Kritik, prevajalec, urednik Vital Klabus (70) je eden izmed živahnih slovenskih razumnikov humanistov, ki se je dokazal s prevajanjem leposlovnih del, s književnim ocenjevanjem, z uredniškim delom. Ko sem ga obiskal za Bežigradom v Ljubljani, je poiskal na aluminijasti lestvi svoje knjižnice revijo Svit, kjer je leta 1952 objavil prevod Marcela Prousta Combray, in na lestvi je intelektualec rekel: »Zaenkrat sem še 69 let star. Ali pa bom pri 80ih še tako prožen, tega ne vem.« Tudi duhovno je prožen prijateljski sogovorec. Ni se namreč vdinjal »kritiki vsega obstoječega«, ni se podrejal določeni in vase zaprti ali uradno določeni svobodi, ki se je smela le malokdaj uporabljati, pa še to le takrat, kadar so ideološki mrhovinarji zavohali v svinčenih časih razkroj. Vital Klabus je meščansko zgleden človek, visoko kultiviran, pa tudi dovolj odprt v umetniškost, da je sprejemal zlasti povojne literarne rodove ter se družil s pesniki in pisatelji.
Kritik, prevajalec, urednik Vital Klabus se je rodil 6.2.1932 v Škofji Loki, živel na Jesenicah do tamkajšnje gimnazijske mature, nato se preselil v Ljubljano, kjer se je leta 1955 poročil in živel kot svobodni umetnik, se leta 1962 zaposlil v državnem založništvu, prav tam je bil urednik do upokojitve. Kritik, prevajalec, urednik Vital Klabus je prejel dvakrat Sovretovo nagrado za prevajanje, in sicer leta 1970 za biografijo o Puškinu Henrija Troyata in leta 1959 za roman avstralskega Patricka Whita Voss ter roman Roberta Walserja Pomočnik.
Ko se je ob pogovoru tokrat spuščal z revijami v roki z lestve, je pripomnil:
»To veste, da se največ nesreč zgodi doma...?«
Vendar nesreča ni mogla biti jubilejna tema pogovora.
Katerega leta ste začeli objavljati prevode? Mar ne spada v Vaš začetek prevod zahtevnega svetovno znanega stilista Marcela Prousta Combray, ki ste ga prevedli za mariborsko mladinsko kulturno in literarno revijo Svit?
Seveda. Začel pa sem s prevodi iz francoščine v reviji Beseda leta 1952/53, ko sem prevajal Marcela Ayméja O možu, ki je hodil skozi zid in njegovo Poldevsko legendo. A tudi mariborski začetek, moram reči, je bil dokaj težka naloga, pa moram dodati, da se mi je kar posrečilo. Potem je dobila v roke Marcela Prousta gospa Vrančičeva. ki je prevedla vseh 7 delov Iskanje izgubljenega časa.
Kadar se s Proustom začne, je gotovo treba nedvomno poznati kronološko in upočasnjeno pripoved, impresivno kompozicijo in slog proznega pisanja, zavest o nehotnem spominu ter vpeljavo subjektivnih bistev v novo evropsko romaneskno pisanje... Pri tem je pomembno še meščansko salonstvo in zbiranje drobcev, ki se vpletajo v celotno pripoved z navdihom, med užitki in dnevi ter v iskanju izgubljenega časa, če parafraziram Prousta, tudi še celo v senci cvetočih deklet... Kdo Vas je navdušil za literaturo, ko ste začeli tako rekoč prevodno s prenoviteljem proze? Ali pa ste ljubili knjige že v rani mladosti?
Že zgodaj sem začel brati, vse zgodbice za mladino... pred vojno, in reči moram, prav takih knjig je bilo bore malo. Kmalu sem prešel na Karla Maya in Dumasa, v nemščini sem bral poleg grofa Monte Crista seveda še Tri mušketirje, Dvajset let pozneje ter Grofa Bragelovskega, to je bil potomec enega od mušketirjev, bral sem v gotici starih nemških izdaj.
Ko pravite, da ste brali v gotici in nemščini, nas zanima, ali ste morda tudi kdaj živeli z Maxom in Moritzem Wilhelma Buscha, s tetko pobožno Heleno in drugimi karikiranimi dovtipnostmi najstniških dogodivščin? Saj veste, te svoje živahne knjige je cipek-capkasto ilustriral avtor sam...?
Ja, »Cipek, Capek - dečka zvita, / za ograjico čepita...,« bral sem in si celo nedavni ogledal na malem zaslonu televizijsko verzijo, tako pač do krutega konca, ko oba junačka zmeljejo v mlinu. Spominjam se tudi pravljice, kjer je bil narisan pekel v škrlatnih barvah, kar me je pretreslo. Tudi slikanice o Kozamurniku in drugo sem rad bral v deških letih.
In kdaj ste se prvič resneje srečali s slovensko književnostjo? Saj je slovensko jezikanje in pisanje nedvomno evropsko pomembno.
Zdi se mi, da je treba omeniti naslednje - ko smo po letu ´45 prišli v redne šole, namreč jeseni (in ne več »nostrifikacijske«), nas je profesor že prvo uro pouka seznanil z Gregorčičem in razložil, zakaj so pesmi goriškega slavčka lepe. Pretreslo me je, ko sem videl, kaj vse se da izvajati iz literature ter povedati o literaturi, čeprav se prav ne spomnim, kdo je že bil tisti profesor slovenščine, ki je tako vzneseno recitiral Gregorčičeve verze: »Mojo srčno kri škropite...« Prav to me je presunilo in me verjetno upotilo v slovensko književnost in literarno teorijo.
Torej Vas je presunila Gregorčičeva doživeta domovinska lirika, ki v svojih blagozvočnih odtenkih poje o usodi slovenstva? Obenem pa ste že vedeli, da je mogoče tudi o literaturi izreči določne kritične presodnosti?
Ja, še nečesa sem se spomnil. V tistem času, ko se je začela šola, sem prišel do predvojnega Mentorja, ki je bil poučen list in je govoril, kaj je slog, kaj metrika in podobno, mislim, da se je avtor pisal Omerza ali podobno. Mentorja sem našel pravzaprav med nagrmadenimi kupi papirja, ki so ga pustili Nemci, ker niso utegnili vsega tega knjižnega gradiva uničiti ali sežgati. In o Frncu Omerzi, ki sem ga odkril v Mentorju, se ve, da je bil prevajalec klasičnih del in je med drugim prevedel Iliado, Filokteta, Tukidida..., verjetno je pripadal Mentor jeseniškemu župnišču. To je bilo na Jesenicah, kjer je bil moj oče sposoben trgovec in železninar.
Oče? Kakšno vlogo je imel Vaš oče pri oblikovanju Vaše literarnokritične in bralne osebe in osebnosti? Vas je oče vzgajal v knjižnem duhu?
Da. Kjer je le mogel, je oče nabavljal zame knjige. Ko sem bil starejši, je priskrbel npr. Brockhausov leksikon, letnike revij Dom in svet, Ljubljanski zvon in Modra ptica. Tu se je nedvomno začela moja ljubezen do revij in revijalnega kulturnega in literarnega življenja. Kmalu sem postal podrobneje pozoren na književnost, ko smo imeli angleščino, prebral sem v izvirniku knjigo Katriona Roberta Louisa Stevensona in potem primerjal izvirnik s prevodom Vladimirja Levstika. Bil sem začuden, kako je našel prevajalec za stilistično dokaj težke pasuse ustrezen slovenski prevod. In ob tem sem se tako rekoč prvič srečal s tem, kaj je prevod...
Nedvomno je škotski pisatelj Robert Louis Stevenson pikaresken škotski pisatelj... Poleg tega domačega branja v angleškem izvirniku pa so obstajali, saj veste, tudi šolski prevodi, prevodi za šolske in domače naloge?
V šoli ni bilo kaj posebnega prevajanja, mislim, da nismo skoraj nič prevajali, le manjše stvari. Pri maturi pa smo imeli strogega profesorja Tomaževiča kot zunanjega kontrolorja - morali smo prevesti nekaj iz angleščine v slovenščino. Kontrolni je kar trdil, da ni pravilen moj prevod »skozi ves teden« in me je slabše ocenil in delal po svoje, mojega mnenja, da je tudi ta prevod slovensko pravilen, pa ni hotel vnaprej upoštevati.
Čemu, menite, da sploh obstajajo prevodi? Ali je prevod potreben?
Ne gre drugače, vsi ne morejo znati tujih jezikov, tako pa se začnejo prevodi... in že če pogledam Biblijo. Tudi naša literatura se je začela s prevodi - pri Trubarju, podobno je bilo tudi drugod.
Seveda, božjebesedni teksti so bili v reformaciji bogata literatura, ki se je širila v prevodih s Trubarjem, Dalmatinom..., to nas uvršča v zgodnje literarno pismene narode. Koliko pa ste prevedli knjig Vi?
Prevedel sem približno 80 knjig, 5 prevodov je ostalo v rokopisih, saj so založbe naročile, pa niso izdale...
Te prevode ste ponudili Založbi Luwigana-Ljubljana ali odseku za književnost Umetniškega združenja Luwigana-Ljubljana... Knjige, knjige, knjige... Torej, kaj Vam pomeni knjiga?
Knjige so zame, skoraj bi rekel, najvažnejša stvar v življenju, če upoštevam namreč, da so najvažnejše stvari sploh psihološke. Ljubezen sama je psihološko življenje in tudi literatura je tak odnos, ki kaže, do česa kaj čutim in kaj imam rad.
Kaj pa sodite o domačem leposlovju?
Po 2.svetovni vojni se je slovenska literatura razvila gotovo v vrhove, kakor so D. Zajc, G. Strniša, K. Kovič, V. Taufer, J. Snoj poetsko, v dramatiki D. Smole, P. Kozak, P. Božič, v prozi L. Kovačič, Vl. Kavčič, Snoj in drugi takšnim vrhovom težko sledijo enako pomembni avtorji.
In kako ocenjujete Rudija Šeliga, dramatika in pisatelja...?
Moram reči, da ga težko berem. Saj vem, da je Šeligovo delo intenzivno, umetniško, prefinjeno, a je preveč racionalistično narejen, težak avtor, težko čitljiv, tudi pust.
Kaj pa menite o mlajših prozaistih, kot so M. Švabič, M. Dolenc ali D. Jančar...? Imate o njih svoje mnenje?
O Švabiču to, da je bil sicer dober pisatelj, samo da je zgodaj umrl. Dolenc na začetku ni bil tako dober, kot je zdaj, se pa je razvil. Pri Jančarju čutim, da oblika prevladuje nad vsebino, torej je dobro oblikovano, a z manj vsebine.
Kdo pa so pisatelji iz Vaše generacije...?
Tu so D. Smole, L. Kovačič, S. Vuga, V. Kavčič, tudi M. Rožanc, P. Božič, A. Rebula, J. Hudeček, gotovo je še kdo. To je dovolj značilna generacija. same izredne osebnosti, vsak po svoje, mogoče med njimi še najmanj izstopa J. Hudeček, ki je presenetljiv po tem, da se je šele zdaj lotil pisanja, prej je molčal. L. Kovačič si z drugimi vred zasluži, da bi bil predstavljen na tujem, za S. Vugo je spet značilno, da piše v svojem posebnem slogu, že v 50ih, takrat, ko je veljal socrealizem...
Kaj pa pisatelj in dramatik Miloš Mikeln?
M. Mikeln se mi ne zdi pomemben pisatelj.
Kaj bo potemtakem ostalo od literarne generacije, ki jo imate za svojo?
Ti, ki sem jih naštel, bodo gotovo ostali. Ne bo ostalo vse, kar so napisali, ostala bodo gotovo njihova glavna dela.
Za literarno vednost in kritiško vedečnost je potreben ustrezen študij. Kje ste študirali?
Na ljubljanski filozofski fakulteti sem študiral svetovno književnost in literarno teorijo pri prof. A. Ocvirku, ker pa je bil že zelo bolan, sem bil prisiljen delati diplomo pri prof. D. Pirjevcu, poleg njega sta bila v izpitni komisiji, če se prav spominjam, še E. Štampar in P. Grošelj. V diplomi sem predstavil Župančičevo Čašo opojnosti in vplive evropske moderne na tega našega modernista, navajal sem Ch. Baudelaira, P. Verlaina, R. Dehmela.
Kaj bi izrekli o slovenski moderni dandanes, so D. Kette, J. Murn, Iv. Cankar in O. Župančič dovolj navzoči v slovenski zavesti? In kaj bi posebej izrekli o pesniku in dramaturgu O. Župančiču?
O. Župančič je po krivici pozabljen ali nekako odstranjen, kar je toliko bolj škoda, ker ima nekaj, česar ne premorejo drugi pesniki: optimizem, vitalizem, élan vital... Le pri nekaterih mlajših čutim, da navezujejo na to, kot so V. Gajšek, sicer še F. Titan iz Murske Sobote ali U. Zupan iz Trbovelj...
Dobro ste se razumeli tudi s perspektivovci. Kako je z njimi danes?
Pravzaprav nismo več povezani. T. Kermauner se je umaknil v popolno samoto in izolacijo zunaj Ljubljane, pa tudi nikogar ne sprejme, če se prej ne najavi, sicer lahko trkam na njegova avberska vrata zaman... V. Rus poseda v Državnem zboru in se ukvarja s sociološkimi vprašanji, drugo ga ne zanima, z umetnostjo vred. J. Kos je strokonjak za vse: za šolstvo, za literarno znanost, za RTV in drugo. Edino P. Božiča še lahko srečam kdaj na cesti, »Voščenka« mu pravijo. D. Smole, P. Kozak, G. Strniša, M. Rožanc so žal umrli. V. Taufer je bil doslej šef Vilenice, zdaj je šef PEN Kluba in ima stalno take službe ali obveznosti, ki ga onemogočajo... In J. Pučnik je prešel popolnoma v politiko.
Tako je videti ljubljanska literarna scena. Kaj in kako pa je s tako imenovanimi regionalnimi besednimi umetniki v Sloveniji? Tukaj je nedvomno še Maribor, so Štajerci in Prleki, Prekmurci, Korošci, Dolenjci, Primorci in drugi? In izseljenci? In zamejci...?
Ne zdi se mi koristno razlikovati med štajersko, koroško, primorsko in drugo literaturo, celo več, takšno početje se mi zdi škodljivo. Če vzamem npr. F. Lipuša in rečem, da je to zgolj koroški pisatelj, ga s tem odrivam v neki kot, v resnici pa je Lipuš slovenski pisatelj.
Kje, kdaj se tvori jezik?
Najbrž se jezik tvori v navadnem življenju med navadnimi ljudmi, ampak je še nekaj, tudi knjižni jezik se ob razvijanju spreminja, se izpopolnjuje, kar se najbolje vidi v novem Slovenskem pravopisu.
Jezik jeziká... Narodni jeziki, literarni jezik... Kako pa je z dvojezičnostjo in večjezičnostjo?
Dvojezičnost je v bistvu koristna stvar Ljudje imajo s tem, da znajo dva ali več jezikov, boljši občutek za jezik. Avtomatično so vsi taki ljudje tudi prevajalci,saj lahko prevajajo ali tolmačijo. Sploh velja po svetu večjezičnost za obogatitev kulture.
Se Vam kdaj zgodi, da se sproti nehote vrivajo v jezik ali govorico kake tuje besede, ko vendar veliko prevajate?
Sem umirjen in se mi to ne dogaja.
Zakaj, mislite, da obstaja jezik, čemu pesniki...?
Ne vem, kaj naj rečem o tem. Jezik mora biti, da se ljudje sploh sporazumevajo, sicer ne bi bilo sožitja. In čemu pesniki? To je vprašanje, ki ga je nakazal M. Heidegger: pesniki so potrebni, ker čutijo, česar drugi ljudje, tudi izobraženi, ne čutijo, če nimajo namreč posebnega pesniškega daru. Vzamem samo za primer F. Prešerna.
Našega slovensko osončenega F. Prešerna? Kaj menite o Prešernovem pesniškem jeziku?
Ja, saj Prešeren ni samo »Hrast stoji v turjaškem dvoru...« in Primicova Julija in Črtomir pa Bogomila, ampak je tudi zavest o slovenstvu, je privrženost svobodi pa vse mogoče pozitivne vrednote, na katerih sloni slovenska zgodovina, posebej še novejša. Hočem reči, da je F. Prešeren že v svojem času marsikaj začutil, pa velja tudi še danes.
Ste o tem resnično prepričani? o Prešernovi preroški vlogi?
Sem prepričan, seveda.
Zakaj, kako? Prosim, bi hoteli utemeljiti to svoje prepričanje?
Vse to je izraženo v Prešernovi poeziji.
Torej se ne strinjate primeroma z mnenjem prof. Matjaža Kmecla, ki trdi med drugim o Prešernovem Krstu pri Savici, da je ta pesnitev pravzaprav slavospev kastraciji?
S tem se ne strinjam, to je tipična izjava starega komunista - kaj pa so počeli komunisti drugega, kot to, da so ljudi kastrirali, a oni so jih lahko.
Gotovo se kako zanašate tudi na prešernoslovje? Tudi prešernoslovje se razvija?
Gotovo se s takim Kmeclovim mnenjem prešernoslovje ne strinja. Poznam ljudi, ki obravnavajo pesnika F. Prešerna kar kot nekakšno pijanduro. Mislim, da je bil F. Prešeren vse kaj drugega, čeprav se ga je kdaj napil. Tako močna zavestna dejavnost ni mogoča pri navadnem pijancu...
Res, o tem je pisal že prešernoslovno prof. I. Prijatelj, ki je izrečno zapisal, da F. Prešeren ni bil »habitualni pijanec«... Temu se je pridružilo še Slodnjakovo podobno prepričanje...
F. Prešerna zelo spoštujem in ne bom pozabil, kako smo domači v davnih časih obiskali Prešernovo hišo v Vrbi, in ko smo v hiši stopili v sobo, sem rekel: »Zdaj pa klobuk dol!« in oče si je brž snel klobuk. Doma mi je mama povedala, da je bil oče pretresen, ko je videl, kako cenim Prešerna. In ko so me peljali k sveti birmi, je bil moj birmanski boter dr. Rudolf Trofenik, za birmo pa mi je oče poklonil Zajčev mavčni doprsni kip Prešerna.
Tudi mi smo imeli na pisalni mizi tak Prešernov kip, pa tudi Danteja. In knjige, knjige, knjige... Domala vsak količkaj humanističen izobraženec ima doma že iz ljubezni do lepe in strokovne besede svojo knjižnico. Vi pa ste znani vrh tega še po jedrnato zgoščeni in prepričljivi literarni kritiki in ste presoden mož, ki ima svoje izdelane kriterije....?
Ja, že zelo zgodaj sem se zanimal za literarno teoretično in interpretativno razlago književnosti. Od tega sem polagoma prešel v kritično vrednotenje literature, že kot dijak v višjih razredih jeseniške gimnazije sem izdajal 2 časopisa: najprej, v 5. in 6. razredu brstje, kar je bila bolj zasebna publicistika, ker sem imel za sodelavca le enega ali dva najboljša prijatelja; bolj resno in intenzivno in javno delo je bil časopis Vigenj v 7. in 8. razredu. Že takrat sem imel močno razvit kritični čut, ker sem se zavedal, da vse to pisanje brez ustrezne kritike nima prave vrednosti. In tu smo sošolci objavljali pesmi in prozo, zraven pa kritike the prispevkov.
In potem?
Na univerzi sem začel razmišljati o literarnokritičnem pisanju in začel objavljati v študentski Tribuni, potem v Besedi in v Naših razgledih. S kritiko sem se ukvarjal vestno, a so me motili stalni posegi oblasti v revijalno življenje - najprej so ukinili Besedo, potem revijo 57 in nazadnje Perspektive. Vsakokrat se je ob ukinitvi revije moja kritična dejavnost ustavila. A ne gre samo za to, sam sem vedno kritično gledal na svojo dejavnost in sem vedno znova poskušal poglobiti svoj odnos do literature in dosegati večjo objektivnost.
Pravite, da ste hoteli doseči - objektivnost? Kako pa je s subjektivnostjo in z lastnimi kritiškimi zrenji na literarna dela ali na poetiko?
V 70ih letih prejšnjega stoletja sem se ponovno poskušal lotiti redne kritične dejavnosti in sem pisal kritike za Naše razglede, a le o pesniških zbirkah. Tudi tam se mi je sčasoma zazdelo, da moram doseči večjo premišljenost, tako da sem to potem opustil.
In potem? Mar nima kritik pravice do lastnega analitičnega mišljenja? Kako je s kritikovo zaposlitvijo sicer?
In potem sem se večinoma posvečal presojanju in uredniškemu delu na DZS, in to me je tako zaposlilo, da za literarnokritično dejavnost pravzaprav ni bilo več časa. Potem ko sem se leta 1992 upokojil, se je ta čas spet začel. Odtlej si prizadevam nadaljevati svoje kritično delovanje, vendar se že spet bojujem z marsikaterimi pomisleki in dvomi, ki me zmeraj spet zaustavijo; pa vendarle menim, da je to nekako koristno, ker le tako dosežem kaj več.
Omenili ste čut za literaturo. Kaj pa je (hipo)teza ali vsaj načelo Vaše literarne kritike? Je teza Vašega kritičnega dela morebiti estetski čut?
Naj pomislim... Moji kriteriji pri ocenjevanju literarnih del so visoki, vendar pa ne mislim, da je dobro literarno delo le tisto, ki je največje, najboljše. Pisatelj je lahko soliden in umetniško pomemben, tudi če ne dosega najvišjih vrhov. Gotovo sem zelo občutljiv za estetsko plat literarne umetnosti, to je za slog, jezik, ritem, blagozvočost, kompozicijo..., me pa pri literarnem delu zanima tudi to, koliko je izraz življenjske resničnosti.
In kaj menite v tem smislu o Sainte-Beuvu...?
Sainte-Beuve je bil gotovo eden najbolj izrazitih literarnih kritikov, tako kot pri Rusih Belinski ali pri današnjih Nemcih Reich-Ranicki. Tudi pri nas smo imeli take ljudi: F. Levstik, J. Stritar, J. Vidmar, H. Grün, pozneje J. Kos in T. Kermauner.
Kako pa se opredeljujete do tako imenovane slavistične kritike?
Zakaj slavistične kritike? Slavisti pišejo o literaturi z gledišča literarne zgodovine, kar je dobro. Je pa zmerom dobro, da se poleg takšne literarnozgodovinskega vidika pogleda na literarno delo tudi širše, in to počne prav literarna kritika.
Kako bi, prosim, potemtakem opredelili razliko med primeroma slavističnim in komparativističnim pristopom?
Komparativisti iščejo predvsem povezave s svetovno književnostjo, z evropsko in ameriško..., in treba je priznati, da je teh zvez kar nekaj. Slavist gleda na literarno delo kot na avtohton izraz našega okolja in sveta.
Ali ugotovite, da je kakšno literarno delo kakovostno, že po nekaj verzih ali po nekaj straneh proze , ali pa se ukvarjate z literarnimi deli »akribično« in scela?
Bi rekel, da kaj hitro ugotovim, ali je literarno delo dobro, čeprav se ne bi mogel kritično zanesti, če bi ocenil delo brez branja. Zadnje čase, že v 90ih letih, sem začel ponovno pisati literarne kritike, a sem zaradi občutka, da se mi mudi, pisal nekoliko preveč hlastno, vihravo, ne tako studiozno in analitično, kot sem delal svoj čas. Deloma je bil vzrok ta, da sem hotel izražati neposredne vtise o literarnih delih. Tako so nastajale kratke, zgoščene kritike, pri čemer se je pojavila nevarnost, da zaidem v površnost. In tako se zadnje čase trudim za bolj premišljeno analiziranje. To je moj največji problem - nisem zadovoljen sam s sabo, ko vedno spet in ponovno poskušam.
Menda se na te iskalske načine večstransko odkriva ustvarjalni duh. Kaj pa menite o ustvarjalnosti?
Svoj čas sem zapisal, da mi beseda ustvarjalnost ni všeč. Zdi se mi, da poudarja nekaj, kar je tako in tako jasno. Vsak pesnik, pisatelj, kritik je ustvarjalen, sicer ni pesnik, ni pisatelj, ni pravi kritik. Ustvarjalen pa je vsak človek, tudi mizar in čevljar sta ustvarjalna, le, da se to ne poudarja posebej. Zdi se mi, da je ustvarjalnost bahav, nepotreben izraz.
Ste pisali kdaj kritiko po političnem diktatu? Kot veste, je na Slovenskem že od nekdaj veljalo, da je vsak pač hval(iči)l svoje, največkrat po partijski pripadnosti, iz česar se je razvil celo tako imenovani »kulturni boj«, sprva boj mnenj med izbranimi desničarji in posploševalnimi levičarji ter že med intelektualno slovensko mladino. V Domu in svetu, v Ljubljanskem zvonu so hvalili svoje duhoverne in krščanske pisatelje in mislece, v Dejanju ali Sodobnosti pa so hvalisali svoje pisce in ideološke prepričevalce. Zlasti po 2. svetovni vojni pa so pisali javno in literarno kritiko po partijskem monodiktatu, spomnite se samo primera E. Kocbek in idologiziranih ocen njegove prozne knjige Strah in pogum, ocen Rožančeve Tople grede in drugega, kakor so hvalisali že kmetijskozadružno in (lumpen)proletarsko tudi romanopisje Pod zvezdo kakšnega M. Kranjca. Se torej politična kritika literature splača?
Po političnem diktatu literarne kritike nisem pisal nikoli. Bil pa sem občutljiv za uradno priznano literaturo, ta mi namreč ni bila všeč. Tako sem napisal negativno kritiko o C. Vipotnika pesniški zbirki Drevo na samem, ki so jo uradni časopisi hvalili v nebo, meni pa prav to ni ustrezalo - tako da sem mogoče še nekoliko bolj skritiziral tega pesnika in zbirko, kakor si brez dvoma zaslužita.
Kaj torej pravite k Levstikovemu vzkliku: »Bog živi kritiko!« ali k povojnemu: »Hudič delaj kritiko!« Kako je kaj z intelektualno platjo kritičnega mišljenja, kako šele s kritično zavestjo - in v postmoderni dobi...?
Sem za kritiko in Levstika. Prihaja mi na misel, kako se lahko kritik ukvarja z literarnimi deli vse življenje, pa se nihče ne zmeni za to. O B. Pahorju sem nekoč npr. napisal dve oceni, in to negativni, hočem reči, B. Pahor se mi ne zdi dober pisatelj, čeprav ni dvoma o njegovem pomenu za slovensko manjšino v Italiji. Ti kritiki npr. nista zbudili niti najmanjše pozornosti in o Pahorju se vedno piše kot o enem najboljših slovenskih pisateljev. To pomeni, da mora biti literarni kritik pripravljen na neodzivnost.
Če je res tako, kot pravite, da ste se oglašali kdaj kritično tudi v brezodmevnost, pa bi bilo zanimivo izvedeti, kako je bilo s kritičnimi jeki na Vašo kritiko s strani avtorjev. Ali so bili kdaj avtorji na Vas zaradi slabših ocen morebiti jezni, užaljeni in so zamerili?
Ja, spominjam se..., a to velja le za manjše, torej za manj pomembne avtorje, npr. Za D. Mevljo: ta mi je najprej rekel, da pišem odlične kritike in da si želi, naj kaj napišem o njegovi tedaj izšli najnovejši satirični zbirki - jaz sem napisal seveda negativno kritiko, potem pa se je D. Mevlja razburil in me v pismu ozmerjal. Nasprotno sem doživel, ko sem kritično pisal o A. Hiengu ali o S. Vugi, mi ne eden ne drugi nista zamerila.
Če prestopiva iz protikritično razburjene užaljenosti v negativnem pomenu, pa bi bilo spet zanimivo izvedeti prav od kritika, mar ni lahko prav tako nevarna zlasti hvalisava »kritika«?
Takšna kritika ni nevarna, je pa odveč.
Kateri so Vaši sicer priljubljeni avtorji svetovne književnosti?
Naj jih nekaj naštejem: M. Proust, H. K. Laxness, B. Cendrars, H. Böll, R. Walser, P. White med prozaisti, od pesnikov pa Th. S. Eliot, R. M. Rilke, B. Pasternak, O. Mandelštam...
In klasika?
Zelo rad imam M. de Cervantesa, J. Swifta., L. N. Tolstoja in F. M. Dostojevskega, tudi N. V. Gogolja in A. P. Čehova..., med antičnimi Plutarha.
Se Vam ne zdi, da izhaja pisanje, npr. iz ruske realistične prozne tradicije, vsaj po dveh plateh, kot je primeroma ugotavljal Sinjavski alias A. Terc, ki je menil, da izhaja dobra proza iz Gogolja in Dostojevskega na eni strani jezikovno moderno, kot sicer realistično solidno in znano po kompoziciji in vsebini iz Tolstoja in Čehova... in ali obstajajo kakšne podobne vzporednice tudi v slovenski literaturi, namreč glede na tradicijo pisav? Na eni strani torej realisti I. Tavčar, J. Kersnik, Z. Kvedrova, F. Milčinski, M. Mihelič..., na drugi strani pa Iv. Cankar, I. Pregelj in sodobna slovenska proza...?
Ena izrazita paradigma je gotovo Iv. Cankar, ki je globoko čustven, melanholičen, pesimist - in cankarjansko je za njim kar precej literature. To je bilo treba premagati, ker ni bilo produktivno. Druga taka paradigma je realistično pisanje, npr. Prežihov Voranc, M. Kranjec je nekje vmes, ker ni ne eno, ne drugo. Novo prozno paradigmo je, menim, postavil L. Kovačič - to je realizem, ki ni preproste vrste.
Res, v slovenskih novih prozah gotovo ni popreprostenega in žanrskega realizma. Mar ni bila na eni strani vzorna podoba socialističnorealističnega godljanja, kot ga najdemo res pri Prežihu, tudi pri M. Kranjcu, I. Potrču, A. Ingoliču, C. Kosmaču in v vsakršnih novi naturalizmih družbenega zapisa, na drugi strani pa so vzori, ki se navezujejo na evropske pisatelje, od G. de Maupassanta do G. Flauberta, J. Joyca in F. Kafke in celo na ruske formalistične avtorje...?
Zdi se mi, da so izraziti realisti, kakor so G. Flaubert, I. A. Gončarov, H. de Balzac, Saltikov-Ščedrin in drugi, nekoliko odmaknjeni, so manj kot zgled za sedanje pisce. Tem bi rajši priporočil novejše pisatelje, kot so J. P. Sartre, A. Camus, B. Cendrars, H. Böll, M. Walser, G. G. Marquez in druge.
Kaj Vas potemtakem bolj zanima v kritičnosti ali pri presoji literarnih del: slog ali kompozicija, ali vsebinske opredelitve in ideje...? Kako je s presodnostjo in umnostjo kritične zavesti, ko se dotakne literarnega besedila?
V kritiki poskušam zajeti po možnosti čim več elementov - oblikovnih in vsebinskih, to se pravi, da me ne zanima samo ideja dela, temveč tudi njegove formalne značilnosti: verz, jezik, ritem, kompozicija. Zdi se mi tudi, da sem eden redkih, ki ocenjujejo jezikovno podobo literarnih del, saj je po mojem mnenju treba povedati pisatelju tudi to, da se piše »s čimer«, ne pa »s čemer«, da se reče »z otroki«, ne pa »z otroci«, da se reče »med dvema skrajnostma«, ne pa »med dvema skrajnostima«. Take so osnovne napake, so pa tudi bolj zapletene, npr. »tvesti« in »tvezem«, ne pa »tveziti« in »tvezim«, tudi pravilno »prevarani soprog«, ne pa dosledno »prevarjeni soprog« ipd. in so lahko nekatere napake še bolj zakomplicirane. Tudi najboljšim se včasih, kot sem ugotovil, zgodijo najhujše napake, tako da se človek sprašuje, zakaj založbe nimajo lektorjev. Kritična zavest in kriteriji literarne kritike so bolj težaven problem. Kritika mora imeti v sebi veliko objektivnost, mora biti struna, ki se odzove na vsak drhtljaj. Literaturo mora sprejemati racionalno, neposredno, hkrati tankočutno. Dober kritik se zaveda, da ni vse jasno, da je marsikaj skrivnost.
Ob prvem poklicnem pisatelju nas zanima, kaj menite o prvem poklicnem kritiku J. Vidmarju iz Ljubljane?
J. Vidmar je nedvomno velik kritik, samo kar zadeva slovensko literaturo, je obtičal v letu 1941, potem pa sploh ni znal slediti slovenskemu knjižnemu razvoju. O gledališču je še vedel nekaj povedati, vsi pomembni dosežki povojne novejše poezije in proze pa so šli mimo njega, pač ni spoznal ne doumel, kaj pomenijo G. Strniša, D. Zajc, L. Kovačič, D. Smole, in če tega ni razumel, se vprašujem, kakšen kritik je to. V odnosu do slovenske literature je postal nazadnje defetist, in kako neupravičeno.
Defetist...? Kaj že neki pomeni beseda - defetist?
To pomeni - malodušnost, nevero v prihodnje možnosti, obup.
In vendar obstajajo tudi mlade kritične osebe in kritiške osebnosti. O kritiku M. Crnkoviču so npr. zatrjevali, da pravzaprav nadaljuje zgledno Vidmarjevo kritično delo...?
Moram reči, da M. Crnkovič ni več zanimiv, odkar je prešel iz literarnega časopisja v bančne biltene. Imajo pa mlajši rodovi Slovencev močne, temperamentne, kritične predstavnike, npr. M. Čandra iz Hoč pri Mariboru, Titana Feliksa iz Murske Sobote, Gašperja Maleja s Primorskega in druge, tudi ženska kritika obstaja v osebi Ignacije Friedl ali Petre Vidali, ne da bi hotel razlikovati med žensko in moško kritiko.
V novih razmerah se kaže najbrž dokaj porazno stanje slovenskega založništva? Kaj pravite primeroma o DZS, bivši Državni založbi Slovenije in sedanjih Drznih znanilcih sprememb -, kjer ste pustili praktično svoje življenje in najlepša leta?
Ukinitev literarnega uredništva DZS je eden najhujših novejših škandalov, saj je bila s tem pravzaprav ukinjena najmanj četrtina celotne slovenske knjižne proizvodnje, toliko in toliko pisateljev bo izgubilo možnost za izdajo knjige, tudi prevajalci ne bodo dobili prevodov v delo, in da je slovenska družba sprejela ukinitev te založbe brez ugovora, kaže na njeno žalostno stanje. Trideset let sem delal v tej založbi kot urednik in zdaj vidim, da so jo vzeli v roke ljudje, ki nimajo odnosa do knjige in do kulture sploh, saj so izjavljali, da je knjiga isto kot čevelj, čevlje pa je treba prodati.
Ja, knjižna produkcija, kapital cene, dobički, prodaja, blago za denar, denar za denar in blago za blago..., znana zgodba. Saj tudi Al Boundy prodaja čevlje v ameriško razigrani nanizanki o strašno fini familiji..., in kako jih prodaja! Kdo bo obuval slovenskega duha in kulturnost, to pa se zdi več niti knjigotrško zanimivo? Tudi drugod po Evropi se dogaja podobno, če začnemo pri graški založbi Styria Verlag. Kako pa je z drugim slovenskim založništvom in izdajateljstvom?
Druge založbe opravljajo pomembno delo še naprej, čeprav se mogoče ne odločijo vedno ustrezno. Nekaj je prav dobrih. Nekako se je uveljavilo splošno mnenje, da se leposlovje ne prodaja več, posledica je, da ne izide marsikatero literarno delo, ki bi ga nujno potrebovali, izhajajo pa številma neleposlovna dela, npr. parapsihologija, priročniki o zavesti, new-age čenče, med katerimi bi bilo dobro napraviti strožji izbor.
Iz mcluhanovske Gutenbergove galaksije že prehajamo internetno in računalniško v dobo informacijskih družb, v obdobja svetovnih komunikacij, v čas kiberprostorov in virtualnih možnosti, torej tudi v branje po spletnih straneh, v izdajanje literarnih zgoščenk... Kaj v tej novoveški informacijski in tehnološko izpopolnjeni dobi menite o računalniku in o računalniški literaturi?
Sam uporabljam računalnik, ker je treba dandanes rokopise prevodov ali izvirnih del oddati na disketi, vendar se spoznam samo na osnovne stvari v zvezi z računalnikom. Računalnik je izredno koristen, ker lahko popravke vnašam neprestano, sproti zbrišem kar je (ali postane) odveč in se ne poznajo več prejšnje stvari.
In česa si želite za svojo 70. življenjsko obletnico?
Najprej si želim, da bi založbe malo bolj širokogrudno pripravljale svoje programe, pa tudi, da bi bili honorarji malo pravičnejši. Sicer bi rad, da bi poleg vseh časopisov in revij dobili še posebno revijo za literaturo, ki bi dajala prostor vsem, ne glede na klike in grupe, in ki bi poročala o vseh knjigah na slovenskem knjižnem trgu.
K Vašim kritiškim in prevajalskim in intelektualno intenzivnim 70im letom življenja Vam želimo, Vital Klabus, še naprej nezadržno analitsko presodnost v ljubezni do literature ter duhovnega in telesnega zdravja in uspešnost v kritični kulturnosti.
