Odpiranje v svet je, neglede na vse objektivne možnosti, nujno in potrebno, kajti sebe ne moremo poznati in razumeti, če ne poznamo tudi zgodb drugih ljudi in drugih svetov. Stockholm, ki sta ga Barbara Gregurič Silič in Maja Špendal lansko jesen skupaj obiskali, je glavno mesto Švedske, ki sta ga v nekaj dneh želeli ujeti na svoje fotografije. Zanimalo ju je okolje Stockholma, kjer se stikajo arhitekturne atrakcije z ljudmi, brez katerih njun pogled na to mesto ne bi bil pravičen. Smer, ki sta jo ubrali, bi lahko pogojno imenovali fotografski ekspresionizem oziroma svojevrstna reportažna krajinska in ulična fotografija. Njuno fotografiranje je bilo v bistvu popotno akcijsko, imeli sta le nekaj dni za posnetke, iz katerih sta kasneje izluščili tiste, ki sestavljajo razstavljene diptihe. Fotografije so kot diptihi sestavljene iz množice njunih posnetkov, ki sta jih postavili neposredno druga ob drugo, da šele skupaj tvorijo celoto. Pri skupaj načrtovani razstavi Na štiri oči namenoma ni ne podnaslovov k fotografijam, niti ni razkrito avtorstvo ene ali druge fotografinje. Sugerirana prostorska struktura v dvojni izvedbi postane močan impulz gledalčevi imaginaciji, saj njegov pogled skuša povezati podobe, ne da bi vedel, čigave so.
Fotografskemu mediju sta predani obe, očitno sta se tudi sicer ujeli, sicer ne bi fotografirali ves čas istih lokacij, ki pa na njunih posnetkih kažejo povsem drugačna videnja, čeprav se je očaran pogled štirih oči največkrat potopil v en in isti motiv. Bistvo pravega odnosa do ustvarjanja je v tem, da je ta iskren, enkraten in neponovljiv, bistvo obeh fotografinj pri tem skupnem projektu pa, da sta pri ustvarjanju zvesti sebi. Da dvoje ohranjata kot dvoje.
Izbira motivov ni zgolj subjektivna, temveč je vselej že vnaprej vpeta v zgodovino mesta, kar je logično, saj sta ga s tem namenom obiskali. Če povzamemo misel nemškega umetnostnega zgodovinarja Hansa Beltinga, da izkušnja sveta poteka skozi izkušnjo podob, sta za svojo fotografsko pripoved poleg zgodbe o lastnem videnju švedskega glavnega mesta iskali tudi čisto vizualne kvalitete: pasove živih barv, kjer skoraj ni belih, sivih in črnih tonov, strukture in detajle zanimivih arhitekturnih objektov, ki jih prekinjajo posamezni figuralni liki ali množice ljudi, ladje v morju, temna drevesa in grafite na stenah stavb, kamor naj se ujame gledalčevo oko.
Videli in fotografirali sta glavne (in tudi manj glavne) znamenitosti mesta, med katerimi je bil visoko na lestvici njunega zanimanja metro (Tunnelbana ali krajše T-bana). Prvo linijo so odprli že davnega leta 1950, leta 1975 pa so prišli na idejo, da bi metro preuredili v najdaljšo umetnostno galerijo. Od takrat je že več kot 150 umetnikov sodelovalo pri urejanju, poslikavi in dizajniranju metro postaj, zato je postal meka tudi za fotografe, ki te podzemeljske umetnine fotografirajo. Vsaka postaja ima nekoliko drugačno podobo, prav vse pa so bolj ali manj umetniško preurejene. Nekatere imajo le nekaj ornamentov, spet druge imajo celoten strop, obok, celotno dolžino postaje prebarvano, poslikano ali kako drugače umetniško okrašeno. Od skupno sto postaj je devetdeset umetniško preurejenih, seveda pa sta fotografirali le nekatere, verjetno najatraktivnejše.
Različne fotografije Barbara Gregurič Silič in Maja Špendal v gledalcu vzbujajo občutek napetosti in z njo povezanega pričakovanja. Pogledu nalagajo to, česar občutek sam ne doseže. Vzburijo radovednost in gledalca prisilijo, da išče sintezo. A tudi tako mišljenje se znajde v zagati: iz česa ta napetost izhaja, od kod se napaja? Njune fotografije niso premišljene, prej naključne. Fotografije velikega mesta so kot vsaka popotna fotografija dokument, ki s tehnološko natančnostjo fotografskega medija pokaže na tisto, kar je bilo. Na določen trenutek, ki je bil. Njuni fotografski posnetki ponujajo dvojnost: tu so arhitektura in narava, a tudi posamezne figure in kompozicije ljudi. Kot da bi vzporedno druga poleg druge tekli dve poti, ki se včasih srečata, ne pa vedno. Zgodba Stockholma je zgrajena tako, da je ne moremo zaobjeti z enim samim pogledom, pač pa gledalčev pogled po njej potuje in se v njej izgublja.
