v žilah nosim kri nomada,
potepam se in iščem rada,
se ustavljam sem in tja.
Ne znam živeti
po predpisih,
le hrepenenje
v vseh zabrisih.
DEČEK
v pesku se igra.
Iglice od bora so poti,
beli kamenčki so hiše,
storži temni so ljudje,
ladjice so listi z grma,
rožice na njih
sanje vozijo v daljave.
SONČNA ČRTA
vsa trepeče v morju,
zvončki majhni na obzorju
tisočeri se smehljajo,
bliskajo, migljajo.
To poljubi so nešteti,
sonce se predaja morju,
voda pleše,
val se kreše, me slepi,
briše vid mi iz oči.
LADJE NA POMOLU,
let galebov neutrudnih,
daljina modrosiva na obzorju.
Brez pristanka ladja pluje.
Vzemi, morje, mojo še
v pristan
kot jutro dan.
PRIŠLI SO ZLATI ČASI
Resnično sveta ne čutim
pod nogami.
Razpenjam svojevrstna krila.
Sonce siplje žarke,
staplja me v zlato.
Z MIROM
si me obdarilo, morje, hvala.
Čudovito,
vse je zlito v mir.
ODŠLA BOM Z OTOKA
s srcem otroka,
ki tu ob obali
je z vetrom sanjal,
valovom vse misli predal.
SONČNA OČALA
bom spravila v torbo popotno.
Zraven bom položila
vse sanje poletja
za zimo, za hladne dni.
