1. januar 2002. – V. letnik
ŠKRTOST bolezen je bogatih, ki nimajo niti toliko, da bi si privoščili dobro knjigo. Ni potrebna – že vse vedo!
Veliko veš takrat, ko spoznaš, da nič ne več!
Spoštovati starejše ni samo olika. Je plemeniteost, široko srce in razum.
Pametni štirikrat premisli, zatem pa molči.
Tisti gnoj, ki ne smrdi, kaj prida za zemljo ni!
Vsako meso je za nekoga dobro, je pa živo najboljše.
Brezvezni klepet jemlje energijo in polet.
Otroku težko dopoveš tisto, česar sam ne veš.
Otroku govori razločno, da boš tudi sam razumel povedano.
Skromnost ni samo velika – je tudi bogastvo.
Kmetov je med nami veliko, le pravih je malo.
Bik ni vedno žival, je lahko še kaj drugega.
Kadar pride baraba na oblast, še narava nima miru.
Ne oziraj se k sosedu, ozri se vase, pa ti bo lažje.
Kdor ljubi cvetje, tudi ljudi ne sovraži.
Ko vera prične hlastati po oblasti in bogastvu, so ovčice izgubljene in duhovne vrednote omajane.
V hipu, ko spoznaš prijatelja s slabe strani, si ga lahko za vedno izbrisal iz duše.
Ljubimec, ki zna ljubiti, zna tudi varati!
Brez ljubezni sreče ni, pa tudi sreče brez ljubezni ni.
Bogov je veliko, toda pravi so na zemlji.
Mladost je lahko večna, če tako čutiš.
Je medved človek ali človek medved – tega še lovci ne vedo!
Tudi ptice so živali, ne samo ljudje!
Možatosti ne predstavljajo brki ali brada, temveč kaj nosi glava.
Če bi človek vedel, kako malo je potrebno, da postaneš človek, bi to tudi storil.
Ne veseli se uspehov drugih, poskušaj jih s posnemanjem prehiteti!
Ljudje smo večje živali, kakor si mislimo.
Voda podira vse pred seboj, človek pa na vse strani.
Hudo je, če ne znaš prisluhniti drugim. Ko to zmoreš, je navadno že prepozno.
Debelost ni lastnost, temveč slabost, ki se da odpraviti. A ne s hrano – z glavo!
Če v očeh nasprotnika zaznaš, kaj naklepa, si daleč pred njim.
Kdor odhaja, ve, zakaj gre. Ko to drugi spoznajo, je odhajajoči že predaleč.
