Bili so časi kot današnji. Srca so bila mrtva. Upanja in sanje so umirale. Lomili so se oceani in gore vzpenjale. In tukaj so bili z roko napisani zakoni, ki so predpisovali koga smeš ljubiti in kako. In koliko….
Pričela bom s stvarnikom oblakov in gora je pripovedovala. Govorila bom o njemu, ki je ustvaril nebo in sončno svetlobo. Oblikoval je oblake in jih napolnil z vodo. Dodal je vetra prinašalca dežja in hlada. In ustvaril je človeka iz vode. Veter je sedaj pihal proti njim. Taksna je bila stvarnikova volja. Veselje pride samo po njegovi odsotnosti.
Še sedaj po tolikih letih je bilo mogoče skozi luknje v njenih ušesih za uhane videti zeleno dolino, visoka palmova drvesa polna zlatorjavih sadežev. In karavane. Pa kamele. Belo kamelo z belim kodrom na hrbtu, ki je ni nihče videl. V njenih očeh se je skrivala magična skrivnost o svetu in zemlji in kako je postal to, kar je
Da se lomijo oceani in
Gore vzpenjajo.
Zgodovina je vonjala po kadilih kot uvele rože v vazi v vetru.
Zemlja in nebo
Zelena dolina dolgih pesmi
Obkrožena z umirjajočo puščavsko pokrajino in smrtjo. Vonj kadil je bil tukaj sladek in čist. Prinasal je poželenje po raju, sladil pitno vodo dolgo potem ko sta upanje in sanje umrla. Razočaranje pa je se vedno peklo. Zgalo kot puščavski pesek, ki jih je obdajal.
Lava in pesek
Pojoči peski,
Ki so peli pesemi poželenja. Vse stvari so bile bele in lepe. Kot bela kamela z belim kodrom na hrbtu, ki je nihče ni videl. Zvezde so deževale kadila in začimbe.
Dolina je bila sedaj temna in mirna. Nočni komolci so se krepko naslanjali nanjo. Da je bila ustvarjena zanjo. Za njene oči in pljuča. Za njeno srce. Takrat je plesala. Smejala seje in jokala hkrati. Živela je. Živeli so. Od tega je že davno.
Takrat jim je pripadala, so ji pripadali
Zeleni dolini, ki je bila dolgi zeleni trak
Zelena dolina dolgih pesmi
Morja in podvijani oceani kot čista svila
Pomladni dež
Zlatorjavi dateljni
Goli kameniti hribi
Pojoči puščavski peski
Zvezde in luna
Takrat so upravljali s svojo večnostjo in samoto. Od tega je ze dolgo. Navajena je bila čakanja. Pogledovanja in gledanja. Ramišljanja brez dodatka barve glasu. Z mrzlim občutkom je mnogo kasneje na nek vroči popoldanski dan ugotovila, da je bilo življenje živeto. Da je čaša življenja polna prahu.
Brez palmovih dreves.
Brez zlatorjavih dateljnov
Brez golih prašnih hribov
Brez ptic
Brez senc.
Da bo isto jutri. In vsak drug dan. Da oceani nikoli dvakrat ne prinašajo istega vala, istega novega rojstva.
Molitve so končane, pogovor se začenja. Sončni žarki so neusmiljeno žgali. Vroči veter je nosil peščeni prah. Zrak je bil sedaj obarvan z bledo rumeno barvo, poln okusa po puščavskem prahu.
Revolucija… Kaj je revolucija……
Slišali so za revolucijo. Kar je sledilo je da je veter pihal preko doline, ki je bila se vedno dolgi zeleni trak.
Drug drugega so gledali in niso odgovorili. Zrli so v dnevno svetlobo, ki se je svetlikala med gostimi vejami palmovih drves.
Ali niste slišali za revolucijo…
Molčali so. Slabotna svetloba se je sedaj med vejami premikala kakor da bi vaščani imeli majhne svetlike. Drevesa z zorečimi dateljni so stala naokrog so se razprostirala globoko v puscavsko pokrajino. Lepi polni obrazi, sedaj obliti z znojem in neko rahlo ustrujenostjo v njihovih očeh. Kakor da bi iskali zavetje v kamenitih okoliških hribih ali sencami palm ali puščaveskemu prahu. Ničesar sanjskega ni bilo v tem pogledu.
Slišali so za revolucijo. Takrat so v sebi nosili norost.
Ona pa se je bala za sanje. Trepetala je za njega. Za njih.
Povsod so tisoči sedeli na ravnih strehah, kot na geometričnih terasah.
Tisoč dateljnov se je sušilo na ravnih strehah.
Tisoč molitev je bilo poslanih v nebo.
Tisoč porok praznovalnih….
Vse kar se sedaj spominja o njemu, da so bile njegove oči kot par dateljnovih sadežev ob sončnem zatonu. In kašmirski šal, ki mu je visel prek ramen z bledo barvo lune in rjavimi programi cest, po katerih so potovale karavane. Da mu je cesta prišla nasproti in da je bila tema bolj gosta. Vse je opazil. Vsako palmo. Vsak sadež. Vsak oblak. Nebo brez zvezd. Celo belo kamelo z belim kodrom na hrbtu, ki je ni nihče videl. Da bo prosil noč, da se za njo razprostirala od vzhoda ji je obljubil. Vse to se je dogajalo v zeleni dolini dolgih pesmi
Ljudje živijo brez oči
Milijoni tekajo brez čevljev
In hiše kasljajo
Je govoril.
Kar je sledilo, da sta razdejanje in veselje bila par. Kaj je bilo dobljeno in kaj izgubljeno. Načela. Ta so bila ze od nekdaj najbolj lomljiva človekova posest. On pa je izbral resnico nad življenjem. Kot se je zdelo kasneje resnica gotova biva drugje. Okus po življenju pa se je pokvaril. Kar je sledilo, da je postala dolina dolga kot zeleni trak dolina žalostnih dateljnov.
Pošiljaj mi pesmi s srečnim koncem, mu je odgovarjala. Pesmi, v katerih se zaljubljeni srečajo. Pesmi v katerih ima svoboda vonj po zlatorjavih dateljnjih in je mir bela kamela z belim kodrom na hrbtu, ki je nihče ni videl.
Toda vse to je bila njegova volja. Stvarnikova volja. Njega, ki upravlja nad morji, oceani in človekovo usodo, ki je ustvaril
Tišino da ima govor pomen
Smrt da ima življenje pomen
Noč da ima dan pomen
Vojno da ima mir pomen
Še vedno se spominja, da so takrat zaprli trgovine, zaklenili hiše in odšli na srečanje z luno. Niso verjeli metuljem. Bilo je kot ponočne sanje, ki nikdar niso obstajale. Sedaj je bila to pesem tistih, ki nimajo več svojih sanj. Doživljanje je spremenjeno v spominjanje. Kot bleda luna na temnem nebu. Sprememba vode, ki oznanja spremembo jezika. Preteklost in sedanjost sta bila kot dve tekočini različne vsebine.
Sedaj so potovali kot vsi drugi.
Nikamor se niso vračali. Tako kot potujejo beli oblaki.
