Od kod mini zgodbe? Kako je prišlo do njih? Čisto preprosto. Na mnogih literarnih srečanjih in pri nagradah smo dobili poleg drugega še preproste beležke. Vanje sprva nisem pisala, nakar sem se začela spraševati, koliko neki lahko človek spravi na stran ali dve tako malega formata. Poskusila sem in nastale so mini, mini, zgodbice. Šinilo mi je še, da bi zbirka lahko nosila naslov Kdo neki še bere dolge zgodbe? ali Zakaj bi morali biti popolni? Preko petdeset naslovov je čakalo na izbor. Na koncu je prevagala Peta stran neba.
* * *
Nekaj me mora silno razjeziti, da napišem zgodbo, nekaj me mora silno razveseliti, da napišem zgodbo, doživeti moram nekaj silno odštekanega, da napišem zgodbo. Ko se komu zgodijo krivice, pa zaštekam jaz. Lahko bi popisala goro papirja, kako stvar vidim sama, koga podpiram, za kaj se zavzemam, in šla celo v detajle.
Preden dam mnenje na papir, v mislih preverim vplivneže okoli sebe. Ta ti lahko odobri kratkoročni kredit, oni svetuje, kadar si v pravnem postopku, nekdo pokaže bližnjico do stanovanjskega kredita, drugi ima te in te zveze. Ko potegnem črto, vidim, da bi bilo najbolje molčati. Ker po naravi nisem ritoliznica, niti grebatorka, niti materialistka, ampak le preprosto človeče, ki se bori za človeka dostojno življenje, se potem čudim, da me komaj kaj zaznajo.
Ko se ti dogajajo take stvari, vedi, da si na pravi poti. To mi je v uteho in mi zadostuje za zadovoljivo življenje.
Ko boste videli osamljenega Kalimera nekje ob gruči ljudi, vedite, da sem to jaz, ki nemo opazujem ves ta pocukrani vrvež, v sebi pa že kujem novo zgodbo.
* * *
Črke in številke so odkrite. Znati premetavati jih je umetnost. Rada bi se približala tej umetnosti. Če pridem vsaj do amaterske stopnje, bom zadovoljna.
* * *
Veliko strokovne literature s področja pisanja, slikanja in fotografije imam.
Zvesta ostajam analogni fotografiji, zaenkrat, v pesmih pri rimah in pri slikanju pri realizmu. Zaenkrat.
Da ne pozabim! Napisala sem tudi pesem z naslovom Zaenkrat in jo poslala na literarni natečaj. Med tisoč in nekaj pesmimi, kolikor sem jih napisala, je ta čisto drugačna. Na natečaju je prišla v ožji izbor.
* * *
Ni dovolj, da napišem sem, zgodbo, skratka napišem nekaj dobrega in na natečaju pride v ožji izbor. Morala bom prebrati, mi rečejo. Meni pa se tresejo hlače, stiska me v grlu, po hrbtu se mi nabira pot, da me mrazi in hkrati obliva, ampak morala bom prebrati, morala, ker se je tako reklo, ali pa bom enostavno izvisela.
Nato se spomnim, da moj glas ni ravno najlepšega zvena, in se za povrh spomnim še mlinarja nekje v Slovenskih goricah, ki mi je pred davnimi leti, ko sva z možem šla po moko za peko kruha, dejal:
»Joj, gospa, kako lep glas imate!«
Jaz da imam lep glas. Le pihaj mi na dušo, šaljivec, samo da bi kupila še kakšnih petindvajset kilogramov moke več. Ko bi mi vsaj rekel, da imam lepe lase, takrat sem jih resnično imela, bi mu še verjela. Ampak glas!
No, potem je tu še drža mojega telesa. Kako naj, človek božji, stojim pred publiko zravnana in berem svojo umetnijo, saj se za povrh spomnim, da se tudi obleči ne znam najboljše, pa če bi mi dali na razpolago vso Armanijevo kolekcijo lanskega leta.
Tako se na koncu, izčrpana od tuhtanja, kako bo izpadel moj nastop, namesto s pesmijo ali zgodbo, ubadam z glasom, tremo, obleko, stasom, čevlji in frizuro.
Za povrh so na odru vse luči uprte vame. Vsaka napaka se vidi. Takrat od nekod udari rešitev. Nadeti si moram tisti odštekani nakit. Vsi ga bodo gledali. Kdo bi poslušal ali gledal kaj drugega? Pripela si bom tisto verižico! Vem, kje jo imam.
Ne zagovarjam takih reči, ampak nekaj me mora rešiti.
* * *
Poročila ob petih zjutraj je ata poslušal sam. Predstavljajte si, da je dan na kmetiji organiziran tako, da je vse prilagojeno poslušanju poročil po radiu, kar pa zopet ni bilo čisto tako, saj je moralo biti delo opravljeno tako na zemlji kot v hlevu in v hiši. Če pa je čas vsaj malo dopuščal, se je vse odvijalo po ustaljenem ritmu.
Ob deseti uri smo malicali, ob trinajsti uri imeli kosilo, ob devetnajst in trideseti pa smo tudi že bili v hiši. Če je delo dopuščalo, smo poslušali še poročila ob petnajst in trideseti uri. Tista so bila najizčrpnejša. Ob devetnajst in trideseti uri smo jih gledali po televiziji.
Potem so bili tu še trije strici. Prvi je delal na gradbišču v Siriji, drugi na gradbišču v Iraku, tretji pa v Nemčiji. Ob obiskih so teme pogovora bile izključno politične narave. Kmetijstvo je bila obrobna tema. Pazljivo sem poslušala in komaj čakala takih trenutkov. V tistih časih je bil politični komentator za zunanjo politiko Jurij Gustinčič. Ko so bila poročila, smo morali biti tiho.
Nikoli se nisem vprašala, kako sta vso to dogajanje sprejemali mama in sestra. Zase vem, da sem neskončno uživala.
Stric, ki je delal v Nemčiji, je bil očetov brat, druga dva strica pa mamina. Ker na Bližnjem vzhodu rožlja orožje že vseskozi, se spominjam, ko je eden od stricev pripovedoval, kako so reagirali, kadar sta se sprti strani spopadli. Ker je njihova firma tam delala mostove, je po navadi spopad potekal tako, da so se obstreljevali preko reke. Spopad je bi vnaprej naznanjen. Alarm za preplah je naznanil umik. Ko je bilo nevarnosti konec, so se vrnili na gradbišče. Ni omenil, da bi kdo od delavcev v spopadih izgubil življenje.
Več kot petdeset let imamo pri hiši naročen Nedeljski dnevnik, kjer je četrtina člankov politične narave. Med knjigami, ki sem jih počasi začela kupovati, so bile takšne z življenjepisi zanimivih svetovnih politikov. Če vse napisano ni opravičilo za to, da me še danes zanima politika, pa tudi ne vem, s to razliko, da sem še do nedavnega bila politično opredeljena, sedaj pa nisem več.
Nobeden od stricev, tudi ata ne, me nikoli ni odganjal proč, niti rekel, da slišanega ne bi smela tveziti naokoli. Sem že dajala videz zaupanja. Ne vem.
* * *
Doseči svoje, tudi na škodo drugega? Zmagati nad nekom. Komerkoli že. Je to sreča?
Kaj je zmaga? Kaj je pravzaprav zmaga? Ne najdem pravega odgovora. V vsaki vojni, v vsakem spopadu nekdo zmaga. Tu je stvar nekako razumljiva, a tu so še druge zmage.
Besedna zmaga, na primer.
Gre tudi za obnašanje zmagovite strani do poražencev, gre lahko ... Ne vem. Nekatere zmage so lahko zelo grde. Ni nujno, da je zmaga nekaj dobrega, ker včasih zmagajo zle sile.
Ni se veseliti vsake zmage.
* * *
Že v enem samem časopisu ali poročilih je toliko protislovij, da moramo, če se hočemo prepričati o njihovi verodostojnosti, najprej preveriti, ali je zunaj dan ali že noč, ali svet še stoji, kajti nekateri prisegajo, da smo poslednja oaza, kjer je drugače kot drugod in bo tudi tukaj kmalu tako, a se vseeno ne ve, kako bo, kajti predvidevanj je toliko kot ljudi in še nekaj več, saj imamo oziroma imajo nekateri domišljijo bujnejšo od drugih, zaradi česar zanikamo skoraj vsa izrečena mnenja in si, utrujeni od vsega tega, rečemo, da se teh otročarij ne gremo več in zapremo in ugasnemo vse, kar smo doslej spremljali in se vprašamo: zakaj?
* * *
007, Kvantum sočutja, leto 2008,
Olga Kurylenko, Daniel Craig, Judi Dench,
žanr: akcijski, avantura, triler.
Zgodovina ni prijazna do tistih, ki igrajo Boga.
(007, Ni čas za smrt, leto 2021)
(vir: Internet)
* * *
Bentim po papirju kakor sraka po pravkar zavrženih ostankih hrane, pristalih nekje sredi brega. Ko se izderem, je popisanih več strani. Naslonim se nazaj in odsotno pogledam skozi okno. Ugledam vnuka, ki okopava, rahlja, seje, sadi ter se igra še z domačim mačkom. Srečen. Vesel. Ni mu mar za trenutno dogajanje po svetu.
Mene pa žene, da sem v štirih mesecih izpraznila dvanajst novih gel kulijev, kupljenih pri Artu, v mariborskem Evroparku in mi nosijo pisalne liste, zvezke in drugi pisarniški material iz trgovine, kot bi doma imela tiskarno, in mi domači pravijo, naj že enkrat neham, ker če ne, bo treba ob hiši postaviti lopo s policami, kamor bom znosila in kjer bom shranjevala vso to kramo, saj so je polne že omare, police, omarice in škatle, in v jezi pristavijo, če bi pospravila samo svoje papirje, bi zgornje nadstropje bilo na pol prazno. Knjižne police sploh nisem vštela.
Ampak ne morem pisati brez vsega tega. Nekaj že moram vedeti, da ne pišem tja v tri dni. Bati se je le, da informacije, čeprav so prišle iz uradnih virov in so bile objavljene povsod, po televiziji, v časopisih, na svetovnem spletu in po radiu, ne bi bile pravilne.
Moj vnuk pa nič. Mirno dela naprej in si zraven še prepeva. Kaj naj storim? Tudi sama bi lahko vrtnarila in pustila vse tiste umazanije, ki se godijo po svetu, pri miru. Začnem razmišljati o vnuku. Vrtnari torej. Okopava, osipava, puli, sadi. Kadar gre za setev ali sajenje, odbira najboljše.
Bi si upala vse to prenesti na človeka? Da bi nas nekdo po svoji volji pulil ali pustil rasti, odbiral in puščal najboljše, zalival ali pa se enostavno odločil, da z vodo ne bo nič? Ob takšnem razmišljanju se stvar začne zapletati. Na papirju se jezim prav zaradi tega, kako posamezniki vrtnarijo z nami. Ljudje z ljudmi. Tudi vnuk bo moral spoznati, da obstaja še kakšno vrtnarjenje, ne samo tisto z rastlinami. Vse je tako usodno povezano.
* * *
Na mizi v kuhinji so kozarec mlačne vode, 355 strani debela knjiga kratkih zgodb slovenskih avtorjev, neprecenljivo, prazen krožnik in nožič v njem, plastična posoda s čebulo in česnom, stacionarni telefon, očala za daleč, svinčnik HB2, listek, na katerem je napisano, kaj moram danes postoriti, preden se vrnejo domov, zvezek mojih ročno spisanih kratkih zgodb, čakajočih na popravke, preden bodo natipkane, velik brezčrtni zvezek, v katerem na prvem listu piše Spoznavanje narave, peti razred, Osnovna šola Jakobski Dol, šolsko leto 1969/1970, spodaj pa moje ime in priimek, takrat še dekliški, domači naslov in še en zvezek, v katerega sem v mladosti lepila izrezane slike filmskih igralcev in pevcev iz revij Bravo, Stop in iz časopisa Nedeljski dnevnik. Pišem z gel kulijem, ki je pred letom zamenjal svinčnik. Nenavadna kombinacija vsega, če pomislim, da smo danes sedemnajstega maja 2022. Manjkali so le kos kruha, fižol z bučnim oljem, za popoldan pa koščki jedilne čokolade.
Govorim le o kratkem pobegu, kratkih pobegih. Do večera bo treba postoriti vsa gospodinjska dela, tako da mi je čas za ustvarjanje največkrat skopo odmerjen, popelje pa me v nepopisno zadovoljstvo.
* * *
Po vsakem daljšem pisanju sem kot ožeta cunja. Prazna in hkrati polna, jezna in hkrati vesela, utrujena in hkrati spočita. Vsa obstoječa čustva me prevzamejo. Najlepše je prepustiti se jim in vsaj za nekaj časa odplavati, sanjariti, sanjati in se potem dobro naspati. A kaj, ko mi ob dveh ponoči v glavi blodijo že novi začetki.
Če ne bi bila prelena in največkrat sem, bi bilo zapisanega še veliko več, kajti po drugi uri ponoči se rodijo najboljše stvari.
KAR NAPREJ SE VRAČAŠ K TISTIM SVOJIM IDOLOM.
Posnemati jih ne bi bilo pošteno. Kupi si kakšno njihovo delo. Knjigo, sliko, ploščo. Samo ne jih kopirati in se potem bahati, da so tvoje. Slej ko prej te bodo razkrinkali. Tisto je njihovo, ti pa ustvari nekaj izvirnega. Samo eden je Vincent, samo eden je Oliver, samo ena je Majda in ena Tereza, samo eni so Beatli in samo eni so Avseniki. Vzorniki naj ostanejo, vendar naj bodo najboljši, kar jih premore svet. In najboljši naj bodo tudi mentorji.
ZARADI ŠUSA ZA PROSTI SPIS PRI SLOVENŠČINI
v Ekonomski srednji šoli v Mariboru in zaradi dveh, z rdečim kemičnim svinčnikom popisanih vrstic pod njim, ki jih ne jaz, ne sošolci z leve, ne z desne, ne spredaj in ne zadaj niso znali prebrati, sem zvezek nesla profesorici slovenščine. »Nezadostno predvsem zaradi nesramno nemarne pisave,« mi je svoje pisanje prevedla profesorica Magdalena Dimic. Tudi vi ste se znali nasmejati z nami. Nepozabno.
KAKO DRUGAČE BI SE ODVRTELO ŽIVLJENJE TREH OSEB,
gospe V., naključne peške, in moškega, ki je od zadaj naključni peški z roko segal v cekar, da ji ukrade denarnico, če vsega tega ne bi videla gospa V., ki je hip pred tem stopila na balkon, da spije jutranjo kavo.
Bliskovito je ocenila namero, pograbila prvo lončnico in jo, z zadostno razdaljo od njiju, treščila na pločnik. Nepridiprav je začel teči, naključna peška pa vreščati na gospo V., češ da jo je hotela ubiti. Nikjer ni bilo nobene priče.
Nedolgo za tem so na vrata gospe V. potrkali kriminalisti.
LUKNJA,
ki je lahko vse. Prazna, ker je krt pravkar pobegnil razjarjenemu kmetu, ali polna, ker se je krtina sesedla vase.
LOP!
Po steni. Sledi so še od lani in predlani. Sledi komarjev, muh, os, pajkov, mušic in moljev, ki to niso, saj v omari ni preluknjano nobeno volneno oblačilo.
Odganja jih sivka.
SREDNJEDOLG KOS LESA
in sredica skozenj. Svinčnik ali barvica. Z leti se osuši in sredina začne siliti noter in se umikati listu papirja. Udarila sem po tisti drugi strani. Konica je planila na površje in začela sem pisati.
PLAMEN.
Kres. Nekoč. Davno. Spontani ljudje. Ni mrkobe. Ni je bilo. Danes je kup naloženih polen namočil dež. Še pada. Zvečer, na predvečer, naj bi ga prižgali.
Kres.
Ne bo gorelo.
KUP PAPIRJA.
Cajtnge. Cetnge. Časopis, če kdo ne ve. Iz neke druge dobe. Iz analognih časov.
Ni več aktualen. Sramota za nekoga, veščega ravnanja z računalnikom. Dober stari časopis. Letnica se ne vidi. Danes so izklopili svetovni splet.
KRUH IN ČOKOLADA.
Voda in kruh. Čokolada in voda. Še kakšna kombinacija? Ja, še nekaj jih je.
Zvezek in kuli. Knjiga in očala. Pulover, ogrnjen preko ramen. Stol in utrinki.
DREVO JE REKLO,
da bi še stalo. Komu govori, se sprašujem, ko ga gledam. Govori upravitelju parka ali gozdnemu čuvaju? Ostareli sprehajalki ali mlademu paru pod njim?
