Poletna razigranost
Glej, kako listje veselo
v tem vetru vihra
in trava v dehteči se dan
je visoko povzpela;
in tu se mi zdaj vse smehlja,
ko delček srca
sem tvojega zase
si vzela.
Le kaj bi v prešernosti
svoji počela?
Tu vsa zagrnila
bi z voljno se travo,
da njena svežina
bi vame dehtela,
in srečna poslušala
svoje srce bom norčavo.
NEKOČ IN DANES
Kaj vse je bilo že nekoč
nad mano v raztrgani mori,
ko v snu me je begala noč
brezup me hromil je ob zori.
A zdaj kot prosojni oblak
se mirno čez dušo razpenja,
ko mehko mi poje korak
po polju v preprogi zelenja.
SREČNE ISKRE
Nekje so ljudje še,
ki imajo v očeh.
baržunaste sanje
in iskre srečne
imajo za nas,
ki zaupamo vanje.
Zato mi kot otroci
smo razigrani,
z razprtimi rokami,
kot da ujeli bi
radi lesk si,
ki se razpleta med nami.
LE MIR NOČI
Tu brezskrben smeh
mladih je ljudi, a ne vem,
naj s poletnim cvetjem
okrasim se, z njimi grem?
Morda bi peli, ko
z igrivim vetrom bi odšli
v gozdove, čez trate,
v polja med rži.
Morda je čas, da sanje
vse zastrem si v temen prt
in tiho sama grem
skozi opusteli vrt,
tja, kjer starci zdaj
molitve že žebrajo črne,
da usahle jim roke
le mir noči pregrne.
LE LEDENA CESTA
Mar res samo
z očitajočimi obrazi
noči nemir se
znova vame plazi,
kot da krivično to je,
kar sem si želela
za svetel, že minuli dan?
Mar ne bi smela?
Saj dan vsem drugim
bil je tudi ta enak,
ko prazen ulegel se je
name, a težak;
ničesar dal mi ni,
kar bi z veseljem vzela;
samotno cesto le,
ki zjutraj je že ledenela.
