REŠEVANJE SOCIALNO-ZDRAVSTVENE PROBLEMATIKE ŠTUDENTOV

Nekje v drugi tretjini petletnega bazičnega študija medicine, ki sem jo vpisal leta 1964, me je poklical Jože Šlander, tudi iz Celja. Na srečanju mi je razodel svojo idejo, da bi sodeloval v izvršilnem odboru Skupnosti študentov. Zadolžen bi naj bil za reševanje socialno-zdravstvene problematike študentske populacije. Povedal sem mu, da vem o tem le to, da imamo v Ljubljani za študente splošno in zobno ordinacijo. Potolažil me je, da pri tem nisem edini, računa pa, da mi bo študijsko področje v pomoč. Te pomoči sicer ni bilo, bil pa je izziv in naloga, ki je nekaj obetala. Obetal sem si tudi, da mi bo ta funkcija pomagala urediti nekatere nevšečnosti pri študiju medicine, ki so eskalirale v tem obdobju.

Projekt mi je bil všeč tudi zaradi tega, ker ni šlo za politično aktivnost, saj sem s tem opravil že v gimnaziji, ko sem prišel v konflikt z mentorjem v mladinski organizaciji. Takrat sem odpisal stranke in sklenil, da bom družbeno aktiven le na področjih, kjer bodo problemi s področja zdravstva ali športa. V izvršilnem odboru tovrstne teme niso bile nikoli na tapeti, vzdušje je bilo delovno, prijateljsko, produktivno in usmerjeno k skupnim ciljem. Od zunaj je bilo čutiti prikrit »nadzor«, pa še to predvsem v smislu preprečevanja morebitnih neredov in provokacij.

Prepovedana tema je bila EU. Ob zahtevah po vključevanju študentske organizacije v ZSMS me je povabil na razgovor tov. Stane Dolanc. Razgovor je bil zelo korekten in brez »navodil«. Nekoliko izstopajoča je bila reakcija podpredsednika IS dr. Franca Kočevarja, ki je na dan najavljenega pohoda do dvorane v študentskem naselju, kjer je bil zbor študentov ob 15. uri, najavil svoj prihod v prostore SŠ. Njegov nastop je bil oster in usmerjen v prepoved ustvarjanja pogojev za morebitne nemire … Zagrozil je tudi z intervencijo milice. Ta informacija je obletela študente in ob 15. uri je nekdo od študentov zahteval, da se zborovanje ne prične, dokler se tovariš Kočevar ne opraviči zaradi groženj s policijo mirnemu združevanju. To je opravil, z obrazložitvijo, da je imel v mislih le nasilne izgrede. Nisem pa slišal potrditve informacije, da so na Rožniku čakali miličniki, ki bi naj ob nemirih intervenirali. Na tem zborovanju sem imel priliko obrazložiti poti za izboljšanje zdravstvenega in socialnega stanja študentov v Sloveniji. Strinjanje prisotnih je potrdilo pravilnost usmeritve in dalo zeleno luč za realizacijo.

Problemov je bilo več, bili pa so različnih stopenj resnosti in obremenjenosti s parolami za vsakdanjo rabo. Kako združiti poudarjanje enakih velikosti ust in želodcev s pomenom besed: »Kdor ne dela, naj ne je?!«. V očeh delavstva in kmetov smo bili študentje priviligiran del populacije, saj je štelo za delo le delo z rokami! Iskali smo poti, kako bi našli čim več elementov za izenačenje obeh statusov: delavčevega in študentskega. Dokaj sprejemljiva je bila teza, da naj delavci delajo in naredijo, študentje pa študirajo in doštudirajo v rokih (leta študija + 1 leto absolventskega statusa). Poudarjanje pomena rokodelstva nad intelektualnim delom se je skušalo uporabiti na fakultetah na različne načine.

Na medicinski fakulteti je bila ena izmed težav, da smo imeli premalo dostopa do praktičnega dela pred izpitom določenega predmeta. Predlagal sem, da bi k nekaterim predmetom lahko študent pristopil le, če asistent podpiše potrdilo, da kandidat obvlada vsa praktična znanja, kar bi jih naj obvladal zdravnik-začetnik. Predlogov drugih fakultet nisem videl nikoli. Tudi na MF ne, saj je funkcioniranje SŠ izzvenelo ter z njo iniciative in povezovanje. Res pa je tudi, da nas je večina končala študij in se porazgubila po Sloveniji. Še nekaj časa je tlela ideja, da bi študentsko zdravstvo (ambulante) sodilo pod medicino dela, saj smo vendar želeli, da imajo študentje in delavci podoben status. Tudi to je utonilo v letargiji in reorganizacijah, čeprav do tega nikoli ni bilo nasprotovanja. Tako so se končale nekatere pobude, ki pa so odigrale kljub vsemu svojo vlogo v tistem segmentu, ki je nakazoval pot k izenačevanju obremenjevanja študija z delom kmetov in delavcev v tovarnah. Vse to in dejstvo, da je bila misel o potrebi izenačitve zdravstvenega zavarovanja študentov s tistimi, ki so bili zaposleni, že nekaj časa na tapeti, nam je olajšalo pot k uresničitvi tega in še nekaterih drugih idej (košarica dojenčka ob rojstvu, »mirovanje statusa študenta« za obdobje, ki je veljalo za redno zaposlene v ipd.).

Izhodišče aktivnosti na področju zdravstvenega zavarovanja študentov je izhajalo iz podatka, da 12,5 študentov ni imelo statusa zavarovanca, ker je ta status izhajal iz (ne) plačevanja prispevka. Največji delež v tem odstotku so bili potomci kmetov, ki vseh obremenitev niso zmogli. Povojna oblast jim je nacionalizirala površine nad 10 hektarov, pa še obdavčila dejavnost (»štibra«). Resici na ljubo je treba povedati, da noben študent ni bil zavrnjen v zdravstveni ustanovi, niti glede pregleda, niti glede storitev. Plačilo je prišlo iz nekega sklada za ljudi brez dela in statusa, kar je bilo žaljivo in ponižujoče. S soglasjem in naklonjenosti vlade (za bdenje nad našim početjem je bil zadolžen tov. Vinko Hafner, povsem nemoteč) in vodstva SŠ so bili ti problemi odpravljeni v celoti, tudi v Mariboru.

Moje zadolžitve je v sklepni fazi in v nadaljevanju izpeljave prevzemala kolegica Dunja Obersnel. Vso pravno pomoč smo imeli pri strokovnjakih Univerze v Ljubljani. O dogodkih in namerah sem pisal v Tribuni, ne zgolj zaradi informiranja, ampak tudi za iskanje sprotnih povratnih učinkov. Za naš model reševanja teh problemov so se zanimali tudi v organizaciji študentov v Zagrebu. Povabili so me, da jim model pridem predstaviti v Zagreb, kar sem tudi opravil na lastne stroške. Verjetno jih niso hoteli vrniti, ker sem upošteval ustavno pravico o enakopravnosti jezikov v takratni skupni domovini. Sicer pa sem zadovoljen da sem bil v tistih dogodkih del mozaika, ki je bil sestavljen v prid študentski populaciji in presenetljivo brez političnih zapletov.