Naslonjen na levo kolo Piperja, je Toni sedel v senci njegovega krila in žvečil ljuljko. Dolgo je že tega, kar se je navadil žvečiti to vrsto trave, ki je na letališču ne manjka, a je sočna, zadržuje vlago v ustih in zaposluje brezdelnega človeka. Ta trenutek res ni imel početi kaj drugega, kot čakati in delati družbo štarterju Keksu, ki je zatopljen v številke sedel na klopci s črnimi in belimi kvadrati popleskanega štartnega vozička. Pozno avgustovsko sonce se je že krepko nagnilo k mogočnim vršacem Julijcev in topel južni veter je po nebu podil kopaste oblake.
Sicer pa je bilo na letališču v Lescah vse mirno in tiho, na prvi pogled brez življenja, pa vendar se je nekaj dogajalo. Vsa jadralna letala so bila v zraku in fantje so se z njimi veselo podili pod oblaki.
Lahko bi se v bifeju hladil s pivom in pomagal fantom, ki so končali z letenjem, pri kartanju, a ga to ni mikalo. Ljubše mu je bilo sedeti pod krilom motornjaka in opazovati brezmadežno nebo, ki ga je bila ena sama dobrohotna prostranost neskaljene svetlobe in meglice nad Stolom. Te so kot koprenaste iskreče zavese po gozdnatih vzpetinah zavijale strma pobočja v svoje prosojne gube. Gledal je to dostojanstveno sliko narave, vendar ne, kot se mu je sedaj kazala sredi živahnega prelivanja enega samega kratkega dne, ki zjutraj napoči in zvečer za vselej izgine, ampak v veličastni svetlobi večno trajajočih spominov.
Toni je bil geometer. Najslabše, kar bi se moglo reči o njem, je bilo to, da ni bil dovolj značilen predstavnik svojega poklica. Cenil ga je le toliko, kolikor mu je omogočal stik z naravo in njenimi lepotami. Sicer pa bi bil lahko prav toliko uspešen tudi kot logar ali mornar. Toda zdaj ni bil ne eno, ne drugo, ne tretje. Zdaj je bil pilot jadralnega letala, ali pa tudi to ne. Štirinajst dni je minilo, tečaj akrobatike je pri kraju in že jutri odpotujejo domov v Maribor.
Veselil se je snidenja z ženo Ines in petletnim Denisom. Toda to bo jutri, ne bo mu ušlo, zdaj pa si srčno želi še enkrat pod oblake.
»Ja, a te kaj vleče tja gor?» ga je nenadoma vprašal Keks, kot bi mu bral misli.
»Pa še kako,« mu je odvrnil in se prevalil na trebuh. Upanja, da bi se mu želja uresničila, tako ni imel. Fantje bodo vztrajali, dokler bo termika držala. Tudi njim je lepo tam zgoraj.
»Ja, pa pejt«, je dejal Keks, ne da bi odvrnil oči od pisanja.
»A misliš, takole na metli, kot čarovnice na Klek?« se je pošalil Toni.
»Skoraj tako, a vseeno malo bolje.« Keks je odložil pisalo, zlezel z vozička in se skrivnostno hahljal. Nato je zavzel pozo govornika, dvignil prst in filozofsko nadaljeval.
»Vprašanje je le, če si to zares želiš, takole bomo rekli, če si dovolj močno želiš?«
»Ne zezaj Keks, saj vidiš, da so vsa letala že v zraku,« se je hudoval Toni.
»Kaj pa Jastreb? A si ga že kdaj letu?«
Toni je poskočil, kot bi ga pičila osa.
»Kaj pa klobasaš? Kakšen Jastreb neki? Seveda sem ga že letel. Aaa, misliš tisto staro škatlo v kotu hangarja. Pa je še sposobna leteti?«
»Ja kaj si pa mislil? Leti sicer bolj redko, vsak se ga otepa, ko pa imamo zdaj nove in boljše. Ampak dovoljenje za letenje še ima,« je poznavalsko povedal Keks, ki je bil domačin in je polovico življenja prečepel na letališču.
»Ti, to pa je ideja,« se je razveselil Toni, »grem prosit Srečka, naj me s Piperjem potegne gor.«
Stekel je nekaj metrov, se ustavil, obrnil in vprašal malega štarterja:
»Keks, ti si dobričina, a zakaj ti pravijo Keks?«
»Eh, kaj bi tisto, pozabi,« je dejal Keks, zamahnil z roko in spet zlezel na klopco. Ni mu bilo všeč, če so ga klicali Keks, saj ima svoje ime. Rad je pomagal drugim, če je le mogel. Naj vsaj drugi letijo, če že jaz ne smem, si je mislil in si žalostno ogledoval levo nogo, ki je bila pet centimetrov krajša od desne.
Pri inštruktorju Srečku si je Toni kmalu izposloval dovoljenje za polet. Nekaj minut kasneje je že sedel v letalu z oprtanim padalom in pregledoval ročice in komande. Inštruktor Srečko mu je dal še zadnje napotilo. »Pazi, Toni, v Jastrebu ni radia, glej na štart, in ko boš videl, da se ostala letala vračajo, se vrni tudi ti.«
»Si videl, Toni, kot da rečeš keks, pa boš že v zraku,« se je smejal štarter in dvignil Jastrebovo krilo.
»Aha, zdaj pa vem, zakaj ti pravijo Keks,« se je nasmehnil Toni in dvignil roko v znak, da je pripravljen.
Keks se je nakremžil in dvignil levo roko. Motor Piperja je močneje zarohnel in že je aerozaprega oddrsala po travnati stezi letališča. Kmalu sta se letali odlepili od tal in se v blagem levem obratu usmerili proti severu. Piper je svojega nebogljenega brata kot psička na vrvici vodil v objem gorskih grebenov, v naročje termike. Nebogljenega? Dokler je še pripeto na vrvi in s tridesetmetersko popkovino vezano za motornjak, je jadralno letalo resda videti nebogljeno in nemočno, toda po odklopu, ko je svobodno, tedaj letalce poskoči kot mustang, ki se je rešil uzde. Takrat lahko počne prav takšne vragolije kot motornjak. Toniju so bili kot žive slike v spominu dogodki zadnjih dveh tednov, ko je s svojim letalom, včasih z inštruktorjem, včasih sam, v zraku izvajal razne vragolije, izgubo hitrosti, šandelo, kovit, sodček, seveda vse je bilo po učnem programu tečaja. In potem, vsakič po končanem letenju se je med piloti v bifeju razvila bučna razprava. Vsak je hotel kar najbolj prepričljivo opisati svoja doživetja in občutke. Krilili so z rokami, vpili in vsi so bili strahovito hrabri. Nihče ni niti s kretnjo dal slutiti, da ga je bilo v zraku vsaj malo strah, čeprav so prav vsi po vrsti po pristanku izstopali iz letala rahlo svetlejše polti kot sicer. Fantje, sicer sami veseljaki, so se v zraku prav dobro zavedali, da letenje ni igrača in kolikor več užitka ti nudi, toliko nevarnejše je lahko. Sicer pa je letenje z jadralnim letalom lahko mnogo bolj nevarno, lahko pa tudi mnogo bolj varno kot letenje z motornjakom. Nevarnejše je, ker jadralno letalo nima motorja in je njegov dolet odvisen od vzgornikov, torej od vremena. Varnejše pa je zato, ker lahko brez motorja z določene višine preleti nekajkrat večjo razdaljo kot motorno letalo in pristane na vsakem malo večjem travniku. Višina, torej višina je tista, ki varuje letalo, višina in pa hitrost.
Piper je pomahal s krili. Toni je potegnil ročico na levem boku kabine, in ko se je prepričal, da se je vrv odpela, naglo obrnil letalo v levo in pričel krožiti. Kazalec na višinometru se je dvigal, višina je rastla in rastla. Pod oblakom je letalo ponovno vzravnal in ga usmeril proti drugemu. In kot čebela leta od cveta do cveta in nabira sladki nektar, tako je Jastreb letal od oblaka do oblaka in nabiral višino, ki jo je med njimi spet izgubljal. Tiho kot senca je drsel nad šumečimi gozdovi, belimi melišči, se dvigal med vrhove tisočletnih modro molčečih gorskih samotarjev, se spuščal nad črne globeli in gorske pašnike. Tonija je opajal pogled v globino, kjer so v zlatilu večernega sonca mogočni viharniki metali svoje mračne dolge sence na temnozelene gorske trate. Medtem ko so si v zahajajočem soncu gorski očaki še kopali svoje razbrazdane glave, se je nad dolino že spuščal prvi mrak. Zaril se je s svojimi tisočerimi kremplji v vsak kotiček tihe doline in bolj ko so se hiše in drevesa skrivala pred njim, bolj jih je stiskal v svoj hladni objem.
Močno ogoljufan za doživetje lepote je človek, ki ni nikoli občutil te prečudovite nepozabne igre narave. Samo en prizor, samo ena čarobna scena v tej nenadkriljivi igri se lahko po svoji mogočni opojnosti meri s sončnim zahodom v planinah – sončni zahod na morju.
Neskončna opojnost zračnih višav in magična moč morskih planjav, zrak in morje, dva medija, dve veliki Tonijevi ljubezni, ki se jima ni mogel upreti.
Že jutri bo konec prelepe idile nad Alpami, že jutri odpotujemo domov. Globoko je zavzdihnil in s pogledom iskal tovariše. V daljavi jih je komajda opazil, kako se podijo kot roj nadležnih mušic. Nekateri, ki so izgubili višino, so se že odločili za pristanek na letališču.
Nekajkrat ga še zasučem, potem pa dol, je razmišljal Toni. Medtem ko je opazoval tovariše, ki so se spuščali proti letališču, ga je veter, ki se je medtem že precej okrepil, zanesel bliže k pobočju gore. Zmeraj, kadar se je približal vrhu katere izmed strmih gora, se je v njem prebudila želja, da bi pogledal, kakšna je in kam se pogled širi na drugi strani. Tudi tokrat se ji ni mogel upreti. Preletel je greben in pred očmi se mu je odprla nova prečudovita scena narave. Bilo je to zahodno pobočje gore in zato mnogo bolj osvetljeno. Pod sedlom med dvema vrhoma se je proti dolini spuščal ozek skalnat žleb, ki se je pred gozdom razširil v travnato pobočje, posuto z majhnimi planšarskimi kočami.
Ponovno je obrnil letalo proti grebenu, da bi ga preletel, ko se je v skalnem žlebu nekaj premaknilo. Toni se je zamislil, kaj neki bi to bilo: gams, ki si med osamelimi šopi trave išče hrane, ali planinec, ki se je morda zaplezal in je zdaj potreben pomoči? Še enkrat bom obrnil, moram si biti na jasnem. Spet je obrnil Jastreba in še enkrat preletel gorsko sedlo proti zahodu. Krožil je nad skalno sotesko in opazoval globoki žleb. Opazil jo je, belo točko, ki je hitela po skalnem žlebu in se vzpenjala proti sedlu. Vsakič, ko je Toni preletel preko tesni, je imel občutek, da se je pritajila in stisnila ob skale.
Kje sem že nekoč videl ta prizor – skalna soteska in bela točka, ki hiti med skalami…in galeb…? Sanje, saj res, sanje…
Spustil se je niže in med skalami razpoznal drobno postavo, ki se je vzpenjala po žlebu. Bila je nekako na pol poti med slemenom in planšami.
Toni je pogledal proti slemenu in opazil, da je le to že precej višje od njega. Nenadoma mu je preblisnilo skozi možgane : »abvind!!« Na privetrni strani se veter vzpenja ob pobočju in te zračne mase dvigajo jadralno letalo proti vrhu. Veter se potem na zavetrni strani spušča ob pobočju navzdol in ustvarja padajoče tokove, kot v reki voda, ki naide na skalno prepreko in se v slapu spušča preko nje. Ta veter tišči letalo k pobočju.
Nič ne de, tukaj preko ne morem več, zato je pa še ena pot - okoli hriba – je menil Toni in naglo potegnil krmilno palico v desno, da bi po tej strani obšel hrib. Tedaj je v levem krilu nekaj počilo kot struna godcu, ki je preveč vneto drgnil svoje gosli ob poskočni viži. Krmilna palica pod roko ni več nudila odpora, nagib letala pa se je kar naprej večal in Jastreb je naglo izgubljal višino.
»Jeklena pletenica, krilce, hitro proč od hriba,« si je vročično zaklical Toni in poskušal krmariti samo z nožnimi komandami in višinskim krmilom.Toda Jastreb se je v strmi spirali spuščal proti pobočju in to natanko nad skalnim žlebom. Toniju se je pred očmi kazala grozovita slika: skalni greben se je vrtel z veliko naglico kot ponoreli vrtiljak, se večal in večal, bela točka v njem pa je mirovala in nemo opazovala smrtni boj svojega preganjalca. Vse se je odvijalo z veliko hitrostjo, slike iz otroštva…oče, mati…Denis, Ines zbogom in hvala za vse…tega pristanka ne bom preživel. Kljub temu se je še na vse pretege trudil, da bi zravnal letalo, ko pa je uvidel, da je ves trud zaman, si je zaklical: »Skoči!« Z naglo kretnjo je potegnil ročico, ki je vezala pokrov kabine s trupom letala. Plastični pokrov je kot list v močnem vetru odfrčal. Zdaj je Toniju udaril v obraz močan sunek vetra, kljub temu si je odpel varnostne trakove, stopil na sedež in se poskušal vzravnati. Toda bilo je prepozno. Jastreb je z desnim krilom že zadel v štrlečo skalo, nato pa s kljunom udaril plosko na strmo melišče in sprožil cel slap kamenja, ki se je s truščem skotalilo v globel. Toni je v velikem loku poletel iz kabine, se v zraku zasukal in padel na glavo in hrbet na melišče. Nagonsko je sprožil roke predse in tako najprej z levo roko udaril ob tla in se šele nato prevrnil. Naglo je s kotalečim kamenjem drsel po strmem pobočju. Jastreb pa ga ni čakal, z mogočnim plazom kamenja in z velikim truščem je zgrmel v globel, iveri so frčale po zraku, polomil si je krila in rep. Toni je drsel za njim, udarjal ob kamenje, se prevračal s hrbta na trebuh, se z rokami grabil za skale; nazadnje pa je iz globine zaslišal močan pok, za trenutek ugledal bleščečo svetlobo, nato pa ga je zajela tema.
