V septembru 2000, ko je Bilja odprla novo čajnico v Slovenski ulici, smo se v seniorski literarni delavnici odločili, da bomo pisali o čaju. Tisto, kar smo napisali, je zdaj pred vami. Ta stran se gradi tako, kakor nastajajajo in dozorevajo pesmi, zlagoma.
OB ČAJU
Prijeten se dim
vali iz skodele.
Drobcene,
drobcene
kapljice bele,
opojno dišeče,
se dvigajo
k rožnatim noskom
nežnih gospa,
k širokim nosovom
gospodov.
Da, da,
celo k tistim,
ki brki košati
jim ne dovolijo
stopiti skoz vrata.
Že roke in prsti
nestrpno hitijo,
skodelico
k ustom držijo
in srkajo, srkajo
tekočino.
»Kako je to fino!«
Da, da,
vonj jih žgečka,
dokler niveč ničesar
v prazni posodi.
ČAJNIK
Oj, debelušček,
porcelanast trebušček
s klobučkom pokrit!
V njem voda vrela
pridno dela.
Vročina zbada
cvetlice dišeče,
v njej obleke
pisanih rož
se namakajo,
obledele.
Že barva se
voda
v trebuščku
gospoda.
Zdaj kavalir
se skodelici
s šarmom odkrije
in vanjo dišečega
čaja nalije.
