»Ne morem, saj veš, da sem v spodnjicah,« pravi on. »Ti odpri!«
»Tudi jaz ne morem, saj sem na veceju,« se sliši domnevno iz kopalnice.
Po drugem zvonjenju in nekaj dolgih trenutkih čakanja zaslišim drsajoče korake proti vratom.
»Kdo je?« vpraša moški v stanovanju.
»Popisovalec, ki bi vas rad zmotil za nekaj trenutkov.«
Zaslišim škrtanje najprej ene, nato še druge ključavnice. Gospod skozi priprta vrata vpraša:
»Kaj bi pravzaprav radi?«
»Popis prebivalstva izvajam in prosim, Če mi lahko posvetite nekaj trenutkov.«
»Kakšen popis, zakaj je to spet potrebno?« brunda sebi v brado, da ga komaj razumem. Z eno roko drži hlače, z drugo snema verigo na vratih. Ko odpre vrata, na široko stopi predme in me nezaupljivo gleda. Skuštrani lasje mu silijo v oči. Videti je, kakor da je pravkar zapustil posteljo.
»Sem slišal, ja, da nas boste popisali. Počutim se kot inventar in vi delate inventuro. Ver, priid sem, da te popišejo!« zavpije nekam v prazno. Nihče ne odgovori.
Prosim ga, če lahko sedem za mizo.
»A še to! Bomo nekako uredili, le malo jo moram počistiti,« odgovori neprijazno.
Z dlanjo pobriše drobtine z mize kar na tla. Časopise odloži na stol. Sedem in priprvim papirje za popis. Pokažem pooblastilo popisovalca. Vzame ga v roke in dolgo strmi vanj. Gleda sliko na njem in mene.
»Ta na sliki in vi si nista preveč podobna,« prvi.
»Ja, res, slika je že stara. Takrat še nisem nosil brade. Si me lahko predstavljate brez brade?« se opravičujem.
»Ne preveč, pa recimo, da ste to bili nekoč vi.«
Pričnem z vprašanji. Najprej o stavbi, nato o stanovanju. Gospod se razhudi:
»Kaj vas briga, kako in iz česa sem zgradil hišo. Takrat, ko sva z Vero zidala, nihče ni prišel vprašat, če imam denar za gradnjo. Sicer je to popis prebivalstva, kolikor vem, in ne popis premoženja.«
Po plohi očitkov le izvem, da je hiša zidana z opeko, da je tudi streha opečna. Na vprašanje, ali je bila strešna kritina kdaj zamenjana, pa ne bo odgovoril. Pravi, da mu nihče ni dal denarja zanjo. Še otroci en, so se raje odselili.
Mrmra predse:
»Bedasta vprašanja me razjezijo - vece na izplahovanje. Je mogoče alternativa vece na štrbunk? Le kdo si je izmislil taka trapasta vprašanja v letu 2002?«
Iz kopalnice pride v jutranji halji in razmršenih las žena. Prijazno mi odgovarja na vsa manjkajoča vprašanja.
Zatakne se zopet pri popisnem vprašalniku zanj.
»Sprašujete za razlog preselitve v to naselje. Ko se le ne bi preselil. Seveda je Vera razlog. Ona je želela imeti hišo v lepi sončni četrti. In jaz, zatrapan mladenič, sem jo poslušal. Danes smo skregani z vsemi sosedi, levo in desno. Hiše ne moremo prestaviti na rob gozda, kjer bi najraje prebival med lisicami in zajci. Nam me vsaj ne bi našli.«
Poskušam se vriniti v njegov monolog z novimi vprašanji.
Sprašujem po narodni pripadnosti.
»Ja, kaj za božjo voljo bi radi od mene. Vse podatke o meni imajo, zdaj bi pa rdi vedeli, če sem Slovenec. Napišite, da sem bedak, ker vas poslušam,« je jezen.
Moj trud, da bi ga pomiril, je bil neuspešen. Bil je že zaripel v obraz. Napetost doseže višek pri vprašanju o veroizpovedi. Postaja že skoraj agresiven. Sunkovito vstane s stola in začne kriliti z rokami po zraku - da njega že ne bo nihče zafrkaval, še najmanj tak smrkavec, kot je tale mladi študentek.
»Kaj vi sploh razumete, kaj bi tile radi od nas? Seveda, preštevali bi radi svoje ovčice in se postavljali, koliko nas je. Naj me pride kar Rode vprašat, kar ga zanima! Sicer pa, kaj vam to razlagam! Vi ste še premladi, da bi lahko razumeli pomembnost tega trenutka in njegovih posledic! Vera, ti se zmeni z njim, jaz ne morem več odgovarjati na tako neumna vprašanja,« zaključi in jezno odide iz kuhinje ter zaloputne z vrati.
Gospa, vsa prijazna in potrpežljiva, mi odgovori na vse, kar želim izvedeti. Opraviči moža za njegovo nepotrpežljivost.
