Urejam kabinet, kjer se je nakopičilo veliko različnih smeti za odpad. Na vrsti so papirji in sem zelo previden, da s papirji za odpad ne vržem tudi nekaj pomembnega.
V tem hipu berem zapis pisan z roko na listu milimetrskega papirja A4 formata, namenjen sicer za prikaz enačb, risanje grafikonov ali upodabljanje postavitev, ki se glasi:
II.
V 9. stoletju, v času papeža Gregorja Velikega, je bil predpisan cerkveni ukrep, ki je predvideval post ob ponedeljkih in torkih, na predvečer velike ali pepelnične srede. Nedelja pred pepelnično sredo se je v latinščini imenovala dominica carnis privii ali brezmesna nedelja. Narod jo je preprosto imenoval karneval (skrajšana in nepravilna oblika) ali v prevodu brezmesnost. Nekje okoli 15. stoletja so post v najširših krogih zamenjali stoosemdesetodstotno nasprotni običaji – močna hrana, zabava, pitje in zakrinkanje, nadevanje mask, pod katerim je bilo dovoljeno vse. Tako so nastale pustne veselice oziroma karnevali.
»Bedaki norijo vsak dan, pametni samo na fašnik.« (nem. Faschning, pust; Zagorski pregovor)
III.
Spoznala sva se na fašnik v mariborskem kultnem kafiču Bruc. Bila je v spremstvu matere pri sosedni mizici. Najprej sva se spogledovala, ljubimkala (s pogledi). Kmalu sta me pardonirali in sedli blizu mene in začeli smo se pogovarjati, kot da bi to počeli že dlje časa in bi se dobro znali od prej. Bila je postavna in ekstremno zamaskirana. Imela je tudi lasuljo in sončna očala. Intonirala je razgovor, kot da sva zelo intimna. Ni se izogibala nobenim pikantnostmi, tudi če so bile povezane s »trdo« erotiko.
Ženski sta pili koktejle vodka martini, jaz pa kot ponavadi škropce iz »domačega« suhega belega vina.
Nenadoma me je povabila na sprehod, na kar sem se odzval brez premišljanja.
Kmalu se je ustavila pred neko vežo. »Poznam mesto,« – je dejala. »Tu se lahko seksava na stoje. Edini pogoj je, da ostanem zamaskirana.« V tem hipu sem opazil, da je visoka, zahvaljujoč tudi zelo visokim petam.
Po koitusu sva se vrnila v kafič, kot da se ni nič zgodilo, in nadaljevala s pustnim veseljačenjem. Od spolnega občevanja s to mojo edino brezimno, neznano in nepozabno ljubeznijo je minilo dobrih trideset let – če me spomin ne vara …
Navedbe kraja in leta ni!
IV.
Danes tega zapisa ne razumem dobesedno, saj je težko biti gotov, da se ljudje med seboj sploh zadosti spoznamo in pravzaprav ostanemo neznanci zavekomaj, odtujeni, neiskreni, hinavski…
Hinavščina je hinavščina je hinavščina!1
116 »Kadar se postite, se ne držite čemerno kakor hinavci; kazijo namreč svoje obraze, da pokažejo ljudem, kako se postijo. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. 17 Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. 18 Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil.« (Mt 6, 16-18)
5 Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.« (Mt 7, 5)
27 Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti. 28 Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in nepostavnosti. (Mt 23, 27)
39 Gospod pa mu je rekel: »Vi farizeji sicer res čistite kozarec in krožnik od zunaj, znotraj pa ste polni pohlepa in hudobije. (Lk 11, 39)
Ali v stilu Gertrude Stein: »rose is a rose is a rose«, kot mi je sugeriral urednik revije Locutio Marjan Pungartnik!
