Povezala sem butaro,
staro dračje živo,
zakurila v mislih sem
tožbo veliko, žgočo.
Adijo pač nikdar ne rečem
nobenemu vojaku več,
ki z mečem in nožičem
hodi tod naokrog…
kjer ogenj v peči mirno plapola
in rdeče sinje barva dim…
Vratca sem odprla,
vanj strmim,
čakam ga…
Bogve, če bo misel prešla!
GORJE
Gorje mu, kdor pride v hišo bolečine,
gorje mu, komur stemni se pred očmi,
več blagodejnih noči ne bo užival
V sladkosti minulih svetlih dni.
Tu so vsi klovni, sence smo samo,
burk, razdraženih osirjev,
elitnih uokvirjenih pravil oseb,
usode, kot hudičev in preklet postal je ta svet.
Zapeljani in zavoženi na drugem tiru stojimo
in morda še kje, drugje,
vsak v sebi s prehojeno bolečino
vseh preteklih, minulih let.
SAMA SEM IN TI Z MENOJ
Sama sem in ti z menoj,
mama moja dobra,
obe samotno užili že preveč sva let,
in prehodili sva daljave,
vsaka svojo sled zapustili sva ljudem…
In danes ničesar skritega ni očem,
da sva ostali sami,
letom, času in ljudem primerno
v posmeh in ironijo,
toda ti z dvojno bolečino
si me spremljala vsepovsod, mama moja.
