Vladimira Rejc: Mehka tema, Kulturni center Maribor, Maribor 2024
Preden zgoraj imenovano pesniško zbirko preberem, jo hlastno prelistam in prepoznam značilnost za pesnico Vladimiro Rejc, kajti njene meni doslej znane izdane pesniške zbirke so res zbirke pesniških utrinkov. Slikarskih v prenesenem pomenu. Ko razgrnem liste, sicer res zagledam značilno pesničino formo, toda t. i. slikarski/fotografski utrinki so fotografske ujetosti trenutkov Ide Zupan, pesničine hčere. Torej imamo pred seboj simbiozno knjigo matere in hčere, ki se izrazno dopolnjujeta z dvema sporočilnima načinoma. Ob pesmih spregovori fotografski objektiv s svojo močjo, ob fotografijah pa začutimo govorico verzov. Vsekakor zanimiv pristop pesnice in njene nadebudne hčere, ki, kot je znano, kljub mladosti obožuje in se ukvarja z več različnimi vejami umetnosti. Oba izrazna svetova pa sta v zbirki povsem samostojna.
Pesmi so večinoma triverzne, tudi štiriverzne, najdaljša je zadnja, enajstverzna. Za pesnico je jedrnatost, zgoščenost in kratkost pesmi glavna, odlična značilnost, pesmi spominjajo na haikuje, a seveda to niso. Asketsko izbrane besede, brez zgoščevanja po nepotrebnem, nam vzdramljajo globok in širok spekter razmišljanj, zaznav, prepoznav, občutenj. Naslovljene so, vsaka posebej, a četudi ne bi bile naslovljene, bi bralec prepoznal bistvo, pomen, sporočilo, celo napotilo. Morda ne potrebujejo naslova, brez njega bi mene ponesle še na bolj prostrane valove razmišljanja, potovanja misli v širjave lastnih meja ali omejenosti dojemanja, razumevanja, sklepanja, tako pa me naslov na nek način postavi na določeno »mesto«, ki mi ga prišepne pesnica. Seveda to ni kritika, vsak pišoči najbolj čuti in ve, kaj sporoča, če pa bralce pisanje »znervira« v pozitivnem smislu, je to zgolj znak dobro napisanega branja.
Vladimira Rejc je spesnila refleksije raznovrstnih trenutkov. Uporablja ločila, ne uporabi pa zaimka prve osebe ednine, a vendar vemo, da je ona lirski subjekt.
Nagovarja, kliče, se spominja ali hrepeni po tretji osebi, njem, a največkrat po njej, njeni materi, kateri je zbirka posvečena. Zgoščeno, estetsko, spoznavamo pesničin prostor, prostore, intimo, navdušenja nad naravo, osebami, ki jih ne poimenuje, slutimo njena čustvovanja, razmišljanja, mehko temo, kot je poimenovala zbirko. Pesnica opazuje sebe skozi svet in obratno, včasih je melanholična, samotno odkrita. Govorica je slogovno bogata, jezik prečiščen, motivna dinamika pa podoživljajska, doživljajska, izpovedna.
Velja še spomniti bralce na že izšle pesniške zbirke pesnice Vladimire Rejc, in sicer: Žepno ogledalce, Razgaljena bližina, Potovanje nemih obrazov, Zdrobljene misli, in dvojezičen izbor pesmi Razgaljena bližina/ Vicinanza Denudada (prevod Jolka Milič). Je pa pesnica napisala še marsikaj drugega in počne še mnogo drugega na področju literature in širjenja le-te, predvsem med mladimi, toda ta zapis nima naloge spregovoriti o drugih pesničinih dejavnosti.
Preberimo Mehko temo, to slikovno/slikovito barvno pesnjenje in si morda spesnimo svojo pesem ob zazrtju v fotografske podobe Ide Zupan.
