Ujel se je orel
v mojo past.
Zgrabila ga je panika.
S krili je udarjal
okoli sebe,
a ranjen in nemočen
je obležal v kletki.
In čeprav nerad,
je svoje zadnje vzdihe
zapustil meni.
II.
Poglej me v obraz
preden me ubiješ.
Poglej me v oči,
da boš videl ljubezen.
Začuti stisk moje roke,
v oporo sem ti.
Stori to!
In potem me ubij!
III.
Odhajam in pridem k tebi.
Čakaj me na postaji.
In ko me zagledaš,
mi pridi naproti,
me pozdravi in vzemi v objem,
da se bom počutila dobrodošlo.
Nikar me ne vprašaj,
kako je bilo, ker ti ne bom povedala po resnici.
Raje mi reci,
da si me pogrešal
in da si srečen,
ker sem se vrnila.
Odhajam, da pridem k tebi.
IV.
S copatom
sem zdruznila pajka.
Nemogoča packa
na tleh.
Prah bo zakril
vzorec podplata.
Pajkova smrt
bo izginila v času.
In spominjali se ga bomo
kot heroja.
V.
Zadnji udarec je vedno najhujši.
Najodpornejše misli se zlomijo.
Največje upanje se potopi
pod gladino deročega hudournika
razočaranja.
Najplemenitejša žrtev
je nenadoma brezsmiselna
in patetična.
Vsak poskus ukrepanja
se izjalovi že v glavi.
Rešitev je – potopiti se z upanjem.
VI.
Truplo neso
v temno zemljo.
Joče nebo
in trave pojo,
temno pojo.
Belo merjetico
nesem na grob,
temen grob.
Truplo neso
in trave pojo,
nesem marjetico
na svoj grob.
