Bilo je davnega leta 1950, prvi šolski dan v 1. razredu osnovne šole. Na klopi me je čakala prva številka Cicibana, s tresočimi prsti sem začela listati po njem. Najprej sem naletela na sliko, ki bo vse življenje ostala v moji glavi. Smešen, temen, majhen, okrogel človek rdečega obraza s širokim nasmehom od enega ušesa do drugega, kmečko oblečen. To je Španec Sančo (pa je ne Pansa). Stoji ob krasnem drevesu z veliko okroglo krošnjo, polno zrelih pomaranč. Sančo se z eno roko drži za vejo s pomarančami, v drugi pa ima že najlepšo pomarančo, nad njim pa sonce! Seveda si jo bo privoščil, zato je tako vesel.
Ob tem prizoru sem spoznala, da je na svetu še veliko več, kot je bilo naše dvorišče v Tyrševi, več kot Gosposka ulica, mestni park, Grajski trg, Ulica pregnanih, Wilsonova, Einspilerjeva. Na svetu je dežela, ki se ji reče Španija, in tam zorijo pomaranče. Lahko rečem, da je bil to prvi nemir in prva lepota, ki sem ju občutila v šoli. In vedela sem, da me čaka še mnogo, mnogo, o čemer nimam niti pojma. Bo že šlo, tako neumna pa tudi nisem, da ne bi ničesar razumela.
Kako so me vznemirile Sančeve pomaranče in kako se mi je ponudila priložnost, da dobim prvo pomarančo.
V naši družini smo vsi radi brali, peli in grozno radi hodili v kino. Izpustili smo samo tisti film, v katerem naši mami niso bili všeč igralci. Najprej si je namreč v izložbi kina Partizan, Udarnik in pozneje Union ogledala program, prospekte, fotografije. Denar za kino je prihranila pri hrani. Vsi smo se strinjali, da bomo zato ceneje jedli. Na poti v kino smo si navadno kupili še kakšne sladkarije. To je spadalo zraven.
Nekega dne pa sem v izložbi Povrtnine na Meljski cesti, kjer smo običajno kupovali sadje in zelenjavo, zagledala pomaranče. Seveda sem glasno pokazala svoje občudovanje in poželenje. Bile so po 400 dinarjev. Ata je segel v žep in mi dal vse kovance, ki jih je premogel, bilo jih je za polno pest, in rekel:
»Na, tu imaš, pojdi in si kupi pomaranče.«
Stekla sem v trgovino, stresla denar na pult in vehementno rekla trgovki:
»Pomaranče, prosim, za vse to!«
Trgovka je preštela kovance, vzela iz zabojčka eno pomarančo, jo stehtala, bila je malo pretežka, jo zamenjala z manjšo, ta je imela točno 10 dkg, jaz pa točno 40 dinarjev, je že bila moja. Prinesla sem jo ven, ata je napravil velike oči in začudeno, če ne ogorčeno rekel:
»Kaj, za ves ta denar si dobila eno tako majhno pomarančo? Kaj si ti nora!? Glej, tu zraven pa so hruške, za 40 din dobiš eno kilo hrušk! Nesi pomarančo nazaj pa jo zamenjaj za hruške, bodi pametna.«
Spoznala sem, da ima ata prav, res sem bila razočarana, a nisem sitnarila, ravnala sem po njegovem nasvetu. Ata, mama in jaz smo šli v kino s hruškami, saj so bile dobre, filma pa se več ne spomnim.
DRUGA POMARANČA
Bilo je pred novoletnimi prazniki. Partizanska cesta z Grajskim trgom in Prešernova ulica so bili spremenjeni v pravljično deželo. Nepozabno in nepopisno lepo. Naša nova oblast je nekaj let po vojni vsaj za ta praznik zelo lepo poskrbela za otroke, saj nam je vzela božič, zato je morala dati nekaj drugega. Saj otrok pa ni tako težko zadovoljiti. Sestra Silva me je spremljala v Unionsko dvorano, kjer je bila prireditev za otroke. Obiskal nas je dedek Mraz s svojim zanimivim spremstvom, medvedi, palčki in drugimi pravljičnimi osebami. Otroške oči so žarele. Dedek Mraz je pripovedoval, od kod je pripotoval s svojimi sanmi in svojim spremstvom, spraševal je, kako smo kaj pridni, pogumni otroci so sodelovali s pesmicami, peli smo pesmi Rasla je jelka, Siva kučma, bela brada. Potem so pribočniki dedka Mraza prinesli na oder nekaj zabojev pomaranč. Dedek Mraz je pozval na oder vse otroke in jim delil pomaranče, vsakemu eno. Zelo hitro je šlo, naenkrat sem ostala na odru sama. Dedek Mraz je utrujen zložil vse lesene zabojčke, v enem je bilo še nekaj pomaranč. Čisto potiho sem rekla:
»Dedek Mraz, jaz še nisem dobila.«
A te besede sem slišala samo jaz. Ni me videl ne slišal, najbrž je bil preveč zahomotan v svojo belo brado, siva kučma mu je menda zlezla na oči, slišalo pa se je tudi bolj slabo v veliki dvorani, polni otrok. Vse skupaj je pobasal in odšel. Jaz pa sem stala na odru, dokler ni Silva prišla pome. Videla sem kako debele solze ji tečejo po obrazu in mi bolj sočutno kot jezno rekla:
»Ti trola!«.
Oh, ti moja ljuba velika sestra, zakaj nisi prišla takrat malo prej na oder in se zame zagrebla!
