Kairo je glavno mesto zgodovine, Bagdad prestolnica poezije, Damask glavno mesto rož. Toda Sanaa je glavno mesto duše.
* * *
Sanaa je glavno mesto duše. Sedem vrat ima. Tudi vrat v raj je sedem. Za popotnika vsaka vrata predstavljajo željo. Skozi katera koli vrata vstopaš v mesto, pozdravljajo:
Mir s Teboj, popotnik.
Mir s Teboj, mesto.
To je mesto katerega voda je osvežujoča, njena zima je svetloba in poletje toplina.
Je nastalo iz knjige legend ali iz opevanja rož? So ga ljudske pesmi potegnile iz vodnjaka človeške drame? Njegove globine skrivajo zaklad sanj. Na njegovih prostorih se praznujejo vesele svatbe. Njegove bele barve pišejo bogate pesnitve, njegove noči zapisujejo legende, iz katerih štrlijo veje žalosti, kadilniki diŠav in parfumov. Njegove rože cvetijo v tisoč različnostih. .
* * *
Sanaa je glavno mesto duše, ki plava v čarobni svetlobi in ga osvetljujejo drevesa spomina. Tukaj sem pila čarobni napoj, moje oči so obkrožene z vodo in soncem, v mojem srcu bivajo angeli. Moje oko sliši zvoke in zaznava kako so se oblaki spremenili v barve in dejstva v sanje. Ta večer sem spoznala, da sem v Sani in da zvezde plešejo po spalnicah.
* * *
Poglej norca, zasvojenega s Sano, ki hodi po svojem srcu. Ki potuje na preprogi lepih in skrivnostnih reči. Prijateljev nima, živi od skrivnostnih potovanj. Govori več kot eden jezik in spreminja svoje noge vsako novo stoletje. Zakaj se pogovarjaš s kamni, ko te ne slišijo, ga vpraša starka. Nasmehnil se je, pogledal na mestno obzidje in dejal: V kamnu je skrit oblak, ki se ne premika in ne pluje. Njegova pesem je napolnjena s stokanjem stoletij. Človek bi moral živeti sedem tisoč let, da bi razumel njegovo govorico in razumel o čemer pripovedujejo kamni in kaj vse vsebuje knjiga tišine. V srcu vsakega kamna je košček sonca, nebes, zavrženih pesmi in svetilke, ki gorijo brez olja. Okno, iz katerega gleda obraz zgodovine.
* * *
Ko sem prišla, sem najprej zagledala bele mestne minarete in kupole. Poslej so me njegove pesmi spremljale povsod na poteh. Videla sem poti abecede v imeniku nebeških zvezd. Tedaj mi je mesto podarilo dišavo in reklo “vstopi”. Hiše so ploskale s podstrešnih oken. Mestne hiše, ki hranijo v glinastih loncih med. To je kraj kjer se suhi les napaja z vodo življenja, preden postane spet drevo. Kot tisti norec, ki se pogovarja z oblakom za mestnim obzidjem in prepeva vsakemu kremenjaku, ki ga
ozke ulice ponavljajo. Na svojih potovanjih je videl veliko mest in ljudi, odkril tkivo dežja in vlakno suše. Doživel blisk in grom, videl pisane ptice, ki so zapustile svoja gnezda kačam. In zajokal.
* * *
Sanaa je glavno mesto duše. Pelji me na trg rozin, potuj z mojim srcem po bazarju srebra. Kjer si jutra polnijo črnila in sreča svoje barve. Tam je pršeč parfum, skozi katerega sijejo sončni žarki. Tam prek je bazar dišav, kjer si lepe ženske osvežujejo telo in obleke. Vonj jasmina in osnove vonjave rož. Čakaj na stekleničke in ljubezen. Osvežujoč vonj zapušča ta kraj kar prostovoljno, da bi poslej živel na dnu stekleničke in sanjal brezmejnem veselju. Ne budi me, ne predrami me iz mojega sanjarjenja. Tiste, ki ljubimo nas zapuščajo in se več ne vračajo. Kot tisti norec je hodil po svojem srcu. Ali se nas mrtvi spominjajo kot mi njih. Ali tudi njih preganja starost in imajo podočnjake?
* * *
Neka zvezda, ki je sinila skozi oblake, se je čudila, pa saj to mesto nima stropa in ga nebeška preproga ne ločuje od nebes. In strah ne doseže vrhove njenih gora. In kako to, da sta bogastvo in revščina njena zaveznika? In srebrnina sonca spremlja mesto do sončnega zahoda. Tam kjer zvezda gre mimo, ji odvzame šepet noči. Oblak pa počiva na strehi starodavne hiše in drugi prosto plava ob zaprtem oknu. Njeno obzidje je iz okroglih in kvadratastih kamnov, ki se počutijo bogati in večni. Meni se zdijo mehki in sveži, polni življenja in pesmi. Včasih tako prazni, drugič spet prav lepi, ki dajejo mestu nek svetniški obraz, modrost in pesniški glas. Sanaa, ki jo obdaja vonj cvetočih sadovnjakov.
* * *
Ptica vprašuje glavno mesto duše, kaj se je dogodilo, tvoje oče so polne solz in žalostni obraz. Tvoja prsi so napolnjena s strahom. Saj vendar vse umira in se ničesar ne rojeva. Neprespane oči se spominjajo preteklih dni ob zori. Soseščine več ne pojejo in plešejo. V zraku so metki in na zemlji kri in zlomljena vrata. Okna tožijo o praznini. Govori se nek neznan jezik, brez barve ali dežja. Neki čudni obrazi, neka norost preveva mesto. V kamnitih obrazih je tiho dolgočasje in hrepenenje po daljnih deželah. Oblaki, ki rišejo sliko dežja. Metulji, ki sanjajo o zeleni barvi. Le spijo in niso mrtvi. Iz spanja se bodo prebudili šele čez leto dni. Povedala ti bom po dvajsetih letih. Noge se bodo prale v krvi Sabejskih kraljev. Plesalo se bo od jutra in ne do večera. Oči, vas je bilo kdaj strah? Ali nimajo oblaki obliko dreves in se lomijo zrcala od more.
* * *
Sanaa je glavno mesto duše. Glej, stražarji razvalin stojijo pred mestnimi vrati in hodijo s sulicami po ulicah, ki so prazne, razen mačk. Ali vi stražite tišino, vprašujem vas v imenu zgodovine. In zakaj se pripravlja na vihar. Tisti, ki so odšli pred nami, pred kakšnimi stotimi leti, sedaj vprašujejo, zakaj se besede izogibajo mesta. Ne krivite zato mestni prah. To mesto je prvo, ki prebira poezijo in zadnje, ki jo piše.
In ves kako je reven je pravzaprav človek, celotno njegovo potovanje so tri besede,
jok, trud in smrt.
