Helena je malce odgrnila lahkotno rožnato tkanino, obrobljeno s težko čipko, ter pokukala skozi šipo. Z zadovoljstvom je ugotovila, da je ob pločniku pred hišo še prostora za tri avtomobile.
»Ne bo mu težko parkirati,« je dejala in skrbno zagrnila zaveso.
Poravnala je namizni prt iz finega batista, v katerem so se svetlikali vtkani rožni vzorci, ter še zadnjič popravila oba pogrinjka. Na mizi sta bili servieti iz enakega blaga ter krožnika iz češkega porcelana (ta servis je imela spravljen v sobni vitrini za najboljše goste), ob njih se je svetil jedilni pribor, (skrbno ga je spolirala s kuhinjsko krpo, da se je v njem videla kot v ogledalu) in dva brušena pecljata kozarca. Vzpenjala sta se nad krožnika kot stekleni cvetni čaši, ki hrepenita po šampanjcu in po tem, da se bosta nežno dotaknili, zazveneli s čistim visokim glasom ter omamili strastni ustnici s čudovitim napojem. Ozka steklena vazica z nežnim, tudi roza popkom vrtnice, obdane z zelenjem v obliki dolgih res, ki so se v velikih lokih spuščale na mizni prt, je vse to skladno dopolnjevala. Da, Helena je imela okus.
Pogledala je na stensko uro, ki je v ritmu prepevala svoj tik-tak in v leseni omarici s steklenimi vratci enakomerno poganjala nihalo. Ni se zmenila za nič drugega, kot samo za to, da je Heleni odštevala dolge minute. Le vsake četrt ure je monotonost zmotilo bitje.
»Čez pet minut bo prišel!«
Še enkrat je stopila pred ogledalo in si ponovno nanesla rdečilo na ustnice. V dolge črne lase si je pripela šopek umetnih vijolic. To je bila pika na i. Modre oči so postale še bolj modre in smejale so se v veselem pričakovanju. Popravila si je še dekolte na svileni svetlo modri obleki in tedaj – pozvoni. Helena se zdrzne in že odšumi odpret vrata.
»Boste kupili šnops? Dober je, domač!« ponuja moški s pomečkanim kmečkim klobukom. Stoji na hodniku, ob njegovi nogi pa opletena steklenica.
Morala ga je res čudno pogledati, kajti prodajalec žganja je dvignil pletenko in se ji začel opravičevati. Zaprla je vrata in v sobi sedla na fotelj. Na glas si je dala duška :
»Bedak! Prav zdaj mora prodajati šnops!«
Ura je udarila sedem. Njeno bitje je oddonelo, a Helenin nemir se je stopnjeval. Še enkrat je stopila k oknu. Še je bil prostor za parkiranje in nobenega novega avta.
»Ni še prišel! Ne, ni še prišel! Ima zamudo,« si je govorila.
Bolje tako, kot da bi jo našel sredi dela. Ves dan se je pridno sukala. Hitela je pospravljati. Knjige je zložila na police, papirje v predale, pobrisala prah s pohištva, posesala preproge, počistila kuhinjo in sanitarije, nato pa se je lotila kuhanja. Danes, ko ga je pričakovala prvič v svojem stanovanju, se je res trudila. Pripravila je specialitete po navodilih svoje dobre gurmanske prijateljice.
»Ljubezen gre skozi želodec,« ji je zatrjevala, »zato glej, kakšen vtis boš naredila z jedmi, ki jih boš sama skuhala. Predlagam ti …« in naštela je nekaj francoskih receptov, ki bodo vsekakor zažgali.
Helena jo je ubogala. Med pripravljanjem jedi je še večkrat poklicala prijateljico za nasvet. In uspelo ji je. V pospravljeni kuhinji je dišalo. Za predjed je imela na pladenjčku pripravljenih nekaj pikantnih francoskih sirčkov, v pečici se je grel piščanec á la madame Pompadoure z zapečenim krompirčkom, v ličnih skledicah različne solate, za poobedek tri vrste drobnega peciva, v hladilniku nekaj buteljk izbranih vin in seveda sekt, ki ga bo servirala najprej, in to v kovinski posodi z ledom. Natančno je načrtovala, kdaj bo prinesla kaj na mizo.
V njenem domu je bilo nocoj praznično. Še sama se je praznično oblekla. Ljubka je bila v svetlo modri svili, ki je šuštela okrog nje. Na ramena so ji padali črni lasje. Nihče ne bi verjel, da so bili naravne črne barve. Res je, da se je med njimi že tu in tam zasvetila kakšna srebrna nitka, a to se še od blizu skoraj ni videlo, kaj šele od daleč. Sijale pa so njene modre oči in tiste modre vijolice v njenih laseh. Danes je prikrila gotovo deset let. V resnici jih je Helena štela že skoraj štirideset. Bila je študirana ženska, znanstvenica. Vedno je tičala v knjigah. Predavala je na fakulteti, veliko brala, pisala in objavljala. Za moške ni imela časa. Prezirala jih je in dokazovala, da so ženske lahko popolnoma neodvisne od njih. Bila je prava feministka, dokler ni srečala njega – Severina.
V sobi se je polagoma mračilo. Helena je skočila pokonci:
»Oh, na svečo sem čisto pozabila!«
Hitro je postavila na mizo k pogrinjkoma svečnik z zlato svečo in jo je prižgala. Zadišalo je po medu in na steni so zatrepetale sence. Sedla je nazaj v oblazinjeni stol, jih opazovala ter sanjarila.
… Prejšnji teden se je peljala z vlakom na Dunaj, kjer naj bi kot predavateljica sodelovala v nekem seminarju. V kupeju je bila sama. Glavo je naslonila na mehki naslon in razmišljala. O čem že? Ne, nič ni razmišljala. Kar tako je gledala skozi okno bežeče njive in gozdove. Slišala je, kako so zapela vrata, ki jih je nekdo odrinil, da je odprl njeno zatočišče. Ni ji bilo prav, da jo moti. Počasi je okrenila glavo in med vrati zagledala mlajšega moškega v sivem plašču. Rahlo je dvignil klobuk, pozdravil in jo povprašal, če lahko prisede. Seveda mu je odzdravila in voljno prikimala. Moški se ji je zdel uglajen in prijazen. Slekel je plašč in odložil poslovni kovček in klobuk na polico za prtljago. Zdaj je bil v temno sivi elegantni obleki, izpod katere je kukala za nekaj odtenkov svetlejša srajca in kravata z nekim posebnim vzorcem, skladnim s srajco in suknjičem. Sedel je Heleni nasproti, odprl revijo, jo kratek čas zavzeto bral, nato pa jo zložil in vtaknil v žep svojega plašča, iz njega pa vzel vrečko z bonboni in jih ponudil sopotnici. Helena se ni branila. Predstavil se ji je, da je Severin in ji povedal, da prav tako potuje na Dunaj po poslovnih opravkih. Tudi ona mu je zaupala svoje ime. Gospod je bil prijazen, prav nič vsiljiv in med prijetnim klepetom, iz katerega je spoznala, da je dokaj izobražen, jima je pot kar hitro minevala. Na železniški postaji ji je kavalirsko pomagal stopiti iz vlaka in ji nesel prtljago po peronu. Poklicala je taksi in preden sta se poslovila, ji je obljubil, da jo naslednji dan poišče v hotelu. Ko se je odpeljala, mu je pomahala in on njej. Stal je tam pred železniško postajo in čutila je, da je v njem našla nekoga, ki ga je v podzavesti že dolgo iskala. …
Odkar je Helena sedla v fotelj, je ura že trikrat bila. Veliki kazalec je prekoračil že več kot tri četrtine kroga, bližal se je desetici, mali pa osmici. Ni se več vznemirjala ob vsakem šumu. Zdaj ga je potrpežljivo čakala in srce ji je govorilo, da bo prišel. Je pač kaj prišlo vmes, da je zamudil. Nadaljevala je s podoživljanjem.
… Beli Dunaj jo je objel s svojimi visokimi palačami secesijskega sloga. Štefanova cerkev s šilastim gotskim zvonikom jo je vabila k sebi in njena duša ji je odpevala. Spoznala je, da je zaljubljena kot mlado nebrzdano dekle. Šele v hotelski sobi se je umirila in naslednji dan je samo še čakala večera. Vse drugo ji je bila postranska stvar. Oprala in navila si je lase, si oblekla črno obleko in se diskretno naličila. In prišel je tisti pričakovani trenutek. Pohitela mu je naproti po rdeči hotelski preprogi. Tam pri recepciji sta si stisnila roki.
»Lepa si,« ji je priznal in jo povabil na večerjo.
Dolgo v noč sta sedela v nekakšni loži v razkošni restavraciji in gosposko večerjala. Pila sta izvrstno vino, da se ji je kmalu začelo vrteti. In … in … oh, saj se vseh podrobnosti več ne spomni. Naenkrat je začutila njegove vroče ustnice in spoznala, kaj je francoski poljub. Po telesu jo je spreletelo prijetno gomazenje, zaprla je oči in se predala omami. …
Tedaj se je predramila. Povsod nočna tišina.
»Kje sem? … Kaj je z menoj? … Koliko je ura?« je spraševala v temo.
S stene se je trikrat oglasilo:
»Bom, bomm, bommm!«
Torej, tri je že. Spoznala je, da je zaspala. Njega ni dočakala. Prižgala je luč. Sveča je že zdavnaj dogorela in se razlila po rožnatem prtu. Pogrinjka sta še vedno nedotaknjena čakala na mizi in tam v kuhinji vse tiste dobrote, ki jih je tako skrbno pripravila zanj. Zakaj se je zbudila, ko je najlepše sanjala? V posteljo mora.
Na hrbtu je otipala jeziček zadrge in ga potegnila do konca, da se je šušteča taknina razpočila in ji zdrknila z ramen. Stopila je iz svoje svetlo modre svilene obleke in jo pustila kar na tleh pri mizi. Spet je ugasnila luč in v temi pritipala v drugo sobo k postelji. Počasi, kot da opravlja sveti obred, je odlagala s svojega telesa perilo, da je padalo na tla kos za kosom. Gola je legla med rjuhe in zakopala obraz v dišečo blazino, napolnjeno z mehkim puhom. Ta trenutek ji je bila edina tolažnica. Poslušno je vpijala potoke bridkih solza in razumevajoče dušila boleče hlipanje.
