Na polzeči
kup se nabira
jalovina časa;
ilo za votle vrče
brez pokrova
in brez dna.
Kaplje
iz klepsidre
zmočijo to maso,
in ti obstojiš
v lepljivi gmoti
trajanja,
ustavljen,
zlepljen,
negiben,
mrtev.
ZAREČENI KRUH
Suh kruh žvečim,
stari zarečeni kruh.
Že zdavnaj se mi je posušil,
izgubil okus in arome sled.
Zob časa mu je že odkrušil
– med nebom in jezikom –
drobtine pozabljenih besed.
Zdrobljena skorja
zahrešči v sredico,
krhke obljube dane sebi
se zažrejo v spomin.
Suha usta
stisnjenih zob
premlevajo
resnico iz drobtin.
DROBNA ŽUŽELKA
Kot slutnja drobna žuželka
leze po travni bilki
na mojo roko,
ko ležim napet
v strelskem jarku
in čakam,
da se bodo voditelji,
vendarle, pametno dogovorili
in se nam na koncu,
kljub vsemu
ne bo treba pobiti.
Drobna žuželka leze,
leze po moji roki,
kot da sem že mrtev.
In sploh je ne zanima,
če so se oni že odločili –
njej je vseeno,
čez mrtve je še lažje lesti
in nikoli se jim ni treba
opravičiti
za napačen korak!
(Dravograd, junij 1991)
(U)BITI PESNIK
Nočem biti pesnik,
ker pesniki neprestano vrtaj o
po že skoraj zaceljenih
fizičnih in metafizičnih ranah,
okrvavljeni s prispodobami
in oškropljeni z izcedki svetobolja.
Nočem biti pesnik
z utripajočim srcem na dlani
in praznim obupom v prsih,
z izpitim kozarcem na umazani mizi
in grenkim okusom v izsušenih ustih.
Nočem biti sod smodnika z ognjem v glavi
in vžigal no iskro v očesu,
reva s strahom v slabotnih rokah
in pogumom le v tresočem se peresu ...
Nočem biti pesnik,
ker pesniki umirajo razgaljeni,
posmehljivo postavljeni na glavo
in za dušo pribiti
na oglasno desko.
SONGI
SLABA VEST
Na obrobju velemesta
z neba zasije Rimska cesta,
dol pogleda na ljudi
milijarda drobcenih oči.
V temnih parkih na klopeh
jasno sanjajo v nočeh,
svetlobo daleč od luči,
samotni v množici ljudi.
V mraku se prikrade vtis,
da tam leži star časopis
in ko gledam se mi zdi,
da v parku prav nikogar ni.
Ne poznamo teh ljudi,
doma so v črni kroniki
na dnu življenja in strani,
kot novica brez podpisa.
Njihova smrt je
slaba vest iz časopisa.
SONČNA NEDELJA
Slonim na oknu in zeham,
zunaj je nedelja.
Gledam jo od daleč,
kako polna je veselja.
Sonce se igra z ljudmi tam dol’
in sije na otroke.
Možje robato hvalijo dan in
si segajo v kosmate roke.
Mladiči imajo živahne sence
zarisane na sledove koles in
zasanjane matere vlačijo rožnate
dojenčke po svetlozeleni senci dreves.
Obrazi so obsijani s sijočimi nasmehi.
V nedeljo se, k sreči, odpuščajo grehi.
Zunaj je nedelja,
gledam jo od daleč, kako polna je ljudi.
S prave distance so vsi videti srečni,
majhni in brez žalosti.
S sladoledi v rokah
in polnimi usti so zadovoljno dolgočasni,
podobni lenim in sitim živalim iz
tiste stare pozabljene basni.
Kaj če bi skočil tja dol
in jim iz same zlobe pokvaril dan?!
Zdaj je čisto vseeno,
jutri se s ponedeljkom začenja
oleseneli vsakdan!
KAŽIPOT ZA NIKAMOR
Stojim
kot kažipot za nikamor
in čakam,
da kdo mi ustavi.
A moj palček nima sreče,
jaz zanje nisem pravi.
Razbeljen dan
mi leze čez čelo
in sili v oči.
Na robu stojim
s svojo kratko senco,
sam sredi dolge poti...
Ne,
ne bom preklinjal
in ne bom se jezil;
pot
se spreminja v cilj,
navidez nedosegljiv.
Kadar
odhajaš na pot,
se ti lahko zgodi,
da ne vidiš ničesar
razen cilja pred očmi.
Stojim
in čakam
razbeljen dan
v oči.
ODVOZ SMETI
Danes so prišli, da odpeljejo stvari,
da spraznijo lobanje in kante za smeti.
Začelo je smrdeti, kjer odvrgli smo simbole
in gre mi na kozlanje, ko se spomnim na parole.
Kante so prepolne, da bi iztresel svinjarijo,
nikjer ni več prostora - povsod bacili se redijo.
Ne brskaj po smeteh, ker ni več kaj iskati,
kar bilo je vrednega, smo morali prodati.
Ne išči v smeteh leska starega spomina,
da se ti ne dvigne nivo adrenalina.
Vse naj pohrustajo ljubke miši in podgane,
oči resnici naj izpraskajo vrane.
Na smetišču zgodovine je vedno grozna gneča,
če te sortirajo pravilno - je to le gola sreča.
