VEČNI ČLOVEK JE BRODNIK
V BARKI BIVANJA BOLNIK
V SOS POŠILJA STRTI KRIK
KDAJ BOM S SMISLOM NAŠEL STIK
SLIŠI PROŠNJO PRAMALIK
SLIŠI ANTIČNI SVETNIK
IN PRIBITI MUČENIK
IN DANAŠNJI RAZSODNIK
VSAK V ODGOVOR VSILI VZKLIK
JAZ TVOJ PRAVŠNJI SEM GLASNIK
A SPOZNA NE KLEP JETNIK
DA JE NJIH PONUDBA TRIK
DA LE SAM SI JE VODNIK
SPOZNANJE
ŽELJA VSAKEGA SRCA
JE DA NAJDE TISTEGA
KI NJEGOV BO VOJVODA
VZTRAJNO IŠČE BREZ MEJA
VSAKA POT JE LE MEGLA
IN OBUPA SE PREDA
ČE PA PRIT USPE MU TJA
KJER RESNICA JE DOMA
SRCE ŽALOSTNO SPOZNA
NAJ V ŽIVLJENJU SE IGRA
NAJ POTUJE PREK SVETA
NAJ VESOLJE SKOZI DA
V SEBI VEDNO SMRT IMA
ZMAGOSLAVJE PORAŽENCA
VSE BOLJ V SEBI ČUTIM SMRT
KAKOR MORJE BOMBNI RT
DUŠO JE KOT SAJAST KRT
ONESNAŽEN SEM PREŽRT
GLODA ČUSTVA Z MLADIH TRT
GOL SEM HLADEN IN POTRT
ZGRIZEL NJEN JE ZLOBNI HRT
MOJ POGLED V SVETLOST UPRT
SMISELNO ČEPRAV SEM STRT
NEUPORABEN KOT SANSKRT
NOČEM NJEN PRIVLAČEN PRT
MORAM ČUTIT ŽIVI VRT
MORAM ZMAGAT NJE OBRT
MINEVANJE
JE OBČUTEK GROZOVIT
Z NEPOJMLJIVOSTJO NABIT
KO V ZEMLJO BOM ŠEL NOČIT
MOGEL VEČ NE BOM JEZIT
JOKAT SE SMEJAT MIRIT
NE SE Z LJUBLJENO SPOJIT
NE ČASTIT IN NE ČRTIT
NE BISTRIT BODRIT BUDIT
NE GLOBIT GOSTIT GRADIT
NE SADIT SCELIT SVARIT
LE POČASI BOM SEGNIT
MORAL IN POZABLJEN BIT
KOT SANSKRIT KOT NUMULIT
NAGROBNI NAPIS
KO JE MLAD ŠE BIL IN ZDRAV
V HREPENENJU IN ZVEDAV
SI ZA CILJ JE SVOJ ZADAL
VSEM LJUDEM BOM ZNAN POSTAL
V NEPOZABO ZAORAL
ZA IDEJO TO JE DAL
VSE LE ZANJO JE GARAL
KO DOVOLJ JE LET NABRAL
DA PRED SMRTJO ŽE JE STAL
Z GROZO JE V OČEH SPOZNAL
NISEM CILJA SI IZBRAL
NISEM NJEMU SE PREDAL
LE PRED NIČEM SEM BEŽAL
MENTORSKO MNENJE
Pretiravanje (hiperbola) je lahko tudi v temi – da smo čez mero resnobni, vedežni, modri, pametni, da govorimo s stališča, ki nam ne pritiče. Velike besede o smislu, niču… in podobnem so distanca do vsakdanjega, nepomembnega govora, niso pa nujno poezija. To nekako sluti tudi avtor, ki jim je zato dodal obilno dozo ujemanja končnic kot »pesniško« sredstvo. A prav tu se vidi, da so to govorniški in ne pesniški postopki. Težko bi rekel, da gre za rimo, prej gre za trik, ki ga poznajo besedila popularnih pesmi - dozdeva se mi, da je v ozadju kakšna hardrokerska, gotska stilizacija.
Besedila obremenjuje tudi pretenciozno moraliziranje. Tudi za poezijo velja – nikar ne bodite misionarji. Tovrstna jeza je sicer razumljiva, vendar bi jo pesem prenesla, če bi bila izražena konkretno, ne na ravni zapovedi ali prepovedi.
Zapis z velikimi črkami je kot kričanje.
Končni učinek je vse kaj drugega, kot je najbrž hotel avtor. Je prazno, napihnjeno, komično, pametnjakarsko govoričenje.
