1. januar 2025Letnik XXIX
Vodna svetloba, bistra, kristalno čista. V njej barva neba.
Jesenski listi nimajo pesmi. Vzdihe le frfotajo.
Valovi s seboj vabijo prod. Potem ga – drugje odlože.
Dišeča skromnost vijoličnega cveta se skriva zaman.
Pomladne vode veselo brbotajo: življenje je tu.
Ječanje vetra bol ranjenega sveta. Odmev odmeva.
Okenski zaslon spomladi – čudovita podoba neba.
Park. Iznad ribnika slap jasminovih cvetov odseva v vodi.
Kačji pastirji v žrtveni ples zavrte se z roji mušic.
Uš je sledila pisanemu metulju. Pristala – v prahu.
Gozdovi nekoč so pravljice zašumeli. Zdaj žalost šume.
K oblakom krošnje dreves, priklenjene k tlom, hrepene. Zaman.
Lok labodjega vratu riše na vodi bele linije.
Pav se s pahljačo postavlja pred levom. Ta kihne – pav zbeži.