Pesniki so nekoč ustvarjali v mirnih kavarnah,
kjer so lahko razvijali svoje bogate misli
in začutili prijetne vzgibe rahlih čustev,
s spoštovanjem, ki je živelo kot tih dogovor med gosti.
Tako je nastajal v prostoru topel podarjajoč mir,
kjer niso bile potrebne glasne
ali neizgovorjene besede.
Pesniki so ure in ure, z občutkom,
kot da bi bili doma v svoji delovni sobi,
sedeli tam, pili kavo in prigriznili kak čajni piškot.
Srečevali so znance, prebirali časopise
in se kmalu zatopili v oceane večnih resnic.
Vse je šlo samo po sebi,
pesmi so nastajale, bile so kot dolg in daritev,
zapisovali so duha in ne pisali.
PESNIKU
Veliko si mi dal,
ko me je ob tebi spoznanje poučilo,
da sva si enaka.
Pesnik si
in angel ustvarjalcev
naju oba tepe in spodbuja noč in dan.
Če odstranim nečistost in klobuke,
imetje in mišljenje,
ostane le aorta, ki vodi iz srca.
Zdaj razumem tvoj mir.
Sprejel si,
da smo pesniki velikokrat nesrečni.
To sem sprejel tudi jaz,
a v svojem dnu najdem
tiho sladkost upanja,
ki izpolni celo moje bitje z radostjo.
Oba bova še zapisovala pesmi
v zavedanju,
da duh svetega vedno govori prav.
BITJA VZPOREDNIH SVETOV
Bitja vzporednih svetov
so v duši, dobra in slaba,
v nas se nenehno
med seboj bojujeta harmonija in tema.
Zgodba o teh bitjih nam zamakne misli,
v priložnost obrne stisko, ki nas tlači
in naš temni strah
spremeni v nežno zahvalo.
Takrat škrati opogumijo
bajeslovnega junaka,
da odžene čarovnico iz temnih gozdov
in bremena duše postanejo
svetle livade lepote in miline.
Ko se vse to zgodi, vemo:
bitja vzporednih svetov so.
NEATEIST
Prijatelj mi je rekel, da ne veruje v Boga.
Vprašal me je po argumentih, ki bi kazali,
da Bog obstaja; rad bi veroval.
Ob svojih nezadostnih odgovorih
sem čutil, da imamo ljudje premajhne glave,
da bi lahko samo z razumom dosegli
ali dokazali kaj presežnega
in sem mu to povedal.
Utihnil je in je pametno prikimal.
Nadaljeval sem, da za vero
potrebujemo veliko ponižnosti,
pripravljenost, da umaknemo svoj ego
in da verujemo predvsem s srcem.
Ob tem je padlo iz mene:
»Jaz imam Boga rad!«
Zagledal sem belo svetlobo
okoli svojega in okoli njegovega srca.
Načelno je vedel, da je Bog ljubezen
in ko mi je to pripovedoval,
sem ga prekinil ter mu rekel:
»Vidiš, si že prejel odgovor!
Našel si Boga!«
Rekel je: »Kako lepo mora biti v življenju
ves ljubljen, vedno v dlaneh ljubezni,
potem lahko tudi sam ljubiš!«
DRUGI
Drugi prav tako trpe kot ti,
mislijo, da jih vodijo njihove misli,
tako kot misliš ti,
globoko v sebi čutijo,
ne morejo biti brez drugih,
kot ne moreš biti ti.
Med vami se krešejo
veselja, ljubezni,
neizpolnjenosti, huda kri,
vaša dejanja in misli
potujejo v daljne pokrajine,
kjer jih boste vse spet srečali,
a tam morda brez bolečin,
tam se vse umiri.
PRIDI TJA, KJER TE ŠE NI!
Čutim ljudi,
z notranjimi očmi vidim,
koliko jeze, krivde,
strahov, skrbi, črnih misli je v njih,
kako je v zatemnjenih dušah hudo,
ker te tam ni; manjka tebe, ki si ljubezen.
V duhu te prosim zanje
in te v mislih pošiljam
v njihove temne, prazne prostore,
da bi jih ti napolnil
s svojim mirom, modrostjo in ljubeznijo
in jih potolažil
s svojo vsepoljubljajočo prisotnostjo.
Uslišal me boš, ker me sam hočeš uslišati,
ker sem tudi sam zatemnjen.
V bolečini te kličem
in se spomnim, da si dober,
modrejši in mogočnejši
od vsega, kar živi in kar se dogaja.
VOŠČILO
Prijateljem iz nepozabnih let,
polnih pogumnega kaljenja,
želja odločnih fantov
ter veselja nadebudnih deklet,
prvih trkov in lepot življenja,
iskanja sebe, drugih,
smisla in poslanstva,
prijateljstva za oceno pet,
napak in nerodnosti za šest.
Prijateljem iz bogatih mladih let,
polnih moči in pomoči,
ki smo si jih dajali,
ne da bi sploh vedeli za to:
dovolj je bilo, da smo bili
in dovolj je, da smo.
V večnosti bomo skupaj
in še bolj bo lepo.
BOLEČINA IN SPREJETJE
Kot vse enkrat v življenju preneha,
tudi bolečina poneha,
ko presežeš
srž greha, slabih misli in dejanj.
Spoznaš, kje vse si se zmotil,
se opravičiš Bogu in sebi,
da si po nepotrebnem trpel.
In sprejmeš svojo bolečino
v radosti spoznanja,
da tudi boleti preneha,
ko se razblini moč greha,
potolažen živiš na novo,
mimo zmot, ki si jih ponavljal
skupaj z razglašenim svetom.
MISEL
Dostikrat
nas odločilna
življenjska kultura
v naših mikro
in makro svetovih,
polnih negotovosti,
na različne načine
najbolj zanesljivo vodi
po poti v srečo zdaj
in vedno.
PARADOKSI
Nesreča ni nesreča,
temveč je opozorilo,
da lahko pride še večja.
Bolezen ni bolezen,
temveč je okrevanje od bolezni
in še od usodnejšega vozla v duši.
Bolečina ni bolečina,
temveč je rešitev, ki prihaja,
tako da najprej preneha boleti
in še očisti človeka.
Staranje je pot k lepšemu življenju,
ker se vse težave obrnejo v dobro,
ko je najhuje
in se seštejejo v srečno večnost.
Vse gre po nam nedoumljivem načrtu.
V miru se skriva nemir
in v nemiru mir, ki ga najdeš,
ko stvari obrneš na glavo
in spet misliš prav.
TOŽBA I…, I…, I…
Dan nam hromi glavo,
navzdol nas tišči,
vse živo žari,
ker zemlja gori
in vse nas boli.
Dobro se šibi
pod vzdihi ljudi,
vera v ljudi
izgublja zdrave moči.
Ne moremo uživati
sveta, ki ga ni,
strast prehitro zažari,
dobiček prehitro zablešči.
Vojna straši, nebo trpi,
bolno vreme izpije mnogo moči.
Bolni smo s svetom vred vsi –
a sami v sebi nismo vsega toliko krivi.
RAZLOČEVANJE
Bog, ti veš, zakaj me vsak dan vzgajaš.
Danes zjutraj si me spet.
Mojo prevzetnost si tepel,
mojo neresničnost in ne mene;
mene imaš zelo rad.
Drugače ne bi luščil napuha z mene
in ne nezavednih laži iz mene,
ne bi ovrgel mojega svetobolja,
saj mi vendar delaš dobro –
in to dobro čutim in razločujem.
