1. april 2002 – V. letnik
nekdo te mi je odtrgal iz okrogle buržoazije od poljubov med letečimi kačami mesta razkosal droben bit
poulično življenje brez večnih svetilk
sedim v praznem dežju
hukneš bleščice sredi predstave ob vstopu vala igra vseh štirih sokov se pretaka ob recitalu
napet lok vem po strunah odpenjaš Nasprotje pa Divjaj
bodi IRSKA ti ljubezen moja mlada bodi temna hladna bodi nepreklicna bodi sama
hodi sama kot hodi HUDO
saj sva POTOPNA
srkajo naju stopinje
za odsotnost ki se ji podrejava in jo želiva v svoje
v svoje vrinjene stavke ko ne zahajava v kontekste scenarija in snemava novfilm
kričala sva tradicijo pekla kršila sva skrajne položaje
zgodovino sva previjala skozi gostilniško okno in kradla pesniške metafore v poziciji božanstva
v pomarančnih odtenkih sem te slikala naslednje Jutro
krhkih kosti govoriš besede v podobah brez mest stopaš po zemlji v jutra neznana takrat veter nosi trhli dež
kje odmeva čas kje je tvoja pesem ko se ne smejim
kot mleko brez primesi jemljem v sobo tvoj prijem ga pribijam na steno polagam na mizo v roke da preponicam vso sijočo črnino in ostanem
stisnjena v svet si jemljem vse oranžno
in modro in črno in lačno
in še eno dozo bakterij Prosim
ločim te od tekstov po jeziku da se dotaknem vonja tvojih smernic in ostanem da se zgodiva na isti meji
me slutnja tiho boža
da trpko odtekam z vsakim izdihom in sem povita bolj razgaljena kakor sopeča duša
