1. april 2004 – VII. letnik
Prostor, ki ga nič ne omejuje. Stene so opora in ne meja. Morda pripelje sem te žeja, a srce svobodo potrebuje:
Tu si bogastva nova snuješ, spoznaš, da večji si, kot je telo, in ko ti tukaj je lepo, lastne tuje dežele prepotuješ.
In ko se umiriš, podaljšaš se v druge, ki prav tako svobodo so prišli iskat, izstopiš iz čarobne struge
uhojenih poti in začneš svoje misli brat, v srcu je mir, pod stropom so luči, misel nekaj lepega spregovori.
Nad mizami počiva mir, ki tih klepet ljudi ga ustvarja, tu drug se drugemu podarja, ko sonce tone in bo že večer.
Svobodni smo, ni več pregrad, krčev sovraštva in zamer, v srcu poleže se prepir, vsakdo ima koga rad.
Zakaj lepo je, mir in red, tako urejeno je vesolje, med zvezdami je tih klepet:
Sproščeni svet – tako je bolje; In vsakdo najde sebe spet, ko sliši tih šepet vesoljne volje.
Sem svojo dušo grem spočit. Utrujena je od vsakdanjega nemira, lepih besed, razmišljanj in ozira. Tu sem spet to, kar moram bit'.
Saj ne hodim sem se opivat, ljubezen me dovolj omamlja; duša tukaj ni več sama, jaz hodim sem svoj mir uživat.
Udobno sedem in pozabim na telo, pustim, da misli same se vrstijo, med ljudmi mi vedno je lepo,
ko si pojem svojo lastno melodijo. počivam, z mano je šepet sinjin, in mir, in sem pa tja – bogat spomin.
Kot prijatelj nasproti mi prihajaš v dneh, ko suša muči me, ko prazno, tožno je srce, z radostjo tolažiš me in napajaš.
Pogledam te v kozarcu in se veselim, tvoja mlada moč me napolnjuje, izbriše iz mene misli tuje, ko te imam, še več dobim.
In prijateljujeva ob mizi polni, steklenica polna obljublja mir, dolg, iskren romantični večer
bo duši, od ljubezni bolni, očistil upanja izvir, da spet bo čista in polna - kot safir…
Plavam po oblakih svojih misli, Zemlja daleč spodaj je in tuja, jutro le počasi se prebuja, a moj svet ostaja enak in isti.
Srknem kavo, vse se v meni prebudi: zagledam gozdnata pogorja, lepota mi zasije izza obzorja, počasi odprem notranje oči.
Kava toplo se razlije v drob, tja, kjer srce toplino išče, duša polna lepih je podob,
otrok sem spet in svet je igrišče… V tem jutru ves sem darovan, plavam na oblaku v nov dan.
S tabo točim svojo žalost, v mehurčkih se iskri, pripovedujem ti skrbi, a ti jih spreminjaš v radost.
S tabo čas počasi teče, vdano sprejmem svojo pot, mir je z mano in povsod, to tihi so trenutki sreče.
In gledam v podobe svojih sanj, ob tebi bolečine popustijo, odvrnem se od iluzij in pričakovanj,
slišim čisto novo melodijo, kljub trudu misli in dejanj v meni plameni sreče zdaj gorijo…
