SREČANJE POVABLJENIH AVTORJEV ZBORNIKA »SKUPNOST ŠTUDENTOV 68-74« DNE 21.6.2023 ON 16.URI V ČOLNARNI
Srečanja so se udeležili:
Janez Stergar, Gojko Stanič, Jože Šlander, Igor Vidmar, Andrej Ule, Darko Štrajn, Luka Škoberne, Andrej Berden, Leo Šešerko, Monika Žagar, Rudi Rizman, Drago Babič, Srečo Zakrajšek, Zdenko Čepič, Uroš Dular, Pavel Gantar, Vladislav Stres, Vinko Avsenak, Miro Kert, Ciril Baškovič, Janez Koželj, Tomaž Kšela, Marjan Pungartnik, Lenart Šetinc, Ivo Usar, Peter Vodopivec, Boštjan Zgonc.
Udeležbo so opravičili: Marko Ilešič, Miro Bukvič, Marjan Hrušovar, Pavel Zgaga, Tone Stojko, Miroslav Rebernik, Marjan Berlič, Dušan Pirc, Sergej Lipovec, Emil Milan Pinter, Davorin Kračun, Goranka Kreačič, Janez Švajncer, Mirjana Ule.
Uvodoma je Lenart Šetinc pozdravil navzoče, ki se v takšnem sestavu še nismo nikoli srečali: predstavniki skupnosti študentov iz Ljubljane in Maribora in to vseh šest generacij vodstev Skupnosti študentov (SŠ) od leta 68 do 74. Združila nas je zamisel o zborniku, ki bi zbral dokumente in pričevanja o delovanju SŠ: kot prispevek k novejši zgodovini ter zaradi aktualnosti takratnih zahtev študentov tudi po več kot 50. letih! Toda ali je SŠ res dovolj pomembna tema? V današnjem času lahko iščemo odgovor tudi s pomočjo umetne inteligence, ki pravi:
»Skupnost študentov je bila ustanovljena leta 1968 kot samoupravna in pluralna organizacija študentov, ki je izražala njihove socialne, kulturne in politične interese. V letih 1968-1974 je Skupnost igrala pomembno vlogo v študentskem gibanju, ki je zahtevalo demokratične reforme v družbi in na univerzi ter pravičnejšo svetovno ureditev. Skupnost je bila tudi del širšega procesa demokratizacije in političnega profiliranja slovenske javnosti. Leta 1974 je bila skupnost ukinjena zaradi pritiskov oblasti. Njen prispevek k slovenski zgodovini pa ostaja trajen in dragocen.«
V pripravi zbornika je uredniški odbor vzpostavil stik s prek 80 kolegicami in kolegi iz SŠ, velika večina je pozdravila zamisel o zborniku z nekaj opozorili. Rastko Močnik je opozoril na nevarnost retrospektivne interpretacije, Tomaž Wraber je poudaril, da sta študentsko gibanje in SŠ 68-74 siamska dvojčka, hkrati pa kot odziv na aktualno dogajanje »odsvetuje« muzej ali spomenik skupnosti in gibanju študentov!
Nato je nagovoril navzoče Tomaž Kšela odgovorni urednik zbornika.
Leto dni pred 50-letnico ukinitve Skupnosti študentov (SŠ) in njenim zlitjem z ZMS v skupno organizacijo ZSMS, smo se sestali še živi predsedniki SŠ LVZ. Dogovorili smo se, da bomo začeli pripravljati zbornik o delovanju SŠ, saj je bilo o študentskem gibanju v letih 1968-72 oziroma 74 napisanega že precej, o delovanju študentske organizacije, ki mu je zagotavljala legalnost in pogoje za delovanje pa zelo malo. Za takšno odločitev imamo tehten argument: predlagamo, da zbornik pripravimo, dokler smo še pri močeh za to. Mnogi, ki so bili pomembni aktivisti SŠ, nam pri tem žal ne bodo več mogli pomagati. Za vedno so nas zapustili Jože Korinšek, Cvetka Tot, Jaša Zlobec, Stojan Vodopivec, Tone Remc, Jože Konc, Braco Zavrnik, Bogomir Mihevc, Žan Dornik, Slavko Gerič, Jože Zagožen, Dunja Obersnel, Bogo Čerin, Zoran Šoln in še nekateri. Predlagam, da spomin nanje počastimo z minuto molka in se jim zahvalimo za njihov prispevek k delovanju SŠ.
Iniciativni uredniški odbor, v katerem so tudi kolegi iz nekdanje SŠMVZ, me je zadolžil, da napišem nekaj vrstic zakaj zbornik o SŠ. Prispevek »Zakaj zbornik o Skupnosti študentov?« je objavljen v prvi online literarni reviji v Sloveniji Locutio (locutio.si), ki jo že 25 let ureja kolega Marjan Pungartnik, v skrajšani obliki pa je bil objavljen tudi v Sobotni prilogi Dela. Od takrat naprej zbornik že nastaja: prispevke, ki jih avtorji pošljejo na e-naslov: skupnost.studentov6874@gmail.com sproti objavljamo v spletni reviji Locutio v posebni rubriki imenovani »Skupnost študentov 1968-74«, s čimer je omogočen tudi dialog med avtorji.
SŠ je bila brez dvoma pozitiven projekt, saj je prispevala k socializaciji več generacij študentov v idejno pluralni, demokratični, samoupravni in politični, delno pa tudi sindikalni študentski organizaciji, ki ni poznala diskriminacije, saj so bili vanjo vključeni vsi z indeksom. Ker so lahko študentje po svoji volji oblikovali akcijske odbore, je omogočala združevanje in delovanje študentom z različnimi interesi, pogledi in političnim prepričanjem. Študentov, ki so se socializirali v takšnem okolju, ni bilo nikoli več mogoče ukalupiti v okvire enoumja, kar je v kasnejšem obdobju, ko so se začele generacije 68-74 in kasnejše vključevati v delo in družbeno življenje v svojih okoljih, pomembno vplivalo na razvoj pri nas.
Rezultati delovanja SŠ so ambivalentni. Zahteve, ki jih je postavljala, so se le delno ali sploh ne uresničile. Še največ stvari je SŠ dosegla na področju izboljšanja ekonomskega položaja študentov (štipendijska politika, zdravstveno zavarovanje študentov itd.) in pri vključevanju v samoupravljanje na Univerzi. Za uresničitev širših zahtev, ki so se nanašale na celotno družbo, pa ni imela dovolj politične moči. Malce za šalo in malce zares bi lahko celo rekli, da se vse, za kar se je borila SŠ, ni zgodilo, veliko od tistega, proti čemur se je borila, pa se je uresničilo.
S pomočjo SŠ nismo spremenili sveta, kakor smo si želeli, spremenili oziroma oblikovali pa smo sami sebe in to je, kot pravijo, največja stvar, saj lahko svet na bolje zares spreminjajo samo ljudje, ki so se najprej spremenili sami.
Zaradi vsega povedanega, pa ne samo zaradi tega, se mi zdi prav, da nekaj o šestletnem delovanju SŠ povemo njeni nekdanji aktivisti, s čemer bomo zgodovinarjem olajšali delo, ko bodo proučevali tista nemirna leta. Tako kot je bila idejno pluralna SŠ, so pluralni tudi pogledi in spomini na njeno delovanje in rezultate. Upam in želim, da bi v zborniku zajeli vso raznolikost pogledov na SŠ in njeno delovanje, da bi se v njem kresala mnenja in da bi s tem nadaljevali njeno tradicijo. SŠ že petdeset let ni več. Naj »zaživi« oziroma izide zbornik o njej!
V zanimivi razpravi so sodelovali: Luka Škoberne, Boštjan Zgonc, Jože Šlander, Marjan Pungartnik, Gojko Stanič, Darko Štrajn, Janez Koželj, Ivo Usar, Vladimir Stres, Leo Šešerko, Andrej Ule. V razpravo o metodoloških priporočilih avtorjem so se vključili Tomaž Kšela, Boštjan Zgonc in Leo Šešerko. Tomaž in Boštjan sta opozarjala na nevarnost nezanesljivosti avtorjev pri navajanju izjav drugih po spominu po 50. letih, zato bi veljalo pri navajanju po spominu uporabljati bolj opisne formulacije, Leo pa je poudaril odgovornost vsakega avtorja za njegove navedbe v celoti. Metodološka priporočila in priporočila v zvezi z dolžino prispevkov so objavljena v online reviji Locutio (a href="https://www.locutio.si">locutio.si).
Rok za oddajo tekstov je konec septembra 2023. Uredniški odbor prosi, da bi zlasti krajše prispevke, spominske zapise o posameznih dogodkih in anekdote avtorji poslali čim prej, ker bo to olajšalo pripravo za objavo oziroma tisk. Zaželeno je tudi, da avtorji posredujejo morebitna gradiva in fotografije iz tistih časov, če jih morebiti najdejo v svojih knjižnicah ali osebnih arhivih, v skenirani obliki na e-pošto skupnost.studentov6874@gmail.com .
