(*4. januar 1908, Celje - †14. april 1980, Celje), pedagog, psiholog, defektolog, predavatelj in publicist. Končal je maribosko moško učiteljišče in postal osnovnošolski učitelj. Pred drugo svetovno vojno je poučeval na Bregu pri Ptuju, v Polju ob Sotli, po vojni pa v Celju. Po vojni je po direktivi Ministrstva za šolstvo organiziral sindikat prosvetnih delavcev na Celjskem in njihovo izobraževanje. Ob delu je diplomiral za predmetnega učitelja defektologije, na ljubljanski univerzi pa je tudi diplomiral tudi iz pedagogike in psihologije. Njegovo delo z duševno prizadetimi je rezultiralo tudi z ustanovitvijo prve posebne osnovne šole v Celju leta 1946 (ustanovil jo je defektolog Jože Unverdorben). V letih 1967-1972 je delal kot svetovalec za posebne šole na celjskem območu. Več let je bil članuredniškega odbora in pomemben sodelavec revije Zveze društev za pomoč duševno prizadetim »Naš zbornik« in član zagrebške revije »Specijalna škola«. Vrsto let je poučeval na celjskem učiteljišču in nato na pedagoški gimnaziji v Celju vse do upokojitve leta 1871. Po letu 1956 je veliko delal na poklicnem usmerjanju mladine in bi l tudi nekaj časa prvi predsednik slovenske sekcije Jugoslovanskega združenja za poklicno usmerjanje. Sodeloval je pri ustanovitvi zavoda za rehabilitacijo invalidov v Celju (1957). Napisal je številne strokovne članke že v predvojnem »Popotniku« in »Učiteljskem tovarišu«, po vojni pa v »Prosvetnem delavcu« in »Sodobni pedagogiki«. Sinteza njegovega dela s področja poklicnega usmerjanja mladih je sedemnajst poglavij razprave »Iz zgodovine poklicnega usmerjanja na Slovenskem« v reviji »Občan in delo«. Prejel je zvezno priznanje za poklicno usmerjanje (1977) in odkupno Kidričevo nagrado.
