Recenzija knjige Katarine Šalamun Biedrzycke Silva Rerum, ki je izšla v založbi Društva poljskih pisateljev v Krakovu leta 2023.
Silva rerum je, kot pove že naslov, nenavadna knjiga, sestavljena iz zelo različnih oblik (članki, intervjuji, eseji, spremne besede) in vsebin, od problematike prevajanja poljske literature v slovenščino – konkretno govorimo tu o romanu Ferdydurke, ki jo je avtorica knjige prevedla pri tridesetih letih – do sodobne slovenske poezije, ki jo Katarina Šalamun Biedrzycka tu predstavlja poljskim bralcem. Teoretično-literarni del se namreč zaključi z izborom pesmi dveh slovenskih pesnikov: Edvarda Kocbeka in Josipa Murna.
Prevajalka, ki velja za ambasadorko tako slovenske literature na Poljskem kot poljske literature v Sloveniji, je sestra velikega sodobnega pesnika Tomaža Šalamuna, ki je vplival na več generacij poljskih pesnikov. Morda je prav od njega, tega drznega pesnika, avtorja verzov: »ukinili bomo krog / ker imamo kvadrat / ker zakaj bi imel človek / eno nogo takšno / in drugo nogo takšno / in popoldne / ker takrat sonce zahaja / (...) in nazadnje čas / in sploh čistočo / zakaj vsaka čistoča se zamaže / in kaj potem kaj potem«, prevzela ljubezen do literature, zaradi česar se je posvetila tovrstnemu preučevanju in popularizaciji, tudi skozi prevajanje. Po njeni zaslugi je na knjižni trg prišlo več kot štirideset del iz obeh jezikov (če ne omenjamo stotin prevodov v revijah) in med njimi so dela, ki so v poljski književnosti tako pomembna kot drame Gombrowicza, Witkacyja, Przybyszewske ali Różewicza. Šalamun Biedrzycka je poljskemu občinstvu omogočila tudi spoznavanje del najznamenitejših slovenskih pesnikov, od romantika Franceta Prešerna (rojenega leta 1800) do sodobnega Uroša Zupana (rojenega leta 1963).
Katarina Šalamun Biedrzycka najraje prevaja poezijo, ki je zanjo najvišja oblika literature, in avtorje, ki jo najbolj prevzamejo. Prevajanje je namreč prav tako oblika izražanja, ki prevajalcu omogoča, da piše »tudi o sebi, o svojem odnosu do sveta«. Na slednje je še posebej vplivala Gombrowiczeva Ferdydurke s svojim neantropocentrizmom, ki se je prevajalki v mladosti zdel »odrešitev za človeštvo«. Za neantropocentrizem – po mnenju Šalamune Biedrzycke se ta izraz prekriva z »ahumanizmom«, izrazom, ki ga je Konstanty A. Jeleński vpeljal v zvezi z Gombrowiczem in Miłoszem – je značilno, da si prizadeva pridobiti čim večjo distanco »do vsega, kar nas v življenju lahko doleti, drugič pa – in to pogojuje prvo – imeti trdna tla pod nogami v nečem, kar presega (poudarek v besedilu) človeka«. Takšen pristop je prevajalka iskala tudi pri Gombrowiczu, za katerega je upala, da mu bo uspelo »osvoboditi se pogleda, da je Človek (z veliko začetnico) središče vesolja, os, okoli katere se vse vrti«. V delu tega pisatelja je videla tudi podoben odnos do patriotizma kot pri Tomažu Šalamunu, ki je v pesmi Duma 1964 zapisal », hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu«. Čeprav sta pripadala različnima generacijama (Gombrowicz je bil skoraj štirideset let starejši), ju je povezovalo dejstvo, da sta bila oba – nekaj časa – kot Slovana v državah Latinske Amerike: Gombrowicz skoraj štiriindvajset let v Argentini, Šalamun pa dve leti na štipendiji v Mehiki. To sicer kratko bivanje v špansko govoreči deželi pa je vplivalo tudi na slovensko ustvarjanje; Šalamunova pesem Gluhim bratom se na primer konča s citatom iz pesmi čilske pevke Violette Parra: »Gracias a la vida, que me ha dado tanto« (»Hvala življenju, ki mi je toliko dalo« – lasten prevod).
Katarina Šalamun Biedrzycka se je ustalila v tujini, za svojo malo domovino pa je izbrala Krakov. Tu se je, spodbujena z željo, da bi »svojim študentom in študentkam slovenskega lektorata« približala njej drage pesmi, lotila prevajanja poezije. Skoraj nemogoča naloga, sestavljena iz: »poskusiti se vživeti v podobno mišljenje in občutenje, kot ga najdemo v izvirniku, in ga poskusiti ponoviti v drugem jeziku«. Največje težave pri prevajanju poezije ji povzročajo rime, od tod tudi prevajalkin kredo: »če pri avtorjevi izbiri besed ni poljubnosti, je treba iste besede najti tudi v prevodu«, saj »bolje je, da pesem v prevodu nima rim«, kot da bi spremenile pomen dela. To izhaja iz dejstva, da: »Prevajalca mora voditi moralna dolžnost, da ne izpusti niti najmanjše podrobnosti«. Prevodi iz dveh slovanskih jezikov so preprostejši, kolikor je bil vir »besedotvorja v nekem trenutku v preteklosti – prav tako isti«, zaradi česar je pomen lažje natančneje posredovati. Prevajalska dejavnost je po avtoričinem mnenju zavzeti »položaj medija, skozi katerega steče isti proces, kakršen se je dogodil v ustvarjalcu«. Po misli slovenskega kritika Josipa Vidmarja razlikuje med »ustvarjeno« in »napisano« literaturo, pri čemer je prva tista, pri kateri so »v ustvarjalnem aktu nastopale vse avtorjeve notranje moči«. Tudi prevodi so lahko »‘ustvarjeni’ ali ‘narejeni’ (‘napisani’)« – in prevodi Katarine Šalamun Biedrzycke zagotovo sodijo med »ustvarjene«, s čimer omogočajo »sobivanje z ustvarjanjem samim«, poezija v njenem prevodu pa lahko »noč temno razjasni, ki tare duha!« (iz pesmi Pevcu Franceta Prešerna). Če citiram Karola Maliszewskega, čigar pogovor s slovensko prevajalko je našel svoje mesto v goščavi Silve rerum, lahko rečem, da »Prvo srečanje s slovensko poezijo dolgujem ...«. – tako kot ta poljski pesnik in literarni znanstvenik – Katarini Šalamun Biedrzycki, natančneje pa recenzirani knjigi, ki je lahko odličen uvod v živahno ustvarjalno energijo poezije dežele ob Tržaškem zalivu. Presenetljiva je kot podoba iz pesmi Svež dih z gora Otona Župančiča, kjer »vsaka misel kristal, / vsaka želja je ptič, / čez plan, čez grič, / v sinjine od tal!«; univerzalna, kot v metafizičnem razmisleku Edvarda Kocbeka, ki nas sili k razmišljanju: »Kdo leži v božjem grobu?« (iz pesmi Noe); in končno lokalna, kot so pesmi Josipa Murna (1879–1901). Kocbek pa nas tudi zabavno obvešča, da so »(...) dunajski cesarji govorili /francosko s spretnimi diplomati, / italijansko z zalimi igralkami, / špansko z neskončnim Bogom, / in nemško z nešolanimi hlapci, / s konji pa so se pogovarjali slovensko« (v pesmi Lipicanci). V tej poeziji, ki je nam, Slovanom, hkrati oddaljena in blizu, je tisti trenutek, ko je »pesnik presrečen (...) da bodo vse besede na pravem mestu, v pravem vrstnem redu«, zaradi česar pride do ustvarjalnega akta, tj. do stika »z življenjsko energijo« in njenega ujetja »v obliko edino možnih besed zanjo«. Nedvomna zasluga recenzirane knjige je spodbuda, da posežemo po literaturi Slovenije, daljne dežele, ki se skriva med alpskimi gorami in ki se zdi blizu poljski senzibilnosti, kot v verzih Edvarda Kocbeka, ki bi se prav lahko nanašali na kakšen kraj na Poljskem: »Mačka čepi na podstrešju, pes /gleda za ptiči, čebele se vračajo / domov, iz hlevov skačejo zajčki / kokoši se jim čudijo. Vsepovsod / diši po dobrem govedu, otrok bi / rad spal pri teličku«.
Knjigo Silva rerum lahko zaradi žanrske raznolikosti besedil, ki jih vsebuje, obravnavamo kot »kabinet zanimivosti«. Vse pa združuje prepričanje o vlogi poezije, za katero se »danes zdi, da izgublja vrednost«, vendar bo zagotovo spet zrasla, saj bo »domišljija znova prišla v goste« in z ustvarjalno energijo besede povezala obliko in vsebino.
