Ko pekovski striček
je spekel rogljiček,
ga v skledo je dal.
Pritekel je psiček,
zavohal rogljiček,
z njim v beg se pognal.
Da vzel bi rogljiček,
je pekov Matiček
za psom jo ubral.
Zdaj pekovski striček
in psiček, fantiček
drvé prek dobrav,
čez travnik, vrtiček,
čez polje v gozdiček.
Kdo koga bo ugnal?
NESREČA
Kuža in Polonca
gresta na sprehod;
ona hoče tod,
kuža pa drugam.
Vrv ima dva konca:
vleče vsak na svojo stran.
Resk, gre vrv na dvoje,
za oba hudó je:
punčka pade z ritko,
na srečo, v mlako plitko;
čof, se znajde kuža
v travi, kjer je luža.
Blatna zdaj nazaj, hov, hov,
isto pot oba - domov!
VRTILJAK
Vse noge bingljajo,
vsi čopki vihrajo,
vrti. se, vrti vrtiljak.
Za soncem hitimo
in zvezde lovimo,
podimo, podimo oblak.
Ko ples se ustavi,
vrti se nam v glavi;
že vse naokoli je mrak.
Le v glavi iskri se,
roj zvezdic blešči se,
saj polno ulovil jih je vsak.
BRIVEC
Nekoč je stric Matic,
ki nosi hlače dopetače,
bril mustače, glave na krtače.
Zakaj njegovi zdaj pogledi
tako so hudi in pa mrki?
Kaj jezno vihajo se brki?
Ojej, kako ne bil bi jezen,
saj danes ne krasi le deda
prelepa brada, ko seveda,
že vsi očetje so bradati,
celo sinovi so kosmati!
Zato pa tudi stric Matic,
ki nosi hlače dopetače,
ima zdaj brado in brkače.
ČOLNIČ
Iz orehove lupine
mamin sine,
mali Tine,
naredi čolniček.
Sred vasi je mokra mlaka;
v njej se namaka
čoln in vetra čaka.
Pa ne pride, ta vražiček.
Tine zdaj močnó zakiha,
čoln zaniha
in odpiha
nagajivi ga fantiček.
Pa še luža kar izgine
saj ta veter Tine,
mamin sine,
je res pravi tiček.
JUNAKA
Dva junaka-korenjaka,
pa sta raka
šla lovit.
Niso raki v kaki mlaki,
v reki vsaki
rak je skrit.
Čofotala sta, iskala,
bum! in padla
sta v vodó.
Rak je uščipnil, lovec kriknil,
v strahu kihnil
je močno.
Zdaj junaka mokra, taka,
sta brez raka
šla domov.
Za nobeno, niti eno
ceno, za zeleno,
nista več odšla na lov.
DEŽNIKI
Dežnike so nosili,
a ni bilo dežja.
Sijalo zlato sončece
je nanje spod neba.
Dežnike so pojedli.
O, joj, kaj bo pa zdaj,
ko ulila se je ploha?!
Dežuje, da je kaj!
Dežniki so v trebuščkih,
a mokri vsi so potepuščki.
BREZ KONCA
Miška v kaščo zajde,
žitno zrno najde.
Z njim na plan priteče
in veselo reče:
»Zrno je debelo,
to bo dobro jelo!«
Ko pa zrno gloda,
pade ji, neroda,
v zemljo, kjer vzkali;
in čez kratek čas
že je žitni klas.
Ko je žito zrelo,
žena gre na delo,
brž požanje ga,
v kaščo ga odda.
Miška v kaščo zajde,
žitno zrno najde.
Ko se to zgodi,
vse se ponovi,
kar bilo je prej.
zdaj pa vi naprej
zgodbo nadaljujte,
kar brez konca
jo končujte!
