1. april 2004 – VII. letnik
Srčno kri daješ kragulju vsak dan, nemo, brez upa.
Črni kragulji padajo v brezno vedno lačne globine.
Rabelj te čaka, že glavo polagaš na odru življenja.
Misel se ti utrne – je greh pokopan?
Sem kužna, umazana, bedna nečistnica.
Strupen dih iz ust mi uhaja, ubija vse živo.
Koža je črna ran brez krvi, kuga tiči v vsaki od njih.
Bežite od mene, ne prihajajte blizu, ne imejte usmiljenja, bodite hudobni strašni mučitelji.
Umreti ne morem. Večnost je moja.
Vezem, vezem rože, vezem bele rože, majhne bele rože.
Vezem razcvetele rože, nežne drobne listke na svilene čipke v mreži sončnih žarkov.
Sedijo ptice na vejah, ščebetajo si med seboj o nevesti s pajčolanom iz belih razcvetelih rož v mreži sončnih žarkov.
Ljubim Te. Slišim Tvoj glas iz daljave.
Na obali sanj bova trgala rože, že razcvetele, še vedno omamne.
V luninem siju bova pobirala bisere razsue.
Počasi bova stopala po svetlem pesku skozi čas nazaj.
Pohiti, ne odlašaj, da zora privida ne ujame!
