo. V travi leži in počasi razpada. Počasi in zanesljivo prhni na mestu, koder ni nikoli raslo drevo.
If se spominja, da jo je Tobi vprašal, če bi imela štor.
»Štor?« je odsotno ponovila.
»Ja,« je rekel Tobi s suhim glasom.
»Zakaj bi ga pa imela?«
Beseda mu je zastala v grlu, zastalo je upanje, zastal je ljubezen.
Ni se zazrla v Tobijev obraz, ko je zasopel počival na štoru, ni se mu približala, ni se ga dotaknila z roko, s pogledom.
»Blago senco ti poiščem, glej, s cvetnimi listi pokrijem tvoje čelo, pobožam tvoje uči.«
Potonike nagnejo težke glave do tal, s cvetnimi listi pokrijejo zemljo.
