Nešteto tankih, že nevidnih niti,
na njih planeti, zvezde, sonca
in v njih – esenca vsemogočne biti –
ljubezen, brez začetka in brez konca.
MODRI SIJ
Iz notranjosti žari
modri Zemljin sij
pod tančicami
rahlo zgubane kože.
Skozi vulkanske oči
vre soj Ognjene rože
v srce noči.
Ne vem: ga sije Sonce
globoko v Zemlji,
ali ga prižigaš Ti?
PAHLJAČA UPANJA
Zastor dežja,
prozorne kaplje
pojejo z vzdihi neba.
Kako počasi drsi čas pod oblaki,
kot da bi mesečina pozabila oditi
in bi se strdila v sivobelo lečo,
nekje vmes med Soncem in Zemljo,
kjer bo vztrajala do noči!
Toda tam zadaj,
za svetlobno kopreno,
odmevajo zlate eksplozije,
kakor slutnja novega gospodarja,
ki se vrača v to zatemnjeno sfero.
Prišel bo v sijaju in blišču,
posul nas bo z zlatom,
nad nami bo razprl
pahljačo upanja
in nove vere.
PROSTOR
Nevidno zarisana pot.
Po njej se žareča gmota
kotali skozi brezno,
preluknjano s premicami,
a neštetokrat neizmerljivo.
Eno je meriti razsežnosti,
drugo jih je zarisati v prostor
in potisniti ognjeno kroglo
vedno znova na njeno pot.
Eno je pošiljati v prostor
nebogljene, nesvetleče sonde,
drugo je doumeti nedoumljivo.
Eno so te besede in njih zven,
drugo pa je njihovo neuresničljivo
hrepenenje po dotikih sonca.
SONČNI SLI
Sončne sle smo odposlali
Vse vesolje razsvetliti,
Razvozlati zlate niti,
ki jih nismo stkati znali.
V daljne in neznane kraje,
Že od nekdaj misel tava.
Mati, čudežna narava,
Ki nam jemlje manj, kot daje,
Gleda, ko so se s postaje
Sončni vlaki odpeljali,
Z njimi pa ljudje, živali
In rastline tisočere.
V daljne, čudovite sfere
Sončne sle smo odposlali.
Tu pri nas, kjer vlada zmeda,
Kjer nam zlo je luč vsakdanja,
Kjer človeštvo se priklanja
Sli nasilni, kakor čreda,
Ki se sebe ne zaveda,
Tu, pri nas, so znameniti
Modreci ugotovili,
Kaj storiti, in sklenili
Svet zdivjani umiriti,
Vse vesolje razsvetliti!
Šli so najboljši med nami,
Tisti, ki srce jih vodi
K dobri, milostni usodi,
Tisti, ki si znajo sami,
S čuti, mislimi, rokami,
Vsak odgovor izboriti,
Ki nas hočejo rešiti,
Ki namesto nas jih žene
Najti vozle zapletene
In razplesti zlate niti.
Mnogo sonc v vesolju sveti,
Tisoče bogov nam vlada,
Cela kozmična armada!
Nam, ki nočemo verjeti,
da smo tam, prav tam spočeti.
K njim smo naše sle poslali,
Da jim bodo pokazali,
Vozle kozmične usode,
Niti zemeljske zablode,
Ki jih nismo stkati znali.
DEŽELA HARMONIJE
Ko črna noč izgine,
čarobni konji poletijo,
odpeljejo v višine
prezlato sončevo kočijo.
Na njej so naloženi
sijoči, čudežni kristali,
zeleni, modri in rumeni,
smaragdi, jaspisi, opali …
Pršijo iskre pod kopiti
in sinji kočijaž prepeva
si o deželi čudoviti,
ki čaka nanj na koncu dneva.
Pod mavrične oboke
beži modrikasta ravnina,
zajeta v misli pregloboke
uhaja iz spomina.
Tam daleč, kjer krojijo
nebeški pajki svojo prejo,
planejo besno nad kočijo
in jo razkosajo, požrejo.
Edino še lesket omamni
zdaj iz čeljusti svetih sije,
zdrobljeni dragi kamni
v deželi harmonije.
ZA ZVEZDO
Ko razžariš, ustvariš dan,
s svetlobo sinjo razprostreš
čez noč sijoči pajčolan.
Zvečer razgrne ga Nekdo,
ki je nad Svetom gospodar
in ti Njegovo si oko.
Ko utoneš v črni Raj Nebes
in tvoja Luč me ne slepi,
odpre nešteto se očes.
Za vsakim skriva se obraz,
Zvezde so njihove oči
in tam, na dnu, se skrivam Jaz,
za Zvezdo, ki še ne žari.
KO ZASAJAŠ LJUBEZEN
z mrtvila senc
izluščiš odseve
kozarci zazvenijo
slepečo luč beline
in šipe zadrhtijo
prebodene z žarki
prašni drobci zaplešejo
s tem sladkim zrakom
še gore se približajo
sijoče pod ledeniki
in ceste se bleščijo
kot bi imele gladino
drevesa so vzburjena
vsi smo razgaljeni
vsi te občudujemo
ko zasajaš ljubezen
v življenje
