V kvadratu so oživele sohe živih obrazov,
glej, svetost vsaka pot se je končala v drugih besedah.
Človek je Matej, ki trči ob angela, sam z jasnim pogledom,
lev je Marko, ki sreča pisavo in moč, da teče beroči pogled,
o, vol je Luka, ki sreča sebe žrtvovanega pred žreci in je žalostnih oči,
visoki orel je Janez Evangelist, ki, srepogledi, sreča Kristusa Kralja:
En je Bog nevidni Vsevidni -Vsemogočni Vsevedni,
ki v Duhu ljubi vse, kar hipoma z enim samim pogledom uzre. -
LE BOG
ali udomačeni evangelij svitanja,
drevo gorečih drobtin! - Zakaj
odhaja samota zimskih hiš
med mrtvi otroški jok?
In iščem rodno drevo,
rodno rožo globokih daljav.
2
Le Bog, tvoje besede v veselem oznanilu,
skoro vriskajoče skozi molk, na prestolu
iz dragega kamenja, dvignjenem visoko na nebu,
da se vsaka rana zacéli in je jutranja zora
na kamnu v luči dneva sijoča:
Barahiel slavi Božje vsenavzočje, nadangel
v čistem svetu kot moja desna roka,
da lahko delam in pišem v slavi,
v prostoru, ki pozabe ne pozna.
V sožitju s skrivnostjo živim
In v besedi čez smrt, ne zase, ampak v roži zarje.
V brstu dnevnega sonca.
Ljubi Barahiel, kakor metulj vsednevni,
trepetav nad pepelom požganih vonjav,
nad trnjem pisan kakor mavrica rajskih vrtnic,
kako gori sol zemlje, kako se meri čas
razdalje in odsotnosti?
Samo človek sem. In merim obličje Boga.
3
Angel, milosrčnosti poln, duša zbujena v čas,
v svežini razbežalih senc, še na pšeničnem polju sončnem,
kam v naših krajih strmiš, pod božjim tronom blestiš
in se z nevidnimi krili dotikaš svetle usode?
Uriel, kako velike so božje besede, besede kot sveta hostija,
ki jo zaužije srce in se v ognju prekvasi!
Uriel, pokorni nadangel, v tem nepremičnem svetu skrivnosti,
je smrt za vstajenje in kakor odteče porodna voda.
Uriel, naj oživijo kamni iz požganih grobelj, ko se zida hiša,
Uriel, izzidaj nebo z božjo milostjo, s kamni luči,
z dragocenimi rubini, smaragdi, diamanti!
Uriel, v pesmi žetve in snopov na poljih zvestobe,
pojdi v vžgano žgalno daritev in nas prečisti pšenično!
Nestrohljivi so narodi, ki se v svetli misli prebujajo v luč,
v plodnih dogodkih so dvignjene glave in ni solze
v drhtenju trepetavem, kakor da je sivo slovo
od doma in materinega naročja, v razsvitu oblik in oblakih,
do koder seže pogled: med fosili in koreninami vzdihi,
na nebu palača samote in bratstva! Uriel, dolgo smo zidali,
pomnimo kostni pepel naših očetov in dedov! kako so iz grobelj
požganih rasle naše nove lučne hiše. Življenje se še poraja
v svojih lastnih živih oblikah, na zemlji in do neba:
žetev naj bo dogododek slehernega osvita, naj bo v nedrju
materinskem in v mamini pesmi in v očkovem nageljnu,
žetev naj sije svetla, vzdramno prostrana v petju in igri.
Glej, pšenični snopi pojó v skladu zemlje in neba,
tudi kamni pojó na žitnih poljih in božji kruh:
angel, milosrčnosti poln, duša zbujena v čas.
En sam dan: véliki dnevi vstajajo, ko se žita dvigajo vzdihujoča
za novo setev v svetlobi, za zvrhane kašče in jasno zemljó
- nedolžen je smeh, Uriel, smeh otrok v očeh, ko sije sonce.
Le pri vratih in oknih se zberemo, čakamo, da se zemlja odpre
v pšenično nebo in da laznina in perutnina in ribe zapojó
in da še zveri zapojó, vsaka v sviji svitanici
in da bo žito zaplesalo vseokrog nas in da bomo skakali
skupaj ob kašči, ker ni več smrti – le eno večno življenje.
In v petju in plesu se Bog z nami smeji, skačejo kozliči
in ovce skupaj z volkovi in je nago sonce nedolžno:
angel, milosrčnosti poln, duša zbujena v čas.
4
Mati Božja, deviško čedna, Bog z nami - tvoj sin;
v šestem mescu je v galilejsko mesto Nazaret bil poslan
angel Gabriel, o Jožefova zaročenka, lepa Marija!
Angel je vstopil v hišo, kjer golobnjaki cveto,
kjer se upanje razbrsti, in rekel: »Veseli se, milosti polna,
Gospod je s teboj!« Čas je bil poln brezčasja
bleščečega, v začetku, da se je devica vznemirila
in premišljevala, kaj naj pomeni ta pozdrav.
Angel, ki v času pozna lica brezimna, Gabriel,
ki je prišel tistega lepega dne, ji je rekel:
»Ne boj se, Marija,
kajti našla si milost pri Bogu. Spočela boš
in rodila Sina, ki mu daj Jezus ime.«
Vse, čisto vse se je zganilo na zemlji in nebu,
ko je angel Gabriel govoril z zaupnim glasom
živega Boga kakor v nedeljskem počitku
in za vse čase, ki se prižgó z zibkami.
In so barve zapele v luči in ji je rekel angel Gabriel:
»Ta bo velik
in se bo imenoval Sin Najvišjega.
Gospod Bog mu bo dal prestol
njegovega očeta Davida
in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj;
njegovemu kraljestvu ne bo konca.«
Čas je bil poln brezčasja in pod srcem je vzgorelo
Srce novega življenja, skozi slutnjo in vsak novi dom.
Kraljestvo ubogih in kraljestvo bogatih med dedi
se je prepojilo z vinom resnice, z živo vodo upanja.
Kdo bo bedel ob prvem prestolu v hiši,
ki je oplodila vso zemljo na revni slamci?
Marija pa je, čedno deviška, rekla angelu:
»Kako se bo to zgodilo,
ko ne živim z možem?«
Njen glas je tekel - bistrica v rajskem vrtu,
njene besede so bile besede pričakovanja,
nedolžne dekliške besede, polne rasti in ljubezni.
Hiša je poskočila v temeljih od veselja,
hiša domača in vse vojske sveta so padle na kolena.
Deklica se je nasmehnila v tistem šestem mescu,
Marija v Nazaretu, v mestu obiskovanja.
Duh je veselje, je vse samozaupanje v dnevu.
Duh je ime morja in neba, ime zvezde in sonca
- je dih življenja in dih sanj domačih.
Angel Gabriel ji je odgovoril:
»Sveti Duh bo prišel nadte
in moč Najvišjega te bo obsenčila,
zato bo tudi otrok, ki bo rojen,
svet,
in se bo imenoval božji Sin.«
Ljudje se rojevajo, Bog se rodi samo enkrat,
življenjska zgodba se začne in se tu ne konča
v vseh deželah na zemlji, pod zvezdami, pod oblaki
se razodene oznanilo človeku v imenu Boga.
Moč Najvišjega se potopi plodno v živo senco,
da je - otrok rojen, je božji Sin.
Zgodba, ki se je začela v letu nič, s štetjem
angelovega oznanila, je slana in sladka v napovedi,
ker je poslej vse mogoče in vse v vsem rodno.
Angel Gabriel, božji mož, sel božjih ljubljencev,
kakor v večerni molitvi nekdaj, da se zopet
pozida Jeruzalem, do Maziljenca-kneza.
Angel Gabriel je v obiskovanju rekel Mariji:
»Poglej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta
je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej,
ki so jo imeli za nerodovitno.
Bogu
namreč ni nič nemogoče.«
Skozi krila angelska tistega lepega dne
je sijalo božje sonce močneje in bolj prosojno,
ime in svetost sveta, vse se je dopolnilo domače.
Čisto vse je bilo na začetku, rojstvo napovedano
in brstenje večne Luči v Mariji: za križ in nedeljo,
za čiste gavtrože, krepostno vero, milostno upanje.
Bilo je v šestem mescu, v polletju posvetitve
in slave, doma in na rajskem vrtu, za deviško Marijo:
da bo storjeno, kar je bilo izgovorjeno,
da bo izsanjano, kar je bilo oznanjeno.
Marija pa je rekla:
»Glej, dekla sem Gospodova,
zgodi se mi po tvoji volji.«
Devica je sprejela, da jo je obsenčila
moč Najvišjega, da je blagor njene duše
vztrepetal od sreče in hrepenenja.
Oznanilo o zanositvi in rojstvu
je bilo angelsko izrečeno, zaupno za ves čas,
v hiši pri deviški mladi Mariji: da bo prihod luči,
do bo iz nič porojeno bitje, novo bitijce.
Dekla Gospodova je sprejela blagoslov,
da je bila v blagoslovljenem stanju.
Samo to – in nič več, le srečni dekliški nasmeh.
In angel je šel od nje.
5
V tiho pustinjo grebe veter svoje raze,
v tihi pustinji kliče veter prazne obraze.
Družinski glasovi ne dosežejo drevesa življenja,
Požagane so korenine, drevesa so padla v živi pesek.
In pade zadnja cedra in se seme vseli
spod jezika mrtvaka,
da vzraste nekoč drevo križa
iz grla in pesem božja na vsakem koraku.
V pusto pustinjo pride angel Salatiel,
med nebom in nebom je obnebje brezglasno.
Glas angela Salatiela zapoje pesem,
da bi se duša v grlu mrtvih zbudila.
Peščenine neodžejane molčijo
in v vetru bridkem molčijo stisnjene ustnice
mrtvih rodov, molčijo suhe
in v soncu ožgane do niča.
Samo angel Salatiel prihaja
z novo besedo rodov - med mrtve,
da se prebudi praznina, da čudežne
rože vzcvetijo v skrivnosti čez smrt.
Odsotno drevje v pesku vzdihuje,
razlistane krošnje srca so se izpele.
V tihi pustinji kliče veter prazne obraze,
v tiho pustinjo grebe veter brezšumne raze.
6
Sovražnik vražji, sopotnik skušnjav,
stari kačon, ki udarja z jezičkom in repom,
plazilec od onkraj, ki nikogar nima rad
in ki v brezupu brezup budi
v strašno temo globoko dvomne noči,
kaj boš storil tostran,.
koga boš ugriznil s strupenim pikom,
koga v brezsrčno klavrnem srečanju?
V samoti pride mednje, ki se imajo radi
angel Mihael, spogleda se s kačonom iz oči v oči,
psoglavi kačon netopirsko zacvili in se bedno zareži,
zasramljivi blisk nevarnih oči
žari v smrtnem sovraštvu.
Pokončaj kačona starega, angel Mihael! Kdo kakor Bog
mu zlepi sikajoči jezik, da se bo z ust izcedilo
obrekljivo zlo
sedem klafter globoko v zemljó.
Skrivna je moč ljubezni, nebeška rosa v prvem soncu,
jutranji svit je močan, da ozelenijo listi rož
in se razcveto cvetovi in da ptice zapojó,
oj zavetnik cerkva in vojakov,
za dobro smrt v priprošnji, za konec bliskavice.
Otroci ne lovijo več slepcev, ko se srečajo
v ščavju s črnolazno hrbtenico.
Otroci ne natikajo več slepcev na šibe
in se ne bahajo z ubitimi slepci.
Kdo kakor Bog skače med sončnimi kamni
in lovi modrase prikrite, temnosmrtne gade rožičaste,
vratarje podzemnega Hada.
Angel Mihael se iz oči v oči sooči
s trenutkom udarca, z ugrizom in vsakim bodočim šklepetom,
s sončnim kamnom udari starega kačona po glavi,
da se iz zgodovine usuje krvavo zlo in vsako hudodelstvo.
V terariju domovin so se zaredili čudni kačoni,
stari kačoni obrekovanja, luskinastega zla.
O, da bi zvezde in sončne oči žarele!
da bi v tenkoslutnih sanjah prišel angel Mihael
in izpod vek povlekel kačo morastih sanj!
V tesnobah in samotnih sobah
se plazi stari kačon, porogljivec skušnjav
in ni mu žal.
Angel Mihael pride, da kačon več ne zavda,
pride pogumni angel, da se v pogledih budi zaupanje.
7
Živali se skrijejo pred ognjem,
ki prinaša nesrečo v gozdove, na morja,
ker ni potem več luči v sajastem pepelu,
samo beg med sencami, odvečnimi rečmi.
Upanje se dotakne bežečih nog,
bolestni strah gladi žival proti dlaki,
uboga žival odvrne pogled od ožganine,
uničenja se boji.
Angel Iehudiel pobira trupla živali na polju,
angel Iehudiel pobira crknjene ribe v morjih,
med skalovjem in brezni, povsod, kjer se je
znamenje smrti in bolečine vžgalo v meso.
Vžgano znamenje v človekovi blodnji,
vžgano znamenje klavcev na čelu:
kdo ga izbriše, kdo smrt iz sveta izpiše,
kdo v vesolju sveta, angel Iehudiel?
Podedovali so gozdove in morje krvavo,
obdali so se s sencami in valovi src zaprtih.
Živali so se skrile danes pred ognjem,
živali se nikoli ne skrijejo pred soncem.
Po sajastem vročem pepelu
prihaja angel Iehudiel in gre od vasi do vasi,
hodi po mestih in seje resnično življenje,
hodi po morju in seje življenje v valove.
Gozdovi in morja, zavrisnite,
ko je rojstvo pod srcem, rojstvo človeka!
Angel Iehudiel briše smrtna znamenja
s čela prihodnjih rodov. In je zrak in tišina.
8
Doseže brezno dnô robov in bolečin,
obstane obstrmelo v senci edinstvenega trenutka,
ko kljuje v glavi nevidni orel,
ko kljuje v jetrih nevidni orel,
ko sika v žilah nevidna kača,
ko je zmrzal na vročih prsih,
ivje na vekah, neurno nebo v očeh.
Nihče ne pride bliže,
samo angel zdravilni Rafael.
Koliko besed mora posejati v svet,
nič več in nič manj besed mora posejati
Zdravilni angel Rafael, da odmevajo čez
brezna rodov, čez križe in sence in grobno tišino,
besede poseje v hiše in med vrtove,
na morja, polja in v gozdove,
da ni več prostaščine v igri,
da ni več nasilja v koraku.
Nihče ne pride bliže,
samo angel zdravilni Rafael.
Ceste osvitne se širijo v brezdalje dalje,
z mrliškimi venci in mrtvaškimi oblekami bo
treba počakati do naslednje goljufive sledi,
ki jo smrt pušča v laseh in čeljustih,
v nemem sneženju čez gola telesa in ničes.
Dokler ni boj izbojevan.
Dokler ni dopolnjeno
v niču in zapuščini.
Bolniške sobe in strežba doma,
noči so vse krajše v dolgem času.
Nihče ne pride bliže,
samo angel zdravilni Rafael.
