Razdihane so krone cvetnih trav,
ogoni se prekopicavajo,
pijani zrelih vonjev,
in stresajo svoje grive
med koruzno latje,
ki molí zlate pesti
soncu v dozorevanje.
Stepska, ciganska otožnost iz glasu skrite harmonike
boža svilnate laske polzrele koruze.
KOD HODIŠ? Te kmetice, ki nosijo usodo svojih vasi
v belih, rodnih nedrjih,
se spogledujejo z mestnimi gospodičnami.
Njihovi nedogoreli kresničji kresi,
pogašeni v prazno v dekliških kamrah,
plamtijo prav tako visoko, do nebotičnikov,
kot umetni ognji v prenarejenih prsih mestnih dam,
le da so zdravi, sočni sadovi
v srčiki polj bolj zreli in jedrejši.
Na sejmih, po supermarketih,
po kavarnah in potujčenih trgovinah v stilu:
American World - Mixal International
jih deviško, okorno izdaja
prastara zadrega babic, vaška rdečica na licih,
ki vabi prodajalce z vsiljivo, premeteno ponudbo.
In višnjevordeč nasmeh z Goro nakupa obloženih vaških deklin
posrka obloženi traktor na sivem asfaltu, na vožnji h kmetijam,
kot čebele medico iz makov in modriša v zrelem žitu
Kadar kupijo obleko
v najdražjem butiku Chagal in čevlje Cerruti,
za velika stopala, zrasla med travniki, polji in ilovico,
jih nosijo vaške dekline
kot posvečeno hostijo na oltarju krepkega telesa,
okorno in opletavo,
da vzdihnejo zavrženi škarpeti ob škornjih domačih čevljarjev.
Lanene robače in bombažne kikle skrijejo na podstrešje
da vzdihuje babičina skrinja z balo iz davne Lanene dobe,
ko so še neveste ženinu prinesle deviško pobeljene rjuhe.
Brezja naturna belina lanu se je v času robotov sramežljivo skrila
pred svileno, gosposko gladkostjo in bleskom tujih ponaredkov.
POČESALA BI TVOJE PŠENIČNE KODRE
Z GLAVNIKOM, NAREJENIM
IZ SVEŽE POKOŠENIH STRNIŠČ ŽITA.
KDAJ BOŠ SPET KOSIL Z NAMI?
Kot jelena te vidim -- s koso na rami.
Tršate kodre imaš posute s semeni po vrheh,
da te spoznam šele po glasu,
kot črička, ki mu streho doma odkosiš.
Trave vdano valovijo, čakajo in molčijo ...
Tolčejo te po bobnu bakreno zagorelih prsi,
ko sklepana britev rezila kose švistne skozi svežo roso.
In ti z njo vred z vriskom zazveniš v jutru, moško in polno,
z zvokom, ki je z odmevi namenjen le meni.
Razgret vihtiš bič obzirnosti,
in izganjaš iz trav pedpedikanje prepelic,
pikčaste srnje mladiče sredi detelje,
ki že blejajo abecedo srnjakovega ruka ,
v strahu pred rezilom kose v leskečem srebru rose;
napodiš zajčke - topotajčke, ki jih lovita otroka Ida in Žiga,
in metulje, ki brezumno sedajo
na tvoja mišičasta ramena,
kot da si zdravilni rman z nektarjem s košenin.
KOT KOSCA TE ČAKAM. ČAS KOŠNJE JE ŽE.
JAZ SEM MODRIŠ MED ZRELIM KLASJEM,
DA ME ZRELO TRAVO, Z LJUBEČO KOSO POKOSIŠ,
DA ME TAKO KOT SONCE PROSEČO ROSO, POSUŠIŠ ...
II.
Včasih ti huškne sled zlohotne sence čez lice,
in spomniš se bohotne gospodinje,
ki te je vzela, tebe in tvojo moškost, pod streho,
za Gnëdige Frau Lizi Beckenbauer,
na Friedrichstrasse 44; München.
Ne pozabiš s pomijami politih hodnikov,
kletvic nezaposlenih turških žena v šalvarih
in s feredžami čez enojezična usta,
omamnega vonja opija, vodnih pip in hašiša,
in leska nožev kindžalov* v četrti cose nostre,
nepisane bratske zvestobe rezil,
in tetoviranih divjih huliganov, ki se tolčejo v klapah,
z verigami, ovitimi okrog zapestij,
ob robu smetišč, prostranih pokopališč rezervnih delov
načrtno stolčenih mercedesov.
In zanosov ob strastni muziki, grških sirtakijev in lepotca Zorosa,
boga blodnih postelj, najlepših hotnic tega velemesta,
ki ga je vsakih pet dni odvlekla Kriminalpolizei,
ker je tihotapil živo belo blago, heroin in metaxo,
bogovsko pijačo Zevsa z Olimpa.
Spomniš se ukradenih siamskih mačk in plemenitih cuckov
za bogat odkup buržujskih lastnikov, v času brezposelnih;
in kupčij z mladiči dobermanov - čuvajev bogatašev,
in najdbišč polnovih oblek med smetiščnimi kantami,
in hišnikovih krikov ob oropani, mimogrede zadavljeni
Frau Schulz, ki je od Turka Ozüla terjala dvojno najemnino,
ker je s črnim vinom polil njeno belo posteljnino.
Prežari te šviganje ognjenih kač ,
ki so ti sikale v valjarni žice in traverz
in ti švigale po nogah kot potuhnjene kobre.
Če te je pičila, si moral sam plačati zdravnika,
da ti je ostal drobiž za mleko in kruh.
Kogar je žareča kača nepričakovano premočno usekala,
tega so poslali nazaj, v dobrosrčno domovino,
v Laško, na cenejšo rehabilitacijo, čakanje na invalidnino.
Herr Franz Bauer v tovarni Bavariafremdenverkehr Stahl
ni nikdar več zaposlil svojih delovnih invalidov! Zato je dobiček koval.
Nemški gospodarski čudež je bil že na kolenih, a tvojega, slovenskega še dolgo ni bilo nikjer!
Naučil si se garanja, odpovedi in poslušnih manir.
In si gradil temelje za vilo v svoji Budini prebujeni,
do prve plate, in zapil drugo v gostilni pri Lužniku, ob sejmišču,
da vsem siromakom dokažeš, kdo si, kaj si, kaj imaš na delovišču.
Pridrvel s sposojenim Mercedesom XY DVD&R 2020,
in povabil na fešto vse voljne dekline z možmi v tujini.
Včasih, v mesecu košnje, te spreleti
sredi zelenega rezgetanja domačih travnikov,
topa misel na mrtve nedelje na tujem,
na predmestne gostilne, zalite s pivom
in nastlane z listjem nemočnih kletvic sezoncev,
in razgaljenih veselic, pritepenih Balkank, Ukrajink, Poljakinj.
Spomin se peni ob šampanjsko politih prsih nagic in pocestnic,
po barih, ob rahlo razpočenih beticah pretepaških kurdskih bikov,
ki prosijo starko Evropo za varnost in dom v severnem Iraku.
Na žvenkljajoče črepinje bangladešovcev, Turkov, Balkancev,
in Janeza Brdavsa, robavsa, gostilniškega »vunbacitelja«,
ki je branil natakarico, Zelenikovo Micko, pred posiljevalci, ščipavci,
šlatači in pohoto nepotešenimi, vulkanskimi berači brez žensk;
na blagoslove Poljaka Krizstowiaka, živega Kristusa, ki je stal na mizi
v beznici Raufgasthaus, snet s križa revščine in kazal krepko moškost,
in s pivom blagoslavljal izgubljene priseljene duše:
»Na zdravje rojakov in silakov, ki za zabavo preorjejo predmestne gostilne
kot njive v zapuščenih domačih vaseh v času žegna,
in kmečko prebunkajo dva kombija goril Kriminalpolizei,
brez juda, karateja, le s kovaško pestjo kot s kladivom po bučah!«
Na vohljače in udbovske KPJu špiceljne se spomniš,
ki so prežali iz naročenih, zatemnjenih audijev in beemvejev,
na potomce četnikov, ustašev, ki niso upali domov,
in črnobele »golobe«, ki so vabili duše iz kletk miru,
in utišali vsak glas proti himnam: Lepa naša domovina!
in Vstanite v suženjstvo zakleti, ki tare vas krivic nebroj!
Na hlapce -- krokarje izginulega YUGO Sistema se spomniš,
na prekupčevalce z belim blagom in čezmejnimi begunci,
kriminalce, plačane udbovce Party - Forever - Alive prisklednike,
preganjavce, posiljevalce, prekucnike, preusmerjevalce,
jalove ideologe, jasnovidce, partijce -- jemalce premoženj,
ki so gradili na plečih ljudstva, ob Jadranu lepo vilico,
vilico za Milico, ki si jo je danes, zdaj ,vzel nazaj nov Policaj.
SOJENICE, VARUŠKE RODU,TE NISO DALE!
UŠEL SI OSTRIM KREMPLJEM KROKARJEV,
GOSTILNIŠKI, PROTIREŽIMSKI ZABAVLJAČ,
HRAST MOJ, POLN GRČ OD ODSEKIH VEJ,
Z DEBLOM ZA NOSILNE TRAME OSTREŠJA.
III.
Doživel si,
kako so tuje lovke srkale kri tvojih aort,
slišal si,
kako sinova vse redkeje izustita
slovensko besedo,
ko si zvečer vez zgaran
božal z žuljavimi dlanmi svilenomehke glave otrok.
In vedel si,
da bodo grabežljive lovke hobotnic
segale vse globlje v tvoja osišča,
in da bo tvoj rod postal nakovalo
za tuja, mrzla kladiva.
A ti bi mu služil za drobiž,
kot janičar, poturica.
Zavrgel bi jezik prednikov,
in se obesil v zanki Dobička kot izdajalec Zadnje večerje -- Juda Iškarijot,
ki pod mizo pobira drobtinice iz hlebca delnic;
vijak na raketi napredka zavojevalskih bojevnikov,
ob boku robotov v tovarnah, kjer vlada
Bog -- Kapital.
In tvoje sočne dlani v cvetu let
se bi spremenile v menjalni drobiž.
Opeko na opeko boš zlagal, kmečki Sizif,
zidal temelj doma, dvigal streho v Münchnu,
z mislijo na »vilo« in tvoje otroke v njej,
na selitev izpod slamnatega krova koče dedov.
Strmiš v strop
v tesni ječi, sobici, veliki za tri smrčanja sezoncev.
In Frau Lotti Beckenbauer bo pricokljala
po tisočtristo mark za trio v najeti kletki,
z wecejem in štedilnikom na plin s števcem
in s skupno kopalnico na mrzlem hodniku.
In nikogar ne bo smel nikdo pripeljati, ne deklet: One Besuch,
mimo njenega Kitajskega zidu iz prsi kremenitih,
podnevi skritih, ponoči divjih, razboritih, nikdar sitih...
ONE BEZUH – brez obiskov , NOBENE OD SVOJIH DRAGIH SLOVENSKIH DUŠ,
ki bi ti potihem domačo pesem pela in srce ogrela in te v naročje vzela.
NI - KO - GAR, ki bi vdrl tja noter,
med vonj krompirja, klobas in zelja, in bi se pritihotapila
po radarju škripajočih stopnic, ki obveščajo čarovnico,
dol, do kleti, prisluškovalnice, pralnice, oprezovalnice,
kjer imajo podgane svoj nočni balet.
NI - KO - GAR, Herr Gusti Petek, aus Dorf Budina,
bei Stadt Pettau, Slowenien!
Spomnim se potepov, še otrok,
ta čas je bil za našo vas ubog:
Tonča je vreli asfalt požrl.
Jožo so pretepači pokosili.
Tina se je ob plavžu scvrl.
Janža služi dami v lepi vili.
Liza je z morilcem pobegnila.
Tončka dva nezakonska redi.
Micika je dušo in telo zgubila.
Pavlo vsak vojak zastonj dobi.
IV.
Kot jelen greš,
in kosa seka po redéh.
V dolini otroka kobacata.
Med ozke vinske brege traktor se zažre,
le pesem dedov na trgatvah vse poveže;
tu ročna kosa sveže reže, moški moči streže,
do korenine trave, v krtovo kraljestvo seže...
Od tod nobena pot brez zmot ne gre. Od vznožja hrama milo se razleže, pljuskne vate:
»Aaateee, tu seeem, aaate«!«
Spreleti te kot blisk pred nevihto,
kot znak, da moraš rešiti letino,
voz sena in sebe samega.
Ko se ti trudnost obesi na ramena,
veš, da lahko pokličeš soseda
v materinem jeziku, ki odmeva iz doline in sede v sedlo med vinskimi griči; rojen si z njimi, zanje.
In veš, da lahko pokličeš soseda,
ki s srcem v žuljave dlani pogleda,
če se vam voz sena prevrne,
ko voziš v brege strme;
če hraste sam podiraš,
po pomočniku se oziraš,
in z Bogom se prepiraš
za božjo milost, lepo vreme,
ko tešeš gumnu novo sleme,
za ogenj, ki črno razžari ognjišče,
od koder večni dim k nebesom pot si išče ...
In zidaš temelj strehi prav na istem kraju,
kjer več ne stoji koča, ki jo je postavil tvoj oča,
ki zdaj sedi ob litru jeruzalemčana
s svetim Petrom v svetem kraju, v Raju.
Pod večer ti žile zahrzajo
kot polukročeni vranci,
in vonj mrve butne skozi dveri z gumna
z razigranostjo krilatega žrebička,
ki bincljà in prhutá lot lastovička.
Na zvezde zunaj se obesi svetla noč,
za mizo sede venec tvojih srčnih utripov,
in ti si kralj in gospodar teh svetlih hipov,
Za mizo sedeš z družino, srečen in vroč.
Na zdravje za deseti tuji Božič in našo zimo
za naš pridelek iz Slovenskih goric, sortno vino,
ki veže vse rodove naše z delom , srčnim častjem,
obteženo z zlatim, v kruh zmletim klasjem.
Po hlebcu sežeš, ki ohranja rod v boju z brezčasjem,
pribitim v moško varnost, ki vsem tvojim daje moč.
A zunaj tuja, daljna Severnica vabi spet na pot v noč.
V.
Prišla bom z vprašujočim začudenjem,
in razgrnila bel lanen prt po svežih košeninah.
Zvečer bom zaspala za plotom tvojih varnih rok,
in predla pajčolan iz žarkov kresnic v zrelem juniju.
Razdihan boš segel po meni, nežno orošeni,
in bova znova kot davna, varna Noetova barka,
na krovu, po potopu starega sveta, z vsemi.
Do konca grem s teboj na kaži-pot: mladenka -- starka.
Dobra bom s teboj,
dobra do zadnjega vlakna, kar me je ostalo zate,
za hišo, živino, za deco in zlobo ljudi,
ki radovedno šušljajo okoli vogalov
o kmečkem ljubimcu Frau Beckenbauer in voljnih Ukrajinkah,
o norih, od piva penavih Oktoberfest žurih, o drogiranih striptizetah,
do fundamenta slačenih in slabo plačanih slačipuncah.
Zaman sekajo po tvoji Časti slepo, srdito,porazno,
nabiti z zavistjo z viskijem , s pivom politih šankov,
z jeziki okrušenih grebljic in z glavami topih krampov,
obrušenimi od mnogih brezplodnih zasekov v prazno.
Pozabil boš na svoja temna, tuja pota,
na misli iz zobčenikov, na fabriko plemenitih jekel,
na žareče kobre žic, ki si jim komaj živ utekel,
na Frau Beckenbauer in lesketanje turških nožev;
na krike in jok vračajočih se brezdomcev na peronih; na cule in kovčke in prezir carinikov - obmejnih bogov;
na tatiče, tatice, zmikavte, cigančke, sleparčke, izgnance,
Balkance --brezdomce, na cule in dvonožne tovorne mule,
na Balkan Express do Gevgelije ob preobloženem peronu,
ki pritovorijo dobrote in darila in srce bliže razsutemu domu,
na pisma »draga mama, si doma za vsako težko delo sama?«
Kot svež pšenični, še deviški kruh
nbsp;ti zadiši vonj mojih brezovih rjuh.
nbsp; nbsp;In spet boš jelen med jeleni,
nbsp; nbsp; nbsp;v svoji čredi neukročeni.
IN TUJI SVET SE TI BO ODKOTALIL IZ NAROČJA
KOT ŽOGA NEUBOGLJIVA, SKOČNA IN OTROČJA.
Ta pesem je moj mladeniški spomin in opomin mladim diplomirancem brez dela in stanovanja, ki danes, v decembru 2020. leta, zapuščajo domovino . Odhaja nova generacija, namesto da bi svojo življenjsko moč in doma brezplačno izšolano pamet uveljavila doma, jo prodala za kruh v tujini. Naši kraji pa se polnijo s tujci, imigranti in prišleki z vseh koncev sveta. In ti jih bodo nadomestili! To trda, realna pesem brez leporečenja, nastala v času velikih selitev iz Jugoslavije in Slovenije konec šestdesetih let. Posvečam jo večnemu »Gastarbeiterju« Gustiju Petku, revnemu kočarju, veseljaku in muzikantu, doma z naših panonskih ravnic, ki je trideset let gradil na parceli podrte očetove koče imenitno »vilo«.Ta sanjska, še danes nedokončana »vila«, se je spremenila v skromno kočico. Ima trdne temelje v vasi Budina pri Ptuju in luknjičavo streho tujca – golorokega prišleka, podnajemnka, »gastarbeiterja« v predmestju Münchna. To je danes Nikdarvila dvodomca s sinovi, ki so si našli delo doma in drug drugemu pomagajo pri gradnji lepih hiš.
