Z odtisi korakov je tlakovana,
iz žalosti klesana.
Po poti stopajo mučitelj in mučeniki,
nevedneži in učeniki.
Skupaj potujejo jagnjeta in volkovi,
kriki in glasovi.
Čudne povorke, gruča teles,
za pokoro tudi – ljubljenci nebes.
Vsem skupen je postanek,
V brezmejnosti teme razblini se vsak.
TATOVI
Oh, ljubi bog!
tatovi vsenaokrog,
mojega se telesa polaščajo,
tvojo stvaritev oskrunjajo!
Praznijo me, postajam gluh.
Z lic mi brišejo krohot,
vzamejo vid in sluh,
opustošen ostane živ?t.
Noč krade mi svetlobo,
leta kradejo vse lepo,
misel izgubila bo svobodo,
ker jih najbolj vznemirja.
Strah krade mi veselje,
žalost nosijo solze,
dih mi prežene ljubezen
skozi srca prekop.
Tatovi so čustva,
vlečejo me preko meje,
vsak mi nekaj prikriva,
sem kot drevo brez veje.
POZABLJENE ROŽE
Ko se pomešata pok in jok,
a vrsta v kaosu pluje,
lepoto življenja zaplete trač,
in krčijo se sanje.
Ko gledam, kako človeka
veselo puška spremlja,
vem, da je kot reka,
ki se ne ustavlja.
In sence so vse dajše,
kakšna svatba se pripravlja?
uvenele bodo pozabljene rože,
lepota zaščite nima.
Ovenela bosta korenina in list,
v umazaniji razpadel bo čopič.
HOJA V TRPLJENJU
Kdo smo, sopotniki? Drhal ali čreda?
V sovraštvu izgorevamo, ubijamo se radi.
Ljubezen rojeva člane te vrste.
Želje so različne, a potrebe močne.
Tovarištvo naše – hoja v trpljenju,
Razum nas drži, a guga se čoln.
Razkošje je spredaj, lakota ji sledi,
Močnik se baha, stotine v bedi.
IN POTEM
Sebičnost je zapravljala čustva velikana.
Ohladil se je pohlep, kot kup smeti.
Niti odtis njegov ni več živ,
zemlji se vrača le vreča kosti.
Prah si, človek, in v prah se povrneš,
besede duhovnika se raztresejo po grobu,
pozno je zdaj, da bi to dojel,
časa ni za nov poskus.
Kakšen močan komolčar, zdaj manjši od črva,
javi se tudi zvonar z dvema, tremi odmevi,
beseda ti bila je nekoč vedno prva,
a zdaj od nje ostal ni niti glas.
VELIKE OČI
Prebivalec je mojega bitja!
Ne vem kako se je tukaj udomačil,
niti kdo mu je dal naslov.
Vrag ali bog?
Povsed me spremlja, po mislih se giblje,
srce mi peče na žaru,
mi puli lase, gube premeša,
kot sužnju na trgu.
Vsega me muči, drži na očesu,
vsiljuje se celemu svetu,
mrzek je gost beraču in knezu,
in močvirju in cvetu.
Včasih je lahak kot zrak,
drugič težak kot mrak.
Vprašam ga – čigav je učenec.
Strah sem, vsem znan,
pokvarjeno dušo sem našel,
a skupno nama je domovanje,
v njem sem moč pekel.
Pesmi so iz zbirke, ki bo kmalu izšla pri Mariborski literarni družbi v seriji Oglej.
PUT BEZ KRAJA
Prevod: Ismet Bekrić
PUT BEZ KRAJA
Put bez početka i kraja,
bez mraka i sjaja …
Otiscima stopala je popločan,
tugom utaban.
Putem bez kraja ide mučitelj i mučeni,
neznalice i učeni.
Zajedno putuju jaganjci in vuci,
krici i zvuci.
Čudne povorke, tipovi razni,
miljenici neba, i oni po kazni.
Svima je zajednički postanak,
u beskraju tame razpadne se svak.
KRADLJIVCI
Oh, veliki bože!
Kradljivci se oko mene množe,
razvlače moje tjelo,
rasturajo tvoje djelo.
Prazne me, postajem gluh.
S lica mi gule smeh,
zzmu mi vid in sluh,
tek prazan ostave mijeh.
Noć mi krade slobodu,
ljepoto kradejo leta,
i misao mi bodu,
ona im najviše smeta.
Veselje mi krade strah,
tugu mi raznose suze,
ljubav mi odvlači dah
kroz srca moreuze.
Kradljivci so osječaji,
vuku na svoje strane,
svaki mi ponešto taji,
ko drvo sam brez grane.
ZABORAVLJENE RUŽE
Kad se pomiješaju pucanj i plač,
a vrsta v kaosu plovi,
ljepoto života zagorča trač,
i smanjuju se snovi.
Ka gledam kako čovjeka
veselo puška prati,
znam da je kao rijeka
koja ne želi stati.
I sjene sve su duže,
kakav se pir to sprema?
Venut će zaboravljene ruže,
ljepota zaščite nema.
Venut će korijen i list,
u garežu truniti kist!
PO MUKAMA HOD
Tko smo, saputnici? Horda ili stado?
U mržnji izgaramo, ubijamo se rado.
Ljubav rađa članove te vrste.
Želje su nam različite, a potrebe čvrste.
Zajedništvo naše – po mukama hod,
Razum nas drži, a ljulja se brod.
Raskoš je naprijed, a glad ga sijedi,
Moćnik je bahat, stotine u bijedi.
I ONDA
Sebičnost je trošila osjećaje diva.
Ohladila se pohlepa, kao hrba smeća.
Ni stopa njegova više nije živa,
zemlji se vraća tek kostiju vreća.
Prah si, čovječe, i u prah se vraćaš,
riječi se župnika prosuše po grobu,
kasno je sada da to shvaćaš,
vremena nema za novu probu!
Kakav moćan laktaš, sad manji od crva,
javi se i zvonar sa dva-tri odjeka,
riječ ti je nekad bila uvijek prva,
a sad od nje ne osta ni jeka.
U NJEGA SU VELIKE OČI
Stanar je bića mog!
Ne znam kako se udomio tu,
ni tko mu dade adresu.
Vrag ili bog?
Svuda me prati, po mislima kreće,
srce mi peče na žaru,
čupa mi kose, bore premeče,
ko robu na pazaru.
Cijelog me muči, drži na oprezu,
nameće se cijelom svijetu,
mrzak je gost i prosjaku i knezu,
i baruštini i cvijetu.
Nekad je lagan ko zrak,
s nekad težak ko mrak.
Pitam ga – čiji je đak.
Strah sam, i svima znan,
opaku dušu sam stekao,
a zajednički nam je stan,
u njem sam snagu pekao.
