Ko zasanjani pogledi strmijo vame, se zdrznem ob spominu. Drsi mi bolečina preko srca in poslušam šumenje trav. Beli oblaki mi prinašajo srečo. Dež, ki splakne spomin. Val, ki se zaleti ob kamen – ni več ničesar.
Rada bi sklenila roke, zamolila in. tiho zaspala. Potrkavala bi sreča. Ne bi je slišala. Prihajal bi črni konj. Nežno in počasi bi se povzpela nanj. Veke bi zdrsnile – obšla bi me neizmerna sreča. Le spomin in tiha noč. Le gorje in nežne rože. In le moje srce in neizmerna sreča.
Zdrvela bi. Ustavila bi se ob bežnem trenutku – na koncu vsega.
Razjahala bi. Črni konj – le sreča, ki je ni.
Gorko zareže bolečina v prsi in melje svoj drget. Ustavi se kamen – ni vode.
Prazen pogled – lepo je če živiš, za.spala bi na robu smrti –prišel bi čas zasanjanih dni.
ZASANJAN SPOMIN
Zadiši po zvončkih. Trobentice – prinaša pomlad svoj čar. Odšla je groza. Ostala je le ljubezen.
Ribe se grejejo ob sončnih žarkih. Rahel veter premika vodo jezera. Drevesa so pokukala iz zaspanih dni. Lepota vseh lepot.
Stopam po zeleni travi. Prepogibajo se ta bitja in se zopet zravnavajo. Začutim vonj po vsem svežem. Mrzla je voda v jezeru – mrzel je veter na bregu – mrzla je duša strtih src.
Spet bodo cvetele rože umrlim. Spet bodo nosili njih trupla v velikih procesijah. Donela bo slednja pesem za njih. Božal bo veter njihove solzne oči. Le veter bo raznašal njih spomin in vonje po ugaslih svečah. Vklesana bodo nova imena, naslikane nove slike – spiral bo dež ta spomin, počasi in vestno.
Črke in obrazi, letnice in podobe bodo postale medle.
Le luna bo iskala lesk teh znamenj.
Prepojila se bo s svetlobo sveč.
Križi – nagrobni križi – simboli trpljenja.
Vklesali bodo tudi moje črke – tudi mojo podobo bo spiral dež.
Takrat bom čutila vonj po vsem gnilem.
ZAMOLKLA GROZA
Zasneženi griči. Zima je. Popki življenja so pokriti z belo tančico. Mraz pritiska. Potrkavajo sestradani berači na. vrata src. Rožljanje ključev. Kletvice.
Mirno roka piše svojo pesem. Tih pogled. Zasanjane oči. Razmrcvarjena je vsa lepota. Kri. Povsod je kri.
Le bela roža tam na griču, ob zaledenelem potoku.
Počasi stopajo drug za drugim. Njih besede so grenke, življenja težka, rane globoke, kri.
Zakrijem si obraz. Moč resnice pronica skozi preperele ude. Sezuje se vsak čevelj – to je strah.
Pomladni dež bo zakril sledove v snegu. Potok bo skril vsa dejanja.
Moč pozabe je gora na pomolu sončnega zahoda ob pogrebu dobrote s šopkom uvelih vrtnic z raztrgano ruto na glavi z razcapanimi cunjami – bosa!
