IMPRESIJA RUMENEGA TRENUTKA

Ekstatičen zamik. Trenutki in minute dolgo. V aprilskem soncu. V mehko toploto odet dan.

»Poglej jo, princeso! Tam na vogalu Tomšičeve!«

Božam njene dolge, v polzlate pajčolane, odete veje.

»Le poglej nas, smrtnice božanske, ki božamo pomlad in rastemo iz korenin preroško preteklih davnin.«

In zaječalo je po vsej dobravi in njene zelene in rumene in zlate peruti veslajo kot fantom vse naokrog. In se ne ustavijo, in hitijo, kot za vigilije, čeprav je pomlad.

Zrasel je samotni grm ob šumeči reki, ves rumen in lep. Zrasel je in oko mladeniča ga je objelo in sprejelo za ljubico življenja. V aprilskem času, čeprav srce še ni sanjalo o morani. In čeprav so krožile zlovešče ptice smrti kot danes v sinjini daljni.

Tako ste se spremenile ve, princeske polzlate. In prinesle kot takrat svarilne znake: vonj po smrti, tisočih mrličih ...

Še vedno je zamaknjeno viselo oko na polzlatih in trepetajočih perutih vrbe.

In še vedno je sanjalo in pod nebom sinjim iskalo puščave in oaze, do katerih mora izgubljenec priti.

Sveta pot, polna kamnov in draguljev.

Sveta pot, izvijajoča se iz teme kot puščavska sfinga ...

Še vedno cepim na vznesenih, polzlatih perutih vrbe in potujem, potujem dalje. In se ustavim. Takrat, ko je vprašala, eh, same črne oči, kot lesketajoča se oniksa:

»Ali me res imaš rad?«

Takrat, ko so vse vilinske veje rumene ive silile še kvišku.

Pa sem ji odgovoril:

»Ničesar na tem svetu ni, česar bi ti ne dal za tvoje oči, za tvoje nežne sanje!«

Rumena perut se je kot v viharju pretrgala, in njene cme oci so se oddaljile. Hitreje kot svetle strele na modrem svodu.

Vse bojne zastave in sablje so se trdno zapičile v zemljo. In pomlad, vsa rumena, je zopet kot vihar prihrumela v naše loge.

Vedel sem: Tam pod zelenim hribom je njen domek. Je njen temni pogled. So njeni lasje, kot dolgo gosto runo. S črto, tanko kot nitka, ki je ovijala njeno čelo. Prav tja stopam. Do prvih, molčečih cipres.

»Tu leži, ona, črnooka Anka, prav tu!«

In prav tako, kot tista najstniška leta, se črna greda razpre in Anka, s svileno nitko na čelu, črnimi očmi, kot oniksa dva, in lasmi kot gosto runo, dahne vame:

»Ali me res nisi pozabil, ti, moj dragi fant?«

»Ali še veš, kako je zabolelo, ko je pote prišel po predavanjih profesor in te odpeljal z motorjem tja, k tvojim, pod zeleni hrib?«

»Nisem ti nikoli priznal, kako je bilo prvič v življenju razorano srce moje ... !«

Nasmehnila se je in njene ustnice so se zaokrožile v ljubko šobo.

»Ali še veš, kako sva se po prvih dotikih slasti pogovarjala o Rimbaudovem Pijanem čolnu?«

»Anka, vsa sva odeta v rumeni pajčolan pomladi ...«

»Kaj res? Rumeno in oranžno si vedno ljubil. In rdeče ... Ne pozabim tvojih murnovskih momentov: golobov z rdečimi očmi, in cvetov ajde, in ...«

Slika je zadrhtela kot nebogljeni otrok, v strahu, da se ne more več okleniti materinega krila. Zbežala je, in ostala je samo vrba z rumenim pajčolanom.

»Ne, pustiva to, murnovsko razpoloženje. Ostaniva si ... Tolaživa se kot svetopisemski Job! Ostaniva.«

Njene oči še vedno žarijo v temi.

Vrba pa se vedno znova, kot velikan, vsako pomlad znova, obleče v kraljevski plašč mladosti. Njene tanke, vilinske, roke pobožajo ostarelo, utrujeno lice, in dahnejo:

»Zopet je pomlad in pomlad še jutri pride v deželo našo!«

In lice, polno vreznin, z askezo v izrazu, odvrača:

»Še bo pomlad, a kako drugačna!«

Tam, na oni strani ceste, na robovih strehe. Dva goloba. Gruleči spev ljubezni.

»Poklonim se jaz, poklonim se še enkrat!«

V zvijajočem se belem vratu samca se koplje žarek sonca.

»Pokloniš se ti, in poklonim se jaz ...«

Kljunčka se stakneta silno in neizrekljivo.

In sonce se kopa v belini golobjih peruti in boža rdeče oči samice in boža rumena kljuna zaljubljenih ptic.

»Poljubiš me ti, in poljubim te jaz!«

Žlebovi hiše in asfaltna cesta in velika okna hiš so mirovala. Še nebo se je zmodrilo. In od nekod je prav narahlo naneslo rumeni prah vrbe in skrilo sladki greh dveh grulečih ljubimcev.

Vsa dobrava je dahnila in polzlati pajčolan se je podaljšal vse do obzorij čutenja.

Podaljšal se je do modrin vesolja. V njej je kot komaj zaznavna, drobna zvezda, vegetirala človekova vse manjša pika. In prosila za končni smisel vseh filozofij človeštva - za eno samo, ljubko, a še vedno negotovo hipotezo - za večnost, milijonov let bogato hipotezo - zavedanje. Zavedanje sebe, svoje duhovne oblike, eteričnega telesa ... Za sklenjen krog, zaznamovan s tisoč različnimi lučmi.

Ekstatičen zamik. Trenutke in minute dolgo: V aprilskem soncu. V mehko toploto odet dan. In v hrumenju jeklenih ptic nad nami ... V nesmisel vsega, brez zavedanja sebe in vseh v večnosti, v vesolje vpetega človečka. Vrbe! Ovijte v polzlati pajčolan človeštvo in premaknite njegov železni zastor za obzorja!