Spomin je takšna čudna stvar,
ki se nikoli ne poleže,
če je boleč, nastavlja mreže
in vsak dan hujši je vihar.
Spomin neskončen je nemir,
saj zasleduje neprestano
vse, kar že davno je končano
in pahnjeno na stranski tir.
In tak spomin je vse bolj živ,
pod lastno težo ne omaga,
vsak dan prihaja preko praga,
da moje upe bi kropil.
Spomin, nikar ne hodi stran,
samo od tebe sem še živa;
morda pa skupaj pokropiva
moj zadnji up, moliva zanj.
OBLJUBE
Ko si me davno vzel za ženo,
sem ti verjela sto stvari,
najbolj pa sem verjela eno,
da ti si jaz in jaz sem ti.
Ko sva na skupno pot stopila,
verjeti ni bilo težko…
ti rekel si besedo krila,
jaz sem osvajala nebo.
Ti rekel si besedo cesta
in že je moj bil širni svet,
ti rekel si besedo zvesta
in že bila sva eno spet.
Tako omamljena pred leti
bila sem od vseh teh besed,
da nisem nehala verjeti,
da ves grenak je njihov med
postal, in neprestano štela
sem tistih tvojih sto obljub,
in ko sem ti tako verjela,
medil je v meni njihov strup.
Že davno se je vse končalo,
bilo je konec mojih zmot –
pa vendar zdaj premikam skalo,
da bi do tebe našla pot.
PROŠNJA
Pogled moj se zazre od časa
do časa ti v obraz;
samoten tava preko krasa
in žalosten, ko jaz
želim se spet nazaj ozreti,
že tebe ni nikjer;
vsi upi moji so zadeti
v srce. V katero smer
jaz za teboj lahko bi stekla,
da moj pogled zazrt
bo vate, da lahko bom rekla:
»Pa saj vse to je vrt.«
Nikar ne beži več pred mano,
to me preveč boli,
jaz poiskala bom poljano
za žalostne oči.
NI BLIŽIN
Kako me vedno puščaš samo,
ko sem ti blizu jaz –
ko se za hip ozreš čez ramo,
zbledi ti moj obraz.
Z obraza tvojega prebrala
bi rada vsaj spomin;
če kdaj nataknem si očala,
mi rečeš: »Ni bližin.«
To tvoj pogled mi ukazuje,
saj komaj te poznam –
in moj pogled te plah sprašuje:
»Kako ti je, si sam?«
