Tiho, tiho
padaj o snežinke bele.
Tiho je slovo.
Letijo ptice neme,
prek Drave čez goro.
Se na brezi bele veje
brez vetra neme so.
Nihče mi roke ne ogreje.
Po licih mrzel veter veje.
Mi neskončno je hudo.
Padajte snežinke bele,
na zamrznjeno zemljo.
Ko pridem tja na breg,
v vinski hram,
me dišeče vino
čaka tam.
SLOVO
Plešejo oblaki
nad Klavarijo.
Sneg lovi slovo,
je vse tako lepo.
Srečo povsod proslavljamo,
že z roko v roki
se poslavljamo,
slovo se plaz? čez vinograde.
Postaja. tiho vse.
MARTINOVO
Zadnje listje veter nosi.
Skozi oblake sonce greje,
po macesnih zlate barve trosi.
V kleti mošt že vreje.
Martin ga že počasi nosi,
za vino nič ne prosi.
Danes si bom mošta nalil,
na tvoje zdravje ga izpil.
Jutri naprej pa vino
Bog nam daj,
da vse leto
bomo srečno pili
kapljico sveto.
SE V KOZARCU VINO LESKETA
Nad mizo mojo,
ki jo sonce greje,
veteer tiho
brezi boža veje.
V kozarcu
se vino lesketa
in dišeče
ponuja mi
vse, kar ima.
JESEN JE VZELA KRAJ
Pesem izgublj ena
v vinogradih molči.
Klopotec je nem.
Čričkov več ni.
Utihnili so griči
po Kobanskem.
Jesenje vzela kraj.
Nazaj
ne bo več petja,
listov zlatih,
le novo, novo
spet in spet
bo vse
v neskončnost let.
JESENSKI SUH VEČER
Jesenski tih večer.
V vinogradih
tišine ves nemir
reže breg boleče.
Breza ne šepečee.
In črni kos v grmovju
več ne išče sreče.
Macesen
je slekel
zelene igle.
Dvorišča so tiho,
brez otroštva, igre, vika.
Le Drava, vedno tiha,
diha
jesenskega ne čuti.
V VINOGRADIH JE GROZDJE DOZORELO
V vinogradu
je grozdje dozorelo.
Trgači so veseli
pri preši
vriskali in peli.
S klopotcem
so črički onemeli.
Le poljubi tvoji
v mraku so zapeli
duši moji ponoreli.
