Bralkam in bralcem smo najpoprej dolžni zapisati nekaj fragmentarnih pojasnil. Pesniški zbirki Ko so ribe zvezde popasle, izšli pri založbi Franc-Franc v letu l998, je pridana zvrstna oznaka »ezoterični slednik.« Na tem mestu, bomo kolo naše zgodbe, oziroma samopremisleka, pa ne takole – »iz glave,« s pavzami na pravih mestih, po času vrnili k našemu takrat prvoosebnemu zapisu z dne, 27. junija 1997. Takole je zapisano:
»Je trenutek, ko se človek vda skušnjavi, da bi pred samim sabo in pred drugimi poskusi osvetliti itinerarij svoje življenjske in pesniške avanture. Za nadaljevanje tega pogojno zastavljenega podjetja se moram, hočeš nočeš, kar sicer počnem v skrajni sili, poslužiti misli Milana Dekleve, po kateri so ljubezni usodne, knjige usojene. Meni so bile usojene nekako na pet let. Času je treba dati čas, da se resnica časa vpiše v telo jezika, ki ga sam doživljam na način implozije. Vselej se vračam na isto temo: odnos do človeka, razmerja do sebe in vpetost v čas.«
Tako, to so dejstva, tu ni kaj tarnati, kajti rodimo se brez vaje-umremo brez rutine.
* * *
Človek ni nikoli dovolj previden pred samim seboj. Stalno je namreč na delu ne le identifikacija z določeno vrsto naših pogledov in mnenj, ampak tudi, kar je pogubno, brezprizivna navezanost na njih. Življenje prinaša takšne in drugačne možnosti v preizkus ali priložnosti v izziv. Izkušnja pa ni tisto, kar se tebi zgodi, izkušnja je, kar si ti storil stistim, kar se ti je zgodilo. Če se ob tem ničesar nisi naučil, potem boš moral jutri premagovati prav iste omejitve, ki jih prinaša tiranija »jaza.«
Tiranija »jaza« na zviti način domuje v labirintih navezanega uma in se kaže skozi različno ponavljanje enakega, za razliko od nenavezanega uma, ki je v svojem delovanju svoboden in buden za preobrazbo.S slednjo se razpira tista moč ozaveščenega uma, ki ni le odprt za govorico intuicije, ampak jo tudi krepi. Ob tem velja spomniti na reklo po katerem je um dober sluga pa slab gospodar. Je namreč kot ogenj v peči. Več o siceršnji vlogi intuicije bomo seveda nenaključno govorili ob neki drugi priložnosti.
Po tem, pogojno rečeno, uvodnem traktatu, ki še najbolj spominja na previdno odpiranje kart bomo še eno potegnili iz talona.V Delovih dnevniških zapiskih je urednik založbe Franc-Franc, pisatelj Feri Lainšček, zapisal:
»Dodlekov rokopis je podnaslovljen kot »ezoterični slednik,« pesmi, nanizane v njem, pa tudi zares učinkujejo ko nekakšni zenovski koani. Gre torej za specifično poezijo in samosvojega avtorja, ki mu je prav malo mar za t.i. slovensko pesniško verikalo in že kar kanononizirano govorico večine naših najbolj forsinarih pesnikov, ki so si zato podobni kot jajce jajcu. Knjigo bo pospremilo kratko razmišljanje Vilija Ravnjaka, zagotovo ta čas našega najprizadevnejšega raziskovalca mističnega, in zato tudi upamo, da bo izšla v razpoznavnem kontekstu in našla pot do izbornih bralcev.«
Na tem mestu se nas seveda loteva neko, in ne le v naših logih, razumljivo nelagodje, nahajamo se namreč na dovolj tankem ledu poetike našega rokopisa, ki mu ni mogoče ničesar več dodati ali odvzeti, le bralec je tisti, ki se preobraža in preobražujoč skozi akt spoznavanja, spreminja tudi delo samo. Le v srečanju z drugačno senzibilnostjo, ki se v delu želi prepoznati, se rojeva nova izkušnja, kar pa ni odvisno le od bralske instance. Vendar se tega podjetja ne bomo lotili. Zakaj? Najprej zato, ker nam tega ne narekuje le osebna higiena. Samo po sebi diši po nekem cenenem zagovoru, ki nam niti pod razno ni potreben. Za ilustracijo nam bo še najbolj prav prišla vsakdanja izkušnja. Če se sprehajate po parku in pričnete razgovor z neznancem, ki ste seveda vi sami, se boste kaj kmalu znašli pri iskanju notranjega ravnovesja, sredi spopada med čustveno in razumsko govorico v sebi. Slednje lahko še drugače interpretiramo kot spopad med zavestjo in podzavestjo.Skratka, ozavestiti želimo tisto, kar je bilo doslej zunaj naše miselne kontrole. Mobilizacija energije je v tem procesu neohodna; če želimo domišljiji; kot pogoju za ustvarjalnost; odpreti pot. Težimo torej k temu, da bi naš notranji glas; v kar največji možni meri, spregovoril skozi obliko s katero se odkriva.
Joj, nekam suhoparno zveni naše razmišljanje.Torej si bomo, ne le za predah, privoščili Grimmovo pravljico Škrat in kmet. Takole nam govori:
»Kmet je na polju zagledal škrata, ki je sedel na skrinji. Takoj mu je bilo jasno, da ima zaklad. Takoj se je začel pogajati zanj. »Njiva je moja.Torej je tudi zaklad moj!« je rekel. »Prav,« je rekel škrat.«Ampak dve leti zapored mi boš dal polovico tistega, kar bo zemlja rodila.« »Prav,« je rekel kmet. »Prvo leto bo tvoje tisto, kar bo zgoraj, in moje tisto, kar bo spodaj.Naslednje leto bo obratno.« Kmet je prvo leto posadil repo. Njemu so ostali plodovi, a škrat je dobil listje.Škrtal je z zobmi in rekel: »Drugo leto bo moje tisto, kar bo spodaj!« Kmet je posejal žito. Požel je klasje, palčku so ostale korenine. Jezno je odšel, da se kar kadilo za njim. Kmetu je ostal zaklad.«
Gremo dalje.Drugič, ker živimo v dualističnem svetu vrednostnega relativizma, ki do neke mere kaže na ugašanje človekove želje po spontanosti in resnici. Vendar bomo tako zastavljeni tezi pustili odprta vrata, čeprav v mnogočem diši po navezanem umu.Na slednjega nas spominja tudi literarovedna analiza, ki neki literarni tekst obravnava kot objekt,kot empirično zapisan predmet in poizkuša ugotavljati konstrukcijske principe njegovega zapisa na objektiven način.
Vrnimo se torej, še za drugačno osvetlitev, nazaj k že omenjeni tiraniji »jaza.« Ves čas govorimo o naši eksistencialni situaciji, oziroma skušamo osvetliti uvide in spoznanja skozi osebno izkušnjo. Ta nam govori da navezan um domuje v labirintih čustev in razpoloženj, ki plavajo na valovih naših razmišljanj. »Kaj nam to pove?« Navedimo torej dovolj ilustrativen primer. Obleka, ki so naše misli in čustva, izražene v blagu, prekriva telo, dušo pa razkriva. In še. Hrepenenje si nadeva vedno nova oblačila, ob tem pa praznina raste.Ne živi se za, temveč z. Ko se skrivaš, si kot trn, ko se razkrivaš, si kot cvet. Smo torej pri nenavezanem umu, ki je svoboden in buden za preobrazbo. Tukaj se srečujemo z našimi občutki, ki ne določajo le smer in način našega razmišljanja, ampak tudi nagovarjajo tisti del drugih, ki je v nas.Občutki pa kot vemo sodijo v območje nezavednega ali intuitivnega.
Hočeš nočeš moramo za nadaljevanja, prazaprav sledenje, narediti kar spodoben ovinek in ustrezno upočasniti ritem upovedovanja, končno smo na potovanju, kjer je tudi navidezen počitek dobrodošel. Sanje o potovanju najpogosteje simbolizirajo pot našega življenja, naše iskanje duhovnosti in nekoliko posplošeno smisel (našega ) življenja. Prav tako lahko pomenijo potovanja načrtno, premišljeno odkrivanje sebe, svojega jaza. Pogosto v sanjah potujemo po cesti, po poti v smeri…česa? Da, v kateri smeri? Na to lahko odgovori le vsak sam. Vsakdo ima svoja potovanja in svoje cilje.
Zaostrimo zdaj naš pogled. Samoanaliza je osnova dela na sebi.Z motrenjem svojega življenja dobivamo postopoma natančen vpogled v delovanje zakonitosti lastnega duha, prek njega pa uvid v naravo celotnega kozmosa. Spoznanja , ki pri tem procesu nastajajo so neprenosljiva. Človek jih ne more od nikogar prevzeti, niti nikomur neposredno posredovati, njhovo odkritje je namreč povezano z njim samim. Na delu je namreč intuitivno zaznavanje ali razpoznavanja občutkov. Občutek in intuicijo je treba najprej pretvoriti v jezik, če želimo govorico notranjega glasu sporočiti tudi drugim, kar še zdaleč ni tako enostavno kot se zdi na prvi pogled. Prvi pogled ravno toliko zakriva, kot razkriva, kajti v njem se skriva laskanje sebi in drugim. S slednjim smo hoteli le spomniti; da steza na goro ni razlog za goro. Stopamo namreč na območje paradoksa. Vsak človek ima dva spremljevalca: enemu se reče tišina in drugemu skrivnost. Vsakdanje življenje, pa naj bo še tako polno in smiselno, nas ne privede dlje kot do roba.Temu robu lahko rečemo tudi meja, natančneje povedano: hipotetična točka na meji med imanenco in transcendeco. Z nje lahko za droben hip uzremo »tisto,« ki omoti pogled. Govorimo o posebnih »ekstatičnih« stanjih. Lep primer temu sta Gradnikova pesem Eros Tanatos in Udovičeva pesem Brezno, ki izpostavljata težavnost, kar nezmožnost zavestnega, racionalnega prestopa na drugo stran.
* * *
Kaj nam o tem govori Vili Ravnjak? Za našo rabo in z avtorjevim dovoljenjem povzemamo le del eseja, kjer osvetljuje fenomen inciacijske krize, oziroma o izkušnji brezna. Takole pravi: »V krizah vedno odmira ego. Motiviranosti najpogosteje ni tedaj, ko smo v črni (nigredo) razvojni fazi. Takrat kaos in noč vsrkata celotno osebnost. Nastopi popolna informacijska blokada – temna noč duše. Ko znova oživimo, se prebudimo, v sebi spet čutimo motiviranost, zdaj seveda zelo čisto, saj ta kot sij božanske luči prihaja naravnost iz najglobjega jedra duše, iz Sebstva. Vnovični pojav globinske motiviranosti za življenje in delovanje je povezan z blagoslovom Neba – s prebuditvijo božje milosti v človekovem srcu.
Želja po nadaljevanju življenjske ali duhovne poti se mora roditi spontano – z voljo se ne moremo prisiliti, da bi z veseljem živeli, če življenjska radost prej sama od sebe ne vznikne v našem srcu! Človeška volja ne more doseči žarka Sebstva ali božanske luči. Doživimo jo lahko le kot milost, ki se kot jutranja, kot novo upanje spusti na človeka in razsvetli temno noč duše.«
Za sklep se vrnimo na začetek. Ne spet v dihotomijo, ki prihaja z besedami. Nas je pot dela, ki ga mora vsakdo izpolniti na samem sebi, pripeljalo nekaj zelo vsakdanjega in navidez samoumevnega. Če se namreč pogledamo v ogledalo, ugotovimo, da imamo dvoje ušes in en jezik. Torej kaže dvakrat več poslušati kot govoriti. Kdor samo posluša, govorjeno razume. Kdor prisluhne, zazna že ozadje, kako je bilo nekaj izrečeno. Kdor posluša z vsem vsem, razume tudi bistvo, sporočilo izrečenega.
