Vzletela sva in letela, ne da bi se dobro poznala ali skupen let načrtovala, ter se zaradi vzniklega občutka, da bo nepredvidljiv let za naju prelomen in usoden, odločila vse doživeto zapisovat v skupen dnevnik letenja.
Izmenično zapisovanje nama na začetku ni šlo najbolje, zato sva sklenila, da bova doživetja v dnevnik zapisala šele potem, ko jih bova uskladila do za oba razumljive mere, in se s tem izognila lastnim razdrobljenostim, pretiravanjem in nesorazmernostim, ki sva jih jemala kot sestavni del vsemogočih višav in pomanjkanja trdnih tal.
Skupen uvod
Kar zgodilo se je, kot se praviloma zgodijo prelomne in nepričakovane stvari brez nedvoumne in jasne napovedi. Poplava, orkan, potres, udarec kometa in podobne nazivane stvari, ki po, v s težavo usklajenem mnenju, nastanejo, ko se sestavita, združita ali prekrijeta vsaj dva pogoja. Preveč vode in premalo prostora. Srečanje vlage in zračnih gmot. Drsenje ploskve in upirajoči se ji rob. Srečanje tavajočega kosa ledu in ogromne privlačne gmote.
Ter v najinem, precej vsakdanjem primeru, nepredvidljiva uporniška osamljenost, in ne nadzorljiva zagledanost drug v drugega. Prva naju je nevede ponesla v nevarne višave, druga prisilila, da sva to počela skupaj.
Letela sva visoko in hitro. Podrejene stvari, kot so gozdovi, gore in reke, sva ocenila kot lepe in znane. Nadrejene, kamor sva prištevala sonce, oblake in luno, kot skrivnostne in tuje. Zdelo se nama je, da se trudijo ena drugo podredit ali z njo spojit, na kar se da neopazen način, kar pa jim uspeva le tu in tam in za kratek čas. In ko sva vse seštela, sva dojela, da ravno nevidne ali neopazne spremembe, delajo svet zoprn in lep, konflikten in usklajen, razklan in povezan obenem.
Bližnje stvari so z navajanjem na pasti leta postale vse bolj zanimive in pomembne. Padalo zmaj je deloval kot osameli jezdec, veter se odzival kot vodnik, najina oprema kot živ pomočnik, zrak kakor neviden opazovalec.
Zaradi različnega navdušenja nad impozantnostjo stvari in doživetij, ki sva jih sprejemala, osvajala in zapuščala, sva si, da bi se čimbolj zbližala, obljubila iskrene opise vsega, kar naju je, in bi naju lahko združevalo. Pristankov, postankov, obratov in prevratov. Strahov, poškodb in bolezni. Napredovanj, padcev in razkrite resnice. Ne glede na to, kako, kje in zakaj bi nastali. Posamično, v dvoje, ločeno, ali naenkrat.
Za naju je bil to čas, ko sva bila neskončno srečna, nepredstavljivo ranljiva, in neomajno prepričana v mejno početje.
1. Sestavljen od obeh
Veter naju je med drsenjem skozi spreminjajočo se pokrajino gora, dolin in rek nosil precej enakomerno visoko, vse dokler nisva prišla v dolino, kjer je začel izgubljat moč in sva se posledično začela nevarno približevat tlom (kar je bilo zaradi nezdravljenih poškodb še posebej nevarno za njo).
Med vse bolj nizkim preletom pokrajine, sva se, da bi se ne strmoglavila, oprijela za klop (on z obema rokama, ona z zdravo roko in nogo), zamaknjeno v zaledje prometne poti, preplavljene s popotniki in opazovalci, kateri so nama posredno in neposredno nakazovali in sporočali, da ne spadava tja (ker da nisva ponižno prišla, temveč prevzetno priletela).
Klop je bila oblikovana kot neizrazit valj, podoben površno izdolbenem deblu (in zato s tal težko opazna), ter pritrjena dovolj močno, da sva lahko jadralno padalo (ali jadralni zmaj), pripela na njo, in ga namestila tako, da ni blokiralo poti, nama pa je delalo senco (sonce je namreč sijalo, kot bi se pripravljalo zemljo spremenit v njo samo).
Skrčena, in napol skrita v neudobno sodasto klop, sva se zastrmela v gore (ovite v posamezne oblake in meglice), ter glede na izkušnje ocenila, da bo veter po nekaj urni odsotnosti spet dobil vzgon, in nama omogočil nadaljevanje poti (v podobno ali isto smer).
V kolikor bi pristala kje na samem, bi najbrž uživala, se zabavala, se potikala naokrog, in z dotiki ter pogledi preverjala, kako daleč v bližino drug drugega še hočeva in smeva, česar pa nama bližnji mimohod popotnikov in položaj opazovalcev ni dovoljeval (brez da bi izgubila vzletno točko in ogrozila padalo zmaj).
Poslušala sva jih, opazovala, in jim ne dovoljevala, da bi se nama preveč približali (ali celo pridružili), ter se, ne glede na njihova ponavljajoča vprašanja, trdno držala sklenjenega sporazuma, da z njimi (in komerkoli drugem), ne bova govorila, dokler ne bova zvedela drug o drugem vsega, kar tvori idealen par (in večno srečo).
Popotniki so v glavnem govorili glasno, vendar jih zaradi načina govora ali govorjenja drug prek drugega, nisva v celoti in ves čas razumela, zato sva se (šepetaje neopazno) odločila, da izbereva tri najbolj pogoste, zanimive in izzivalne besede, ki bodo postale okvir za najino mnenje o njih, in njihovo o naju (zakaj spati se ni smelo, s klopi brez vetra nisva mogla, samo ležati ne znala in zmogla).
Izbor besed sva sčasoma omejila na najbolj težke in zoprne, povedane brez dlake na jeziku, ter na skrajno zanimive in vznemirljive, o katerih najraje in najlažje govorimo (vsaj v družbi).
Na koncu sva s kar nekaj težav izbrala tri, ki so se od drugih zdele zanimivejše predvsem po tem, da so imele enak predznak (in enako osnovo).
Nenormalno. Neprimerno. Nezaželeno.
Iz njih sva (počasi in postopoma) izluščila in izbrskala pojme, kot so, zavržna obnašanja, grozne stvari, nezdrave odnose, ter še kup zavržnih dogajanj in stanj, ki bi po splošnem mnenju (definicijo splošnosti sva usklajevala dolgo), sprožile takojšen odpor in bi bile deležne obsodbe večine (ne pa vseh).
Odigrano norost. Vztrajno pametovanje. Nedoslednost povedanega. Nekorektnost v obnašanju. Nenatančnost v navajanju. Nezvestobo do sebe. Neodkritost do drugih.
Odkrila sva jih veliko več, kot sva pričakovala (kar naju je zaskrbelo), zato sva se, da bi ne postala dolgovezna (in nerazumljiva), odločila za njihovo združevanje (ali bolje rečeno, povezovanje).
Po živopisnem in mukotrpnem odkrivanju in določanju skupnega imenovalca, sva na koncu (ne ravno z lahkoto), stopila (ali sestopila) korak nazaj, in sprejela sklep, da so to stanja in dogajanja (na definicijo sva sčasoma postala ponosna), ki so izven okvirov razumljenega, in presegajo normalne meje obnašanja.
Kot je manjšanje vere v človeka (zelo nevarno). Krhaje zaupanja v humanost (zvenelo je komaj verjetno). Prinašaje skrajne bolečine (jih doživela oba). Uničevanje empatije (zavel naju je hlad).
Popotniki so (med najinim pridušenim klepetom) postajali vse manj zanimivi, in midva njim (zaradi skrivnostno, nedostopnega obnašanja), vse bolj moteča (v podobnem položaju bi se najbrž odzvala enako).
Naenkrat sva (v popolnem brezvetrju), razumela in dojela, zakaj imajo slike okvirje (hočejo biti ločen svet), smo odvisni od novic (raje pozabljamo, kot se spreminjamo), zakaj nas privlačijo neznanci, (laž je lahko bolj mikavna od resnice).
In da bi vsaj simbolično ne ostala na tleh (se izvzela), sva sklenila (z veliko lahkoto), da bova letela vse do srečanja s smrtjo (kamor sva na njegovo vztrajanje uvrstila tudi umor, in na njeno še samomor).
Na najino (in tudi njihovo) srečo, se je začel veter vračat (ob predvidenem času), ter zelo hitro postal dovolj močan, za vzlet in odhod (po mnenju popotnikov za pobeg pred resnico).
2. Njegov
Ko si med preletom mesta, ki ti v nasprotju z menoj, ni sprožal strahu in odpora, od mene zahtevala, da poiščem njegove prednosti, sem se, ker mest nisem maral, začel izgovarjat na neizkušenost in neznanje. Moje oklevanje te je vidno prizadelo, saj si verjela, da sta skupno učenje in vzajemno spoznavanje bistvo najinega leta, kar si vztrajno ponavljala, vse dokler na predlog nisem pristal.
Premagan in stisnjen v kot, čemur si oporekala, sem se posvetil opazovanju mesta, s prikritim namenom, da povem o njem čim manj, ter ga opišem na način, da bo zate še vedno ustrezen in zame čim manj stresen.
Med vijugavim preletom mesta, sem ti tako napol v krču razlagal in opisoval, da me v parkih najbolj pritegnejo enolično prelivajoče se barve, na hišah premamljajo nesorazmerne oblike, pri množici ljudi gibanje in pogledi, na avtih oblike in velikost, v prometu hitrost in način vožnje, na križiščih nervozna ustavljanja, na pločnikih nepotrpežljiva umikanja, na izvozih nasilna izrivanja, ravnih cestah premetena prehitevanja, vidna nervoza na parkiriščih in silovita speljevanja v križiščih.
Moj opis se ti je zdel preveč splošen, enoznačen in premalo natančen, zato si, precej premišljeno in domišljeno, predlagala, da se spustiva nižje, in mesto doživiva bolj pristno, neposredno, in manj osebno. Predlogu sem oporekal le do poljuba in dodane razlage, da bova tako lažje odkrila bolnišnico, kjer ti bodo oskrbeli rane od padca, čemur nisem ne mogel in ne znal nasprotovat.
Od takrat dalje sem zaradi rastočega strahu, da se bova med spuščanjem zapletla v bližajoče se strehe, antene, dimnike in zvonike, podzavestno iskal možne poti in površine za morebiten izsiljen pad, ali nepredviden pristanek.
Moje nelagodje se je z nižanjem višine leta večalo, tvoje razpoloženje s približevanjem mestu izboljševalo, kar sem sam spretno prikrival, in ti nespretno razkazovala. Na srečo, predvsem mojo, sva kaj kmalu zagledala bolnišnico, ter se, brez da bi ti dovolil ugovor, sunkovito dvignila in usmerila v njeno streho, ki je bila, na najino veliko srečo, prirejena za pristanke nujnih zračnih prevozov, kamor sva, vsaj tisti trenutek, spadala tudi midva. Jaz kot nestrpen voznik, ti kot resen bolnik.
Pristanek je bil trd, in prihod v prostore bolnišnice neprijeten, saj so naju na hodniku ločili, brez da bi mi smeli povedat, kje točno boš, kaj ti bodo počeli, kako dolgo te ne bo nazaj, in kakšni so izgledi. Med tvojim počasnim izginjanjem v dolgem, z ljudmi napolnjenem hodniku, si me gledala nežno in ljubeče, in neprestano ponavljala, da bova, ne glede na vse, kaj kmalu letela in dosegla pričakovane cilje.
Po tvojem odhodu sem obstal med gručo meni podobnih ljudi, s katerimi sem se tu in tam, da bi pobegnil iz sebe, vzajemno opazoval, spogledoval, poslušal, in vključeval v kratke pogovore. Nekateri čakajoči so bili bolni, nekateri so bolne spremljali, nekateri, kot jaz sam, na bolne čakali, vsi pa se v glavnem spraševali, kaj bo sledilo, kdaj se bo zgodilo, in, ali so pripravljeni na najhujše.
Sčasoma so me, ne da bi imel nad tem nadzor, začeli motiti nestrpneži, ki so neprestano hodili sem in tja, kot bi hoteli pobegnit pred časom, ki pride. Me skrbele izjeme, ki so s sklonjeno držo nakazovale, da so se vdale, in da jim ni za nič več mar. In me navduševali stoični odločneži, ki so se z gledanjem v strop, trudili dojeti izgubo moči in nadzora, zaradi česar sem se jim sčasoma z veseljem pridružil.
Nedolgo zatem, je hrupno in pompozno prisedel prepoten možak, ki me dregnil brez opravičila, ter začel govorit brez povabila.
»Narava je krivična.« Zvenel je, kot da govori edino možno resnico.
»Lahko da... Lahko, da ne ve za nas.« Govoril sem nejevoljno.
»Ve, ve! Ker, kjer smo, smo ravno zaradi nje.« Zvenel je vidno jezen.
»Mogoče ima pomembnejše delo.« Počutil sem se kot odvetnik.
»Nič ni pomembnejšega od izgube. Praznine! Bolečine!« Govoril je vse glasneje.
»Mogoče se dogaja… Nehote. Nevede…« Počutil sem se izčrpan.
»Ne! Ne more se. Vse ima vzrok in posledice. Vse! Se strinjate?« Stopil je pred mene, kot da čaka na moj vseveden odgovor, in ko ga ni dobil, nadaljeval. «Očitno ste prvič tu. Govoriva raje o čem drugem. O… Vas!« Zazrl se mi je v oči. «Videl sem, kako vas je gledala. Slišal, kaj vam je govorila. Zato sem prišel. In še vztrajam. Vam dajem še eno možnost.«
»Ni treba. Kmalu bo… Ozdravela. Prišla nazaj…« Nasmejal sem se, in čeprav sem vedel, da bi bilo prav, da bi ga vprašal, na koga ali kaj, in kako dolgo že, čaka on, tega nisem storil, saj sem se bal, da bo začel govorit o čem, kar nočem slišat. O nesmislu in smislu bolečine. Kaj je prav in kaj narobe. Zakaj bi moralo biti življenje za vse enako srečno in dovolj dolgo…
Zakaj tega se v prostoru, ki meji na smrt in življenje. Kjer se jasnina in bistvo izgubljata. Postavljata na novo. Obračata drug okoli drugega…. Nisem ne mogel in ne hotel pogovarjat.
V zraku je obvisel molk, in ko ga je minila potrpežljivost, je momljaje vstal, zamahnil z roko in napol rohneče dejal. »Njo sem narobe ocenil. Vas precenil.«
Po njegove odhodu sem se zastrmel v strop, in začel verjet, da boš kmalu ozdravela, ne da bi me skrbelo, kdaj in do katere mere.
3. Njen
Bolniška soba je izgledala kot urejeno skladišče kovinskih postelj. Zaželela sem si, da bi bil na eni od njih. Me držal za roko. Kot si me med nevarnimi deli poleta.
Zapisano, brez da bi se uskladila.
Stene in zasenčena okna so delovale, kakor da so tam zaradi mimo hodečih, da bi ti ne zvedeli ali videli, kako se borimo s trpljenjem.
Upala sem, da te bom videla leteti mimo, slišala vpiti moje ime, videla oči, kako me iščejo... Pa te nisem! Niti v sanjah.
Vesela sem, da si se smejal, ko si bral.
Oprema je govorila brezoseben jezik. Prostor se zdel kot kletka. Zdravnica delovala napol odmaknjeno in ne zaskrbljena.
Poškodbe se ji niso zdele hude. Moja primer v primerjavi z drugimi, ne nujen. Obnašala se je, kot da bi mi hotela reči, da sebe v bolezni ne vidimo prav.
Povila me je močno, in naročila močna zdravila, ki sem jih prejela v žilo, in zato sčasoma izgubila nadzor nad samim sabo. Ne, nisem se počutila bolje, saj mi ni znal nihče povedat, kdaj prideš. In če sploh…
Po kratkem spancu sem sunkovito vstala. Poiskala čisto toaleto. In sedla. Začelo me je mrazit. Se mi mračit. Najbrž zaradi samote. Zdravil. Vonjav. Beline…
Med vračanjem iz hladne toalete sem gledala v tla. Bala sem se novih stvari. Pogledov. Dejstev. Opaženih sprememb na slabše.
Na posteljo sem padla vzvratno, in se zavila v grobo, veliko odejo, kot da bi iskala zaklon pred minevanjem. In vsem kar prinese.
Vneseno v dnevnik, čeprav si nasprotoval.
Po še enem prejetem zdravilu, sem se podzavestno skrčila in zazrla v stene. Zdelo se je, kot da sem na pokopališču, kjer je premikanje nezaželeno, zatopljenost zapovedana, in opazovanje grešno. Zdaj vem, zakaj mi je všeč.
Med prisotnostjo bolniških sester se mi je čas ustavil. Prihodnost se je spremenila v preteklost.
Izginil, ko je umrla soseda. Vztrajanje je izgubilo smisel .
Tekel nazaj, ko sem videla bolj bolne od sebe in jim hotela pomagat, ne da bi vedela kako.
Nekdo je vstopil, nas pogledal in sedel. Zrak je postal drugačen. Prežet s posebnimi vonji, ki jih nisem znala ločit med seboj.
Po dodatnih, skrivno vzetih tabletah, me je bolelo veliko manj in drugače. Pravzaprav mi je bilo na trenutke celo prijetno.
Sveže zbujena sem se počutila kot prerojena, in ko sem jim to povedala, so mi čez, pojma nimam koliko časa, rekli, da lahko odidem, saj da je stanje poškodb in ran že dovolj dobro.
Med odhajanjem sem zašla. Se izgubila. Trmasto iskala izhod do tebe. Te tu in tam te s kom zamenjala, in jim, še sama ne vem zakaj, govorila, da vdati se, ni enako, kot sprijazniti se. Vdajo, da se strahopetci, sprijaznijo koristoljubni, oboje počnejo poraženci. Ne boj se, nisem govorila o tebi. Prej o sebi.
Kdaj sem komu kar tako povedala in pokazala, da hočem in znam leteti.
V zraku se imam v oblasti. Nadziram želje in potrebe. In ja, začeli so se me izogibat. A samo tisti, ki ne znajo, nočejo, si ne upajo leteti.
Priznam, da sem te našla s kar nekaj sreče. Deloval si, kot da sem te ujela na begu. In me, namesto, da bi mi odgovoril, strastno objel. Jaz pa sem potrebovala besede. In jih še vedno. Saj veš katere!
4. Skupen
Čakala sva na ugodno smer vetra (brez da bi naju skrbelo, kdaj se bo pojavil), trdno objeta sledila toku reke, ki bi lahko naju pripeljal do morja (in v odročne doline), občasno opazovala mesto (ki je vrvelo od življenja), ter iskala besede, s katerimi bi si povedala, kaj čutiva drug do drugega, in kako si zamišljava pot in cilj (žal precej neprepričljivo).
Nenaden prihod helikopterja in njegov silovit veter (napovedali so prihod na smrt bolnega), naju je ujel nepripravljena, ter naju dvignil višje kot sva hotela (in smela), zato sva se med spustom proti reki spuščala s preveliko hitrostjo in pod prestrmim nagibom (polna adrenalina), in se nerodno in nehote zapletla v vrhova ogromnih dreves (kar se nama je naprej zdelo smešno, sčasoma groteskno).
Nad reko sva visela kot lutki, ki iščeta rešitev (sprejela bi vse in vsakogar), a ko sva ugotovila, da nihče ne ve, kje sva in kaj hočeva, sva se lotila ogleda stanja (in iskanje rešitev).
Ugotovila, da je padalo zmaj trdno vpet v veje (vseh debelin in oblik), da visi pod čudnim kotom (pogojno nevaren), in je delno poškodovan (kar naju je še posebej skrbelo).
Voda, ki je tekla pod nama, je bila deroča in temna (neprivlačna), zato se ni dalo razbrat, kako globoka je, so v njej nevarna bitja, rastline, za katere bi se lahko zataknila, stvari, na katere bi morebiti padla, če bi skočila in odplavala do mesta (in prišla do rešitve).
Zaradi negotovega položaja, ki naju je začel spravljat v bes (in sprožat napetosti), sva se odločila poiskat rešitev (brez zadržkov), in potem storit kar bo treba (brez oklevanja).
Na koncu sva se (nemočna in strta) odločila, da bova padalo zmaj poskusila rešit z nagibanjem in nihanjem v vse smeri. Naprej, nazaj, levo desno, gor in dol, sem in tja, usklajeno in naključno (ne glede na to, da sva se vedela, da lahko narediva več škode kot koristi). In čeprav se nama je poskus zdel neumen in nevaren, sva verjela, da je boljši kot med čakanjem umreti od, in za nič.
Med začetnimi nežnimi nihaji sva se zabavala (sproščala stres), in med brezupnim poskakovanjem in norenjem poskušala najti ritem (kar se je zgodilo le tu in tam).
V tej splošni zmedi (ki sva jo dojela kot kazen), je padalo zaškripalo in zapelo, kot da ima vsega dovolj (naju, dreves in vremena), in se nagnilo v ne željeno smer (zdelo se nama je, da sva ukleta).
Zatopljena v reševanje nisva prepoznala znakov, da se bliža neurje, ki se je (na najino srečo), iz uničevalca preobrazila v rešitev, saj naju je ravno nevihta iztrgala iz dreves, in naju začela nosit kot dve lutki (temu primerno sva se tudi obnašala).
S premišljenim manevriranjem se nama je sčasoma uspelo dvignit nad oblake, in se postavit v varen položaj za letenje (brez da bi vedela kam letiva).
5. Od obeh posamezno
Med pregledovanjem in ocenjevanjem zmaja in naju sem spoznal, da potrebujemo počitek, in zato predlagal, da pristanemo v pragozdu.
Žal se nisi strinjala, temveč mi začela dokazovati in me prepričevati, kako škodljivi so ne nujni postanki. Kaj vse prinaša nadaljevanje letenja.
Prisilo v nujne spremembe. Nujo k odrešilnem sodelovanju. Odkrivanje neznanega in vračanje znanega. Spoznavanje krhkosti in soočenje z minevanjem…
Večino povedanega sem dojel in sprejel, ne pa vztrajanja pri letenju za vsako ceno in v vseh pogojih, saj glede tega nisva nikoli govorila, in se o tem karkoli in kadarkoli dogovorila.
Ponovila bom še enkrat. Menjavanje načrtov na poti do sreče, je greh. Ustavljati se po nepotrebnem, kopičenje slabih navad. Hipno odločanje, nepotrebno izpostavljanje. Kazanje šibkosti, sramotno samopomilovanje. In še bi lahko naštevala, če bi si priznal, da nisi pripravljen na... Občasno iti čez sebe. Se otresti starih navad. Sprejeti nove pogoje…
In ne, za nikomer ne ponavljam izrečenih fraz. Izoblikovalo mi jih je letenje. Ki se mu začenjaš izogibat! Zakaj že!?
Dobro veš, da ne moreva leteti ves čas in za vsako ceno, ne da bi upoštevala vreme, lastno stanje, sposobnosti zmaja, in okolico, ki naju obdaja. S tem načinom življenja bi pristala na neke vrste samomor. Principe postavila nad smisel. Se oklicala za nezmotljiva.
In ja, vztrajam, da je tu in tam treba čustvom dati mir in čas, da se lahko postavijo na isto raven, in pameti dovolit, da se usmeri v isto smer. Vem, tebi zveni kot predaja. Meni kot nov, boljši začetek. Zakaj odkimavaš?!
Ne razumeš bistva. Tega nisi smel predlagat na točki, ko je vsak poljub znova in znova potrdil pravo smer. Dotikanje sprožalo spoznanja, da se odločava prav in v dobro obeh. Predvsem pa ne v trenutku, ko je bilo najhuje za nama. Pred nama obljubljen raj. Ker ko enkrat skočiš, moraš doskočit. Razen če…
Se razkriva tvoja druga plat! Negotova. Preračunljiva. In si se začel igrati igro…
Ni res! Res pa je, da smo prišli do roba. Takšni ne moremo naprej. Razen če znaš predvidet smer vetra, veš kako se prebit skoz nevihto, kaj storit v brezvetrju, in do kdaj, in kaj vse, bo še vzdržal zmaj. Ter midva.
In da bo mera polna, še vedno ne veva, ali je smer prava, sva na vzdržni višini…
Utihni! Preden te zasovražim! Sploh veš, zakaj si mi postal všeč?! Zaradi nedostopne nežnosti! Prikrite prikupnosti! Brezvoljne odločnosti. Ne pa…
Briga me! Za vse. Za let, pristanke, tvoje besede. Rad bi se predal občutku, si postavil realne cilje…
Stoj! Opuščanje pravil vodi v anarhijo. Muhasto obnašanje v razdor zveze. Postavljanje mej do konflikta.
Česar si ne smeva privoščit. Ne po vsem, kar sva doživela, in drug o drugem veva. In jaz vem več kot dovolj! Ti več, kot si pričakoval. O meni, sebi in naju. Kar te bega. Ne znaš predelat. Zrinit v prave predale. Ne spada v tvoj koncept navad. In da bi se izognil svojim šibkostim, hočeš pristat. Preusmeriti tek dogodkov. Na novo določit cilj. Ponoviti, kar je za nama! In to le zato, ker se bojiš zveze. Zdaj veš, zakaj vem, da ne smeva pristati?!
Vse kar vem, je, da me zapuščaš. Ker bolj kot mene, na tebi lasten način, ljubiš let in obožuješ cilj! Brez njiju, si prepuščena sama sebi. Svojem značaju. Ki zna samo hiteti in drveti! Si želeti več in bolje…
Preostane ti samo eno. Skočit! In nama dokazat, da imaš prav. Ali ostati in verjeti, da je vse kar sva počela, edino prav!
Ne, ne morem ostati. Ti ne pristati. Kaj bova?!
Molila! In se prepustila. Zato sva vzletela! Letela. Letiva.
Ja in ne. Ne in ja… Oh, le kje je ta, ki ve, kaj je prav...
