Ta, ki je omahnil pod njihovim nožem,
cveti vsakega maja.
Klavci so klali kot klavci,
polja ravnega niso videli,
hribčka in trte niso videli,
še sonca niso videli mraznooki
in niso slišali ptičjega žvrgoliža.
Brezupno samošnje
jih je zabolelo od svetlobe,
jih je zabolelo v odžaganih vejah
samomorivcev, preklete črvivosti,
v napuhlem brezdomstvu.
Nobenega upanja
ne poznajo klavci mrtvooki v mrzli tišini,
na belem snegu,
pod sajasto črnim nebom.
Ta, ki je omahnil pod njihovim nožem,
cveti vsakega maja
s klicem cvetov iz grobka,
raste med drevjem in vetrom
breztežno, požene iz rodne grude
v tihoti srca,
raste vsakoletno v spomin in opomin.
In kaj bo zanje smrt in rana, kaj bo
smetišče zgodovine zavrženo in pusto,
njihovo brezdomje in v srcih tema:
oj, megleno nebo je zajokalo v brezvetrju,
potem ko je piš vetra odnesel
zadnji kos papirja in igračke na smetje,
zadnji zamorjeni cvet
tjakaj med smetje odvrženih reči
in naveličanega gnusa v strohneli plesnobi.
Ta, ki je omahnil pod njihovim nožem,
cveti vsakega maja.
V SPOMIN
Srečna prihodnost in bodoča muka,
kot na obzorju izza rodne vasi.
Izza gričev in miru Mirne
diha vzdih, življenje razsvetljuje.
Hiša domača med hribci in trtami
se v gluho lozo spreminja in senco.
Življenje teče pod koščenim bregom mimo
vznemirljivo, le čuječe ob lučeh.
Kam je upotil cvet rodne vasi,
sin, tvoje srce?
Kdo je vstopil v rodno hiško
in te je ločil za smrt?
Spomni se, kako skromno cveti trsek,
ki bogato grozdje obrodi,
spomni se nase, ki si umrl
v najžlahtnejši muki, v luč potopljen.
Sin, rajski vrt je pripravljen
za duhovniške rdeče vrtnice,
tam je bivališče Duha,
vonj kadila in véliki glas tihote.
Na stežaj so duri odprte,
da je Bog notri doma.
Ves svet se v spominih razcveta,
diši po evangeliju.
Kri je mezila v sneg
za neko drugo, svetlejšo pomlad.
Življenje za žive in mrtve
se potaplja v večni spomin.
Luč tvojih oči sije v cerkvi
in ko zvečer angel zvoni.
Življenje za žive in mrtve
se potaplja v domači spomin.
RAZODETJE
Besede plahe in besede neodrešljive spreminjajo obraze,
da se mora vsak čas zgoditi, besede služabnikom
odmevne in prehodne, da je blagor, kdor jih bere
v krstni vodi sveta, v duhu prerokovanja, za odprtimi vrati,
z zanesljivim nasmehom, ki še v smrti priča,
da je nad kralji zemlje dosežni Ribič ljudi,
še v sprevodu oblakov, ko je Alfa in Omega
v srečanju zvezd in sonc in vseh narodov na zemlji,
vseh, ki dihajo isti zrak, o, naj pride
vladar vesolja pred začetkom ukrojenih usod.
Jaz, soudeležen vedečno pri stiski, v rodu
vreščečih plemen, ki so norela, divjala, klela in besno plesala,
sem slišal za seboj glas kakor glas trobente,
ki samo enkrat na leto odšepeta božje Ime v nebo,
a tokrat glas mogočni, ki prevpije vsako bebljanje
in čebrnjanje in blebetanje kužnih kobilic,
vsako krivoversko regljanje kvakavih žab in šum izcedkov,
sem slišal glas kakor bučanje vse oceanov v valovih,
da bi se končal pogrebni ples vračev in žrecev in norih plemen.
In nisem videl, kar sem uzrl v plameneče ognjenih očeh,
kar sem uzrl na razbeljeno bronenih nogah,
kar sem uzrl na belolasi glavi v soju zvezd in sonc –
besede v zbranosti, besede v molku in glasbi.
Ko se me je dotaknil dvorezni meč jezika,
sem vztrepetal od skrivnosti, klecnil in sem pokleknil.
Na tleh sem spoznal, ko se je dotaknil mojih ramen:
Jaz sem Prvi in Zadnji. – In je zagrmel s ključi podzemlja,
da je bila tišina spokojna še bolj in v čas curljajoča
kot izvir čiste vode, zmeraj plodna in lepa tišina.
In sem stopil gor, onstran meje začetka in konca,
kjer je pela razbeljena luč in se je pela mavrica
nad žafranasto temnimi plemeni, nad zasmehljivo puščavo
in suhó prasketajočim trnjem prepirov, vrženih v ogenj,
stopil sem gor izza nemirne skušnjave, izza ozadja
jokajočih senc, stopil sem k jaspisnemu prestolu,
jaz, pisan na rob knjige življenja, pisan z besedo duhov,
pisan z besedo pesmi v letih svojega življenja,
v začetku kakor na koncu ter zmeraj zdaj.
Krik strahu je v neizprosni terjatvi, medtem ko se režijo rodovi
strohnelih besed, nemirni zaklinjavci smrti, malikovavci napada
in brez besede v vreščavih zmerljivkah, v viharjih razpokani,
ki pokajo od smeha in se iz njihovih trebuhov usuje
usmrajena kri, le regljanje krastačastih lapavih zijanj,
ki se iz njihovega poroga zvijajo sence kačastih sanj,
da še sonce ugaša in zvezde potonejo v umazanijo cunj
in bisagastega tavanja in izginotja v neuresničeni prikazni,
kajti vsakomur gre po njegovih delih v mrkem bitju in žitju.
Čarovniški žreci s svojimi renčavimi cucki psoglavimi
bodo padli,
nečistniki s popacanimi oblekcami in onečejani s psovkami
bodo padli,
ubijavci skušnjavci, ki samo zunaj požigajo in poplesujejo noro,
bodo padli.
Besede preroške in neodvzete v navzočevanju brez konca
preobrazijo obraz, knjiga življenja se razlista v drevo življenja,
oceani odmevajo v besedah, v živih besedah biti, glasba
na lestvici časov, ko se je moralo zgoditi
in so služabniki oprali svoja oblačila do belega.
Klic zbranih besed se nasmehne z Božjim obličjem –
in je svit svetlobe in bleščeče daníce, je svetost besed
in na koncu in v začetku življenja z vsemi. –
