Vsaka vojna vpliva na vsako osebo, ki jo doživi in vsaka oseba se odzove na vojne razmere na različen način. Z različnim namenom. Tako je bilo tudi v času druge svetovne vojne pri nas, v Sloveniji (in v Jugoslaviji). Ljudje so se na vojno, na vojne razmere, na okupacijo, na okupacijski sistem in okupatorjevo delovanje odzivali različno. Z nasprotovanjem okupatorju, z odporom, ki je bil pasiven in aktiven, oborožen na eni strani in na drugi s priznavanjem dejstva okupacije z hkratnim upanjem na njen konec, ki naj bi ga »prinesla« zmaga velikih držav, ki so bile v vojni z državami okupatoricami slovenskega ozemlja. Na eni strani je bil odpor, na drugi pa čakanje na konec okupacije. In pri tem kolaboriranje z okupatorjem (z vsakim posebej) na različne načine. Vse do kolaboracije z orožjem uporabljenim proti rojakom, ki so se borili proti okupatorju. Vsaka stran je imela pri tem svoje zlasti politične poglede in načrte. Eni so želeli politične spremembe, drugi pač ne. Pri tem je igrala veliko vlogo ideologija in politični načrti oziroma politična hotenja. Prav nasprotovanje ideologiji, ki je prevladovala na odprorniški strani, njihovi nasprotniki so to oanačevali za komunizem, je politično opredelila in združevala politične subjekte, ki se dejavno niso okupatorski oblasti upirali. To pa ni pomenilo, da v času vojne za svoje politične cilje, kakršne so si postavili za čas po okupaciji in po vojni, niso aktivno politično delovali. Pri tem niso delovali proti okupatorju, ampak proti tisti, ki so se okupatorju upirali z orožjem, ker so jih politično motili politični cilji te strani. To jih je pripeljalo v kolaboracijo, ki je poleg odpora okupatorju drugi pol odnosa do njega. Gre za sodelovanje z njim. Bila je kolaboracija, sodelovanje z okupatorjem, pri čemer so imeli kolaoranti, zlasti politični in vojaški pri tem svoje račune in cilje, v resnici pa so pomagali okupatorju v doseganju njegovih namenov, ki jih je imel z okupiranim ozemljem in tamkajšnjim prebivalstvom.
Kot posameznik in kot del politične stranke, ki je nasprotovala odporu proti okupatorju predvsem iz ideoliških in političnih razlogov - iz svojega stališča do komunizma - se je odzval na vojna razmere, na okupacijo in na odpor proti njej, tj. proti okupatorju Albin Šmajd, pravnik, odvetnik iz Radovljice, sicer pa pripadnik Slovenske ljudske stranke. Bil je njen zvesti, ognjeviti pripadnik.
Za Albina Šmajda je mogoče reči, da je na nek način znani neznanec. Mogoče pa je reči tudi da je neznani znanec. Znan je bil namreč, oziroma znano je bilo predvsem njegovo gradivo zgodovinarjem, ki so se ukvarjali s kolaboracijo ali pa z delovanjem protipartizanske (protikomunističnem, protirevolucionarne) strani v vojni: Tudi tem je bil v veliki meri Šmajd neznan. Kot je bil ne povzsem znan tudi svojim sodobnikom, tudi tistim, s katerimi je politično deloval v času vojne. Bil jim je glede določenih zadev skrivnosten. Marsikaj ali kar večino tistega, kar kaže na neko osebo skozi njegovo življenje in delovanje je namreč postalo znano šele z raziskavami, ki so jih za potrebo predstaviti »življenje in delo Albina Šmajda« opravili v Arhivu Republike Slovenije za objavo v knjigi, v kateri je objavljan njegov dnevnik in dosje, ki ga je ustvarila o njem Udba (Uprava državne varnosti/bezbednosti), ko ga je zasliševala in ga nasploh preiskovala kot političnega nasprotnika nove jugoslovanske oblasti ter ustvarila na ta način podobo njegovega življenja in delovanja.
Govora je o knjigi Dr. Albin Šmajd: Dnevnik in dosje : 1941-1946,( Ljubljana : Arhiv Republike Slovenije, 2022, 1039 str., ilustr.), v kateri je objavljan dnevnik Šmajda, ki ga je pisal v času vojne in gradivo, ki ga je neposredno po koncu vojne o njem in njegovem medvojnem delovanju ustvarila Udba (Uprava državne besbednosti, tj. varnosti), jugoslovanske politična policija.
Kljub resnično obsežnemu političnemu delovanju, zlasti na področju organiziranja delovanja, v pogojih okupacije je Albin Šmajd danes malo poznan, je na začetku obsežnega zapisa o »življenju in delu« Albina Šmajda je zapisala dr. Mateja Jeraj, ki je na osnovi dosegljivih arhivskega gradiva (ključno z njegovim dnevnikom) in zgodovinopisne literature orisala Šmajdovo življensko pot. Predstavila ga je v »prostoru in času«. Njena poglobljena predstavitev Albina Šmajda, njegovega življenja in delovanja, je natančna, vsebinsko izčrpna in predstavlja zanimiv življenjepis, ki odstira v potankostih Šmajdovo življensko pot. Polega predstavitve življenske poti protagonosta knjige, v kateri se s svojim dnenikom in v njem npisanem, kaj je počel iz dneva v dan, je predstavljan tudi za življenjepis Šmajdove žene Marije; napisala ga je Tadeja Tominšek Čehulič. Rekonstruirala je živjenjsko pot Marije Šmajd dejansko iz nič, oziroma iz drobcev, ki so se našli predvsem v udbovski preiskavi Marije, ko je bila tudi ta po zajetju moža konec fenruarja 1946, aretirana. Šmajdova žena sicer ni bila nič pomembna glede Šmajdovega političnega delovanja, vendar »pripoved« o njej zaokrožuje Šmajdov »svet« v katerem je živel. Zakonca, Marija je bila od moža starejše kar 15 let, sta živela kot kaže »podoba« o njunem zakonskem življanju harmonično skupno življenje. Bila sta dokaj premožna; v Radovljici sta pred vojno zgradila družinsko vilo. Bila sta brez otrok, tako se je Šmajd prepuščal svojemu poklicu, ki mu je zagotavljal (kot je običajo pri odvetnikih) gmotno zanesljivost in pa svojim političnim idealom, ki jih je izkazoval v Slovenski ljudski stranki. Oba prispevka, o življenju in delu Albina Šmajda in njegove žene osvetljujeta in pojasnjujeta marsikaj, kar ni vedno lahko razbrati iz Šmajdovih dnevniških zapiskov.
Dr. Albin Šmajd se je rodil 25. februarja 1904 v Kranju, kjer je obiskoval gimnazijo; takrat se je začel ukvarjati s politiko. Pravo je študiral na ljubljanski univerzi; diplomiral je leta 1928, doktorski naziv pa je dobil leta 1931. Bil je odvetnik, najprej kot pripravnik v pri različnih odvetnikih , od marca 1934 pa je imel svojo odvetniško pisarno v Radovljici. Že med študijem se je vključil v politično življenje v okviru Slovenske ljudske stranke, za katero je nato deloval zlasti na na lokalni ravni. V »veliko« politiko SLS se je vključil, ko je leta 1938 kandidiral za poslanca Narodne skupščine Kraljevine Jugoslavije kot kandidat vsejugoslovanske, režimske stranke Jugoslovanske radikalne zajednice, katere del je bila SLS. Parlament je bil konec avgusta 1938 zazpuščen, poslanci so izgubili mandat, tako da je bilo Šmajdovo politično delovanje kot poslanca dokaj kratkotrajno. V politično dogajanje SLS se je zopet aktivno vključil v času druge svetovne vojne, ko se je iz Radovljice preselil v Ljubljano, kjer je od spomladi 1942 začel delovati na strani nasprotnikov osvobodilnega gibanja. Pri tem mu je bilo vodilo protikomunizem. Ta mu je pomenil motiv za celotno aktivnost med drugo svetovno vojno.
Za zgodovino je zanimivo njegovo politično delovanje predvsem med to vojno, ko je v svojem delovanju in z njim dosegel zenit in je postal zanimiv tudi za politike SLS. Za tiste, ki so ostali v domovini in so sprejeli okupacijo kot dejstvo proti kateremu se nima smisla upirati. Postali so pasivni kolaboranti. Šmajd se je s svojo agilnostjo »prerinil« med vodilne politike SLS. Kot kažejo Šmajdovi dnevniški zapisi, je začel aktivno delovati na strani t. i. čakalcev spomladi 1942. Šmajd je tako vstopil v slovensko politično na strani tistih, ki so nasprotovali osvobodilnemu boju in so želeli ohraniti politično stanje kakršno je bilo pred vojno. Dogajanje te slovenske strani v vojni je v veliki meri sooblikoval, če ne kar v veliki meri oblikoval. Bil je udeležen v večini dogajanja na strani t. i. čakalcev, ki so se sprijaznili z okupacijo, okupatorjem in njegovo politiko oziroma njegov odnos do slovenskega naroda; bili so t. i. atentisti, kar je v praksi pomenilo pasivno kolaboracijo. Dejansko so na ta način izkazovali strinjanje z okupatorjem in tudi z njegovo okupacijsko politiko, ki je bila naperjena proti slovenskemu narodu. Protikomunizem pa jih je vodil - tudi Šmajda - v pravo kolaboracijo. Predvsem v t. i. oboroženo kolaboracijo, ko so sprejeli orožje iz rok okupatorja in se borili za zanj in tudi za svoje politične cilje proti rojakom, ki so se okupatorju upirali. Glede oborožene kolaboracije, njene organizacije in delovanja, je imel Šmajd veliko vlogo. Glede oblikovanja Slovenskega domobranstva celo odločilno.
Šmajd je bil od spomladi 1942 med najbolj dejavnimi v slovenskem protikomunističnem taboru. Ni pa bil sicer posebno izpostavljen, kajti glede političnih mnenj in odločitev ni bil v času delovanja Slovenske zaveze (od spomadi 1941 do jeseni 1943) v položaju, da bi politiko tega tabora oblikoval. Jo je pa izvajal. Večji pomen in vlogo pri oblikovanju politike protipartizanksega tabora si je ustvaril po kapitulaciji Italije pod nemškim okupatorjem. Albin Šmajd je bil v času nemške okupacije Ljubljanske pokrajine gonilna sila političnega delovanja SLS in celotnega protikomunističnega tabora. To kaže njegov dnevnik, ko je domala vsak dan politično deloval in ustvarjal politiko SLS za tedanjost in za bodočnost. Če že ni bil Šmajd vodilni politik iz vrst SLS, ki so bili v Ljubljani, pa je bil med temi nedvomno najbolj dejaven, agilen glede organizacijskih zadev, npr. srečevanj, sestankovanj, snovanj itd. Bil je vodilni operativec, »agent na terenu«.
Od jeseni 1944 pa je bil vodilni v zastopanju političnih pogledov in interesov SLS za povojno bodočnost, ki so jo takrat načrtovali, saj so verjeli, da bo okupator premagan (pritem so z njim zvesto sodelovali) s pomočjo t. i. zahodnih zavesnikov, Anglo-američanov. V SLS so namreč verjeli, da bodo po koncu vojne ponovno prevzeli vodilno politično vlogo oziroma oblast v Sloveniji. Da bi to SLS zagotovil že v času vojne, je Šmajd v okviru protikomunističnega tabora organiziral jeseni 1944 Narodni odbor, ki ga je oblikoval po zgledu na tak organ iz leta 1918. Šmajd je bil pobudnik in v resnici ustvarjalec ustanovitve Narodnega odbora. In v veliki meri kot eden od njegovih tajnikov; drugi je bil predstavnik liberalnega (naprednega) tabora Marjan Zajc. Šmajd je bil »motor« snovanja, oblikovanja in delovanja Narodnega odbora. V resnici je bil njegov voditelj in najbolj izpostavljani predstavnik. Predsednik je bil namreč v tajnosti, tako je Šmajd (s pomočjo Zajca) v resnici vodil Narodni odbor, oblikoval njegove politične poteze in odločitve in jih prenašal v »življenje«. Ena takšnih je bila odločitev za oblikovanje Slovenske narodne vojske iz kolaborantskih domobrancev in »ilegalnih« četnikov v začetku leta 1945. Šlo se je to, da je bilo treba kolaborantstvo domobrancev skriti, da bi bili ti kot protikomunistični borci morebiti zanimivi za zahodne zaveznike.
Šmajd ni bil le dejaven protikomunist, ampak je bil ves čas svojega delovanja v času druge svetoven vojne povezan tudi s kolaboracijo. Ni bil le protikomunist, ampak je bil tudi kolaborant. Kot protikomunist je postal kolaborant. To je sicer značilnost večine kolaboracije v Sloveniji med drugo svetovno vojno. Da je bil kolaborant se ni niti zavedal oziroma se sam ni videl kot kolaborant. Preiskovalcem ali zasliševalcem Ozne je po vojni zagotavljal, da ni imel nič z nemškim okupatorjem, zlasti ne z gestapom, kar so mu sicer pripisovali tudi mnogi iz »njegovega«, protikomunistilnega tabora. Ali je imel na Gorenjskem leta 1941 kakšne stike z gestapom ni povsem jasno, a ni nemogoče.
Kolaboriral je tudi z italijanskim okupatorjem. Ta mu je s pisnim dovoljenjem komande 11. armadnega zbora že sredi oktobra 1942 dovolil gibanje po Ljubljani tudi v času policijske ure in tudi nošenja pištole (dokument o tem je v knjigi objavljen kot faksimile). Bil je pripadnik Prostovoljne protikomunistične milice za Ljubljano, ki je bila oblikovana jeseni 1942 in je na začetku novembra dobila policijske pristojnosti v Ljubljani in je lahko sama ali v sodelovanju z italijanskimi karabinjerji opravljala preiskave in aretacije. Kolaboratsko z jasnim protikomunističnim namenom pa je bilo Šmajdovo sodelovanje v t. i. božičnih racijah v Ljubljani decembra 1942, ko je bil eden od zasliševalcev zajetih v racijah v t. i. farovžu, v delu kasarne (na Taboru), ki ga je italijanska vojska odstopila ljubljanski mestni kolaborantski milici. Ta je namreč bila poglavitni izvajalec racij, ki so jih izvajali v sodelovanju in s pomočjo italijanske policije in vojske. Šmajd naj ne bi glede na svoje izjave (pred preiskovalci Ozne) o svojem sodelovanju pri zasliševanju zajetih v racijah (namen teh je bil predvsem zajeti predvsem komunistično opredeljene osebe) sodeloval le pri zasliševanju, kar naj bi storil, ker naj bi kot odvetnik to obvladal. Mnogi zaslišani v »farovžu« so ga kasneje imenovali za enega od tistih, ki je zaslišane tudi mučil, da bi dosegel njihovo priznanje. V njem je bilo izgleda nekaj sadističnega. Rad se je znašal zlasti nad ženskami, ki so mu kot zasliševalcu prišle v roke; pri tem ni uporabil le rok, ampak ...Za dosegoa svojega cilja, doseči priznanje od aretirane se je posloževal tudi nečastnega načina - posiljevanja.
Kot kolaborant je nastopil tudi pri nemškem okupatorju, ko je ta septembra 1943 prevzel oblast v dotedanji »italijanski« Ljubljanski pokrajini. Bil je namreč poglavitni pogajalec glede ustanovitve kolaborantske vojaške formacije, t. i. domobrancev. Glede na zapis v dnevniku z dne 15. septembra 1943 je na srečanju (sestanku - »razgovoru«) s slovenskimi protikomunističnimi častniki, ki so želeli vzpostaviti vojaško kolaborantsko razmerje ter enem vodilnih politikov SLS, dobil nalogo, da naveže stik z Erwinom Roesenerjem, nemškim generalom SS in policije. Ta je namreč veljal za »alfo in omego« glede policijskega oziroma varnostnega (s stališča okupatorja) obvladovanja ozemlje Slovenije (razen Primorske). Očitno so ti menili, da je Šmajd za pogovor z Roesenerjem najprimernejši. Vprašanje je, zakaj so tako menili. Najbrž zato, ker je bil v prijateljskem odnosu z nemškim županom Bleda Paarom, ta pa je imel stike g gestaopom in Varnostno službo, ki je imela center na Bledu. Glede na te dobre zveze z nemškim okupatorjem se je Šmajd 16. septembra 1943 sestal na »štiri oči« z Roesenerjem. Na Šmajdovo pisno prošnjo ga je Roesener namreč sprejel. Pred njim se je z njim želel o isti temi pogovarjati z njim kaplan Andrej Križman, vendar Roesener njegove ponudbe po vojaški kolaboraciji ni sprejel. Je pa o tem govoril s Šmajdom in v veliki meri sprejel njegove predloge glede organiziranja slovenske vojaške kolaboracije. Glede vsebine sestanka je v dnevniku zapisal le: »Posebno poročilo«. To je v t. i. Šmajdovem gradivu in bo objavljano v drugi knjigi, ki je v pripravi. Bilo pa je že objavljeno (v faksimilu, tipkopis) v Božo Repe, Mimo odprtih vrat: izbrani dokumenti o dejavnosti okupatorjevih sodelavcev na Slovenskem (Ljubljana: Borec, 1988, str. 118-119).
Šmajdje o srečanju z Roesenerjem je naslednji dan poročal čatnikom, ki so ga prosili ali pooblastili, da govori z Roesenerjem in izposljuje oboroženo slovensko kolaboracijo. O tem je najbrž poročal tudi Leonu Rupniku, s katerim se je sestal 19. septembra popoldan.
Šmajd je bil vsekakor eden ključnih tvorcev dogovora glede vojaške kolaboracije z nemškim okupatorjem na ozemlju »italijanske« Ljubljanske pokrajine. Šmajda je bil tisti, ki je postavil bistvene temelje kolaborantskega odnosa v oboroženi kolaboraciji Slovencev z nemškim okupatorjem. Odnos nemškega okupatorja in Slovenskega domobranstva je bil na vojaškem področju namreč v veliki meri tak, kot ga je z Roesenerjem izposloval Šmajd. Vse kar se je nadalje v podrobnostih posameznostih v praksi dogajanlo s Slovenskim domobranstvom je temeljilo na načelih, ki sta jih dorekla Šmajd in Roesener; npr. glede jezika v domobranskih enotah, glede vodstva, opreme in oborožitve. Nista pa se na tem srečanju uspela zadiniti glede imeno slovenske oborožene kolaboracije; Šmajd je predlagal »Landesgendarmerie«, Roesener pa se je zavzemal za »Landwacht«, na koncu pa je obveljalo, da so Nemci slovensko koloboranstko vojaško-policijsko formacijo imenovali Slowenische Landwehr, Slovenci pa Slovensko domobranstvo.
Šmajd se sam ni smatral za kolaboranta kljub kar nekaj stikov z nemškimi funkcionarji. Kasneje se je Šmajd odkrite kolaboracije sicer izogibal in jo je skrival, vedoč da ta pomeni zanj, zlasti pa za politično stran in politično stranko, ki ji je pripadal, v očeh zaveznikov črno piko. Vsekakor pa je sodeloval z nemškim okupatorjem vsaj posredno, npr. prek Lovra Hacina, policijskega šefa uprave Ljubljanske pokrajine (na ta položaj ga je postavil »prezident« te uprave Leon Rupnik), s katerim se je glede na zapise v dnevnik dokaj redno sestajal. Hacin je bil odkrit kolaborant. Kot tudi njegov »šef« Leon Rupnik.
Šmajd je bil čeprav zagrizen protikomunist in nasprotnik osvobodilnega gibanja tisti, s katerim je Lojze Ude spomladi 1943 navezal stik in ga skušal prepričati o nekakšnem premirju med osvobodilnim gibanjem (OF) in njegovimi domačimi nasprotniki (Slovenska zaveza). Šmajd, ki je bil v veliki meri sumničav tudi do liberalcev, pa tudi do četništva, češ da je pretirano »jugoslovenarsko«, je z Udetom, poznala sta se iz časa pred vojno kot kolega odvetnika, vodil nekakšna »pogajanja«. Sta se srečevala in se pogovarjala, predvsem pa je njeno »pogovor« potekal prek pisem, ki sta si jih pisala. Ohranjena so Udetova pisma Šmajdu - bila so dolga in izčrpna ter polna podatkov o OF - medtem, ko Šmajdovih odgovorov ni toliko. Udetova pisma Šmajdu so objavljana v knjigi Moje mnenje o položaju: članki in pisma 1941-1944 (Slovenska matica, 1994), ki jo je uredil Boris Mlakar. Če je bilo z objavo Udetovih pisem Šmajdu spomladi in poleti1943 znano, kaj je napisal Ude oziroma kakšna so bila njegova stališča in njegove pobude naslovljene Šmajdu - upal je na nekakšno narodno pomiritev - , je sedaj znano tudi Šmajdovo stališče glede Udetovega pisanja. Šlo pa je predvsem za izmenjavo njunih osebnih pogledov na razmere in razmerja. Njun »pogovor« brez dogovora je bil na osebni ravni dveh odvetnikov z jasnimi političnimi stališči, ki niso bila pretirano soglasna. Bil je predvsem poskus s strani Udeta, ki je zastopal stališča Osvobodilne fronte, da se med slovenskemi političnimi in ideološkimi nasprotniki doseže pomiritev. Šmajd je bil glede tega manj zagret kot Ude.
Zanimiv in tudi slabo pojasnjen je Šmajdov obisk Dunaja v začetku novembra 1943. O tem je sicer zapisal v dnevnik, ni pa navedel kaj več kot s kom se je tam srečal. Zakaj je potoval na Dunaj ni pojasnil. Dovoljenje za potovanje so mu izdale nemške okupatorske oblasti, pri čemer je bil »posrednik« Janko Soklič, sicer četniško opredeljen, a je imel dobre zveze z gestapom na Bledu in v Ljubljani. Potoval je prek Jesenic v Celovec in nato na Dunaj. Z njime je bil Aloz Vogelnik iz Radovljice, lastnik tovarne pletenin. Na Dunaju je dobil z Janezom Brodarjem, politikom SLS (1938 izvoljen za poslanca za okraj Kranj, 1939 za senatorja), ki je kot nemški kolaborant iz strahu pred osvobodilnim gibanjem jeseni 1942 odšel na Koroško in nato na Dunaj. Najbrž je hotel z njim govoriti glede organiziranja kolaborantske vojaške organizacije na Gorenjskem. Na Dunaju je Šmajd kupil mnogo knjig in zemljevidov. Zakaj in katere? Po petih dneh se je vrnil v Ljubljano. Knjig, ki jih je kupil na Dunaju pa mu carinik na »bloku« med »nemško« Gorenjsko in »italijansko« Ljubljansko pokrajino v Šentvidu ni dovolil prenesti iz »Nemčije« v »Italijo«, kar kaže, da je nemški okupator mejo med ozemljem, ki ga je smatral za del rajha in ozemljem, ki ga je zasedal kot vojaško območje (Operacijska cona Jadransko primorje) smatral za pravo mejo, čeprav je bil na obeh straneh meje okupator.
Kljub temu, da je bil zagret protikomunist pa je imel Šmajd v svojem idejnem, političnem taboru kar nekaj nasprotnikov, ki so menili, da ni dovolj protikomunistično zagret. Šlo je za t. i. glavačevce (pristaše kaplana Franca Glavača, urednika Slovenca) in za Stražarje. Eni ali drugi so bili verjetno vzrok, da ga je aprila 1944 gestapo aretiral. Tako je vsaj menil Šmajd. Poslan je bil v konfinacijo v Salzburg. To je bila za nemškega okupatorja nenavadna kazen za tistega, ki so ga sumili ali obtoževali nasprotovanja rajhu, kajti običajno so takšne, ki so jih sumili ali obdolžili, da delujejo proti nemškemu rajhu poslali v koncentracijska taborišča, običajno v Dachau. To se je zgodilo mnogim Šmajdovim kolegom in sodelavcev iz protikomunističnega tabora. Resda jih je bilo večina t.i. liberalcev, torej »naravnih« političnih nasprotnikobv klerikalcev. Iz konfinacije, kjer je živel v hotelu kot letoviščar in je hodil na sprehode po okolici, čeprav se je moral dnevno javljati na policiji in je lahko sprejemal obiska iz domovine, npr. žene (oviskal ga je tudi Paar), pa je avgusta 1944 pobegnil in se vrnil v Ljubljano. Postal je ilegalec in »preganjanec« nemške policije. Gestapo ge očitno ni pretirano zavzeto iskal, sicer bi ga izsledil in ujel. Očitno niso v gestapu kazali prevelikega zanimanja za Šmajda, čeprav je bil »begunec«. Zakaj? Ali je temu pripomogel prijateljski odnosi z nemškim županom Bleda Francem Paarom. Kot župan in Nemec, ki je bil nacistično opredeljen, je imel Paar neposredne stike z vodstvom gestapa in varnostne policije na Bledu, ki je obvladovalo Gorenjsko, po letu 1943 pa tudi Ljubljansko pokrajino. Kakšen vpliv je imelo to znanstvo ali prijateljstvo na Šmajda ali za Šmajda je ostala neznanka. Znanstvo s Paarom ali še kaj več je Šmajdu zagotavljalo nekakšno varnost pred gestapom. Bilo je nedvomno odločilno glede njegove konfinacije v Salzburg poleti 1944. Po vrnitvi v Ljubljano je kot ilegalec (ni bival doma, ampak se je selil na rzalične naslove) nadaljeval je s svojim političnim organizacijskim delovanjem. V tem času se je ukvarjal predvsem z oblikovanjem Narodnega odbora. Bil je v veliki meri njegov »stvarnik« ali ustvarjalec. On ga je predlagal svojim v SLS in on je navezal stike s liberalci in jih prepričal o nujnosti takšnega telesa za bodočnost. Delovanje pri organiziranju in delovanju Narodnega odbora je mogoče označiti za Šmajdov vrh v njegovem političnem delovanju.
Šmajd je bil skrivnosten človek. Skrivnostne so bile njegove povezave zlasti med drugo svetovno vojno. Kakšna so bila npr. z gestapom, nacistično politično policijo, ni bilo jasno niti njegovim najbližnjim političnim sodelavcem. Sumili so ga, da ima z gestapom dobre stike, kar je sam zanikal, vendar jih večine ni prepričal. Glede tega je marsikaj ostalo skrivnostno in nikoli razjasnjeno.
To velja za njegov »beg« iz Radovljice jeseni 1941, ki ga je sicer pojasnil (zasliševalcem Udbe je rekel, da je odšel iz Gorenjske, ker se ni želel vpisati v nemško organizacijo, ki je bila organizirana po vzoru nacistične stranke, Koroško ljudsk zvezo, v kateri je bilo članstvo obvezno), vendar ostaja vprašanje vloge gestapa pri tem. O tem pa se sam ni nikoli izjasnil. Ostaja tudi vprašanje glede vloge gestapa v zvezi z njegovo konfinacijo spomladi in poleti 1944 v Salzburgu. Sploh je njegova aretacija s strani nemških oblasti v začetku aprila 1944, bivanje v preskovalnem zaporu (zasliševal ga je poveljnik nemške varnostne policije za Gorenjsko Persteter), nato bivanje v Begunjah (gestapovski zapori) in nato sredi junija napotitev konfinacijo v Salzburg, zavita v skrivnost. Kaj je povzročilo ali kdo je povzročil aretacijo Šmajda, ki je imel dobre zveze z nemškim okupatorjem, je vsekakor skrivnost. Še bolj pa je nejasna njegova konfinacija v Salzburgu, pa tudi njegov »pobeg« od tam, ko se gestapu V Ljubljani očitno ni zdelo potrebe ga poiskati, čeprav so vedeli (čudno bi bilo, če ne bi), da je v Ljubljani v ilegali. Zakaj je bil Šmajd izjema in je bil konfiniran, ko so drugi »slovenski/jugoslovanski nacionalisti« ali »anglofili«, ki jih je aretiral gestapo, končali v Dachau, kjer jih je mnogo umrlo. Kaj je Šmajd nemškemu okupatorju pomenil, da je imel »privilegij« in je bil le konfiniran in ne zaprt v koncentracijski taborišče. Vprašanje je mogoče tudi glede kraja njegove konfinacije - Salzburg. Zakaj prav to mesto? Ali je bila nemška izbira kraja konfinacije kaj povezana z dejstvom, da je bil v Salzburgu sedež 18. vojnega okrožja, ki je obsegalo Salzburško, Tirolsko, Štajersko, Koroško in po okupaciji slovenskega ozemlja tudi zasedbena območja Slovenije, od jeseni 1943 tudi Ljubljansko pokrajino in ga je vodil Roesener? Ali je šlo za naključje ali za dobro premišljeno izbiro kraja Šmajdove konfinacije? Očitno mu v konfinaciji ni bilo nič hudega (živel je v hotelu, hodil na izlete po okolici, obiskoval kino in gledališče), čeprav je bila konfinacija mišljena kot kazenski ukrep.
Franz Paar, očitni Šmajdov »varuh« pred gastapom, je zasliševalcem Ozne/Udbe v začetku marca 1946, ko so ga zasliševali glede Šmajda in njegovih zvez z gestapom, tega označil za zelo zavednega nacionalista (najbrž je mislil na jugoslovanskega nacionalista) in neizprosnega borca proti komunizmu. Ta ocena Albina Šmajda je morda najbolje zadela bistvo Šmajda in njegovega delovanja v času druge svetovne vojne oziroma razloge zanj.
Vsekakor pa je ob vseh skrivnostih, ki jih je imel in jih je skrival Šmajd najbolj skrivnostna njegova smrt ali izginotje v preskovalnem zaporu Udbe v začetku marca 1946, potem ko je bil konec febuarja 1946 ugrabljrn v Trstu in prepeljan v Ljubljano. Nepojasnjeno se je za njim izgubila vsaka sled. Vprašanje je zakaj in kako. Kakorkoli, od 8. marca 1946 ni bilo več na Udbi govora o Šmajdu. Dan kasneje je sicer eden od oficirjev Udbe svojemu predstojniku v pismu sporočil o hišni preiskavi pri MarijiPmajd, in glede Albina Šmajda zapisal »je pobegnil in se nahaja v Trstu«, čeprav je vedel, da je bil zasliševan v Ljubljani od 1. do 8. marca (opoldan, ko se je zaslišanje končalo in se je glede na vsebino pričakovalo nadaljevanje).
Albin Šmajd je enostavno izginil. Dejstvo je, da je bil podvržen preiskovalnemu postopku, zasliševanju (dan in noč, zasliševalci so se menjavali) in je sredi tega postopka to prekinilo. Ali je umrl zaradi preiskave? Vpašanje kako: ali s pomočjo »oblasti«, tj. Udbe, ali z lastno roko po svoji volji, ali pa je bila smrt naravna, posledica njegovega zdravstvenega stanja, bolezni, izčrpanosti, saj je glede na stalno zasliševanje imel le malo možnosti spati. Ko so ga v Trstu »ugrabili« (Trst je bil takrat namreč v Coni A Julijske krajine in pod anglo-amariško vojaško upravo in zato Udba ni imela pravice nikogar aretirati) je bil v slabem zdravstvenem stanju, z vročino, Odgovorov ni, so le ugibanja, špekulacije, natolcevanja, bolj ali manj s političnim motivom. So tudi trditve, da so ga čez leta videli živega. Kakorkoli že, Albin Šmajd je »izginil« in ob vseh nejasnostih glede njegovih zvez med vojno, je ta »izginitev« morda največja uganka njegobefa življanja. Natančneje smrti.
Osebnost ali natančneje značaj Albina Šmajda bo tudi kljub njegovim zapisom v dnevnik, ki sicer razkriva njegovo politično dejavnost ne pa njegove osebnosti, ostala tudi v veliki meri dokaj skrivnostna. Dejansko je bil Albin Šmajd zelo skrivnosten človek. Lahko bi zanj rekli da je bil dokaj protisloven.
Glede svojega delovanja med drugo svetovno vojno je zasliševalcem Udbe priznal to delovanje; na enem od zaslišanj je v odgovoru glede njegovega delovanja zajel bistvo, ko je na vprašanje zasliševalca »kaj priznate«, povedal: »Da sem bil član izvršnega odbora SLS, da sem bil vmesni člen med vrhovnim vodstvom Slovenske legije in komandantom Novakom, da sem v Božiču 1942 vršil zasliševanja v zaporih aretirancev, ki jih je v Ljubljani aretirala slovenska policija v službi Italijanov MVAC, da sem bil član NO za Slovenijo, da se je kot član IO SLS aktivno boril proti narodnoosvobodilnemu gibanju, da se je boril proti narodno osvobodilnem gibanju, ker se je proti njemu borila Slovenska legija in Novak s svojo ilegalo skupno z okupatorjem.«
Na kratko je povedal vse, kar je počel v času druge svetovne vojne. In to prinaša njegov dnevnik.
V času vojne je Šmajd ves čas pisal dnevnik. Takrat so mnogi pisali dnevnike, pri čemer so bili ti glede na »slog« in na povednost ali za uporabnost kot zgodovinski vir različni. Bili so lahko zelo osebni in so bili namenjeni resnično le ustvarjalcu, da ni česar pozabil, kar je storil in kaj je razmišljal ali o čem je kakšen dan ali v kakšnem obdobju čustvoval. Nekateri, ki so imeli »literarno žilico« ali so bili že vešči pisanja kot književniki, so dnevnike pisali zelo literarno bogato. V primeru dnevnika Albina Šmajda temu ni tako. Njegov dnevnik je bolj »delovodnik«, kaj je kakšne dan delal, kaj je storil in nima prav nič »literarnega« ali »intelektualnega«. Šmajdov dnevnik, ki je sedaj objavljen v pričujoči knjigi, nima takšnih značilnosti in ni bil niti pisan s takšnim namenom. To ni dnevnik, kot so ga pisali mnogi njegovi sodobniki, v katerih so zapisovali svoja razmišljanja, ko so opazovali časa in okolico, ter dogajanje v katerem so živeli in so pač dogodke v posameznem dnevu zapisali v svoj dnevnik in gede na njih izražali svoj odnos do le-teh. Poleg tega so v dnevniku razkrivali npr. ozadje kašnega dogodka, katerega priča so bili ali so v njem sodelovali, pasivno ali aktivno, ter so tako njihovi dnevniki mnogokrat bistven zgodovinski vir. Dnevnik, natančneje so v resnici bolj dnevniški zapisi o njegovi dejavnosti na dan, ki jo je na ta način ohranil v spominu.
Dnevnik je Šmajd pisal izključno za svoje potrebe, da ni česa pozabil in se je lahko iz svojih zapiskov prepričal o svojem vsakodnevnem resnično obsežnem delovanju. Ne gre za »klasičen« dnevnik z neko značilnostjo literarnega dela, ampak je njegov dnevniku večinom v resnici dnevnik v pravem pomenu besede. Kaj je kakšen dan počel, koga je srečal, kaj se je s kom pogovarjal. Ni pa v dnevniku njegovih opazovanj, razmišljanj, predlogov. Je resnično le zapis dnevnega početja, kar pa ima za zgodovinopisje, za zgodovinarje lahko veliko povednost. Je pa treba imeti za to tudi nekaj znanja, da smiselno umestiš njegove dnevniške zapise v zgodovinsko dogajanje. Šmajdov dnevnik potrjuje marsikaj, kar je zgodovinopisje na osnovi drugih virov že ugotovilo.
Glede zapisovanja v dnevnik je bil Šmajd večinoma sistematičen, zapisovalec svojega delovanja v svoj dnevnik. Poleg tega je bil tudi zbiralec gradiva, ki ga je na kakšen dan našel, dobil, pa naj je šlo za časopisni članek ali pa za listek OF iz 29. oktobra 1941, ko je bila ena prvih t. i. tišinskih akcij. Zbiral in zapisoval je tudi govorice, ki jih je slišal, a te niso bile vedno točne. Tega ni vedel, pa jih je zapisal, tako da te kažejo kakšne »čveke« so se širile tedaj po Ljubljani. V dnevnik je zapisoval v veliko dnevih svoje početje tistega dne od ure do ure. S kom se je srečal v določeni uri in koliki časa je namenil temu. Skratka vsak njegov dan je bil poln dogodkov od jutra do večera.
Je pa nekatere dneve zapisaval dvakrat, v dveh različnih inačicah. Pri tem ni šlo niti za isto dogajanja ali dogodek, ampak za različen. Nekako je mogoče soditi, da je pisal dva dnevnika. Vprašanje je, zakaj. Tak je npr. za sredo, 6. oktobra 1943, ko je vpisal »10:30: zobni dr. Logar Tone«, za isti dan pa drugi zapis :«Na bloku na Ježici je neki nemško orožnik ali policaj Herman Drev, ki se vedno nepovoljno izraža o domobranch.«. Šmajda je pri tem dogodku, ki ga je zapisal v dnevnik najbrž zmotilo, da je imel nemški vojak o domobranstvu in domobrancih slabo mnenje.
Dnevnik je glede na način, kako ga je pisal in kaj je vanj vpisoval bil v prvi vrsti zabeleževanje zato, da česar ni pozabil oziroma, da se je lahko spomnil, ali da je glede na svoj vpis v dnevnik o kakšni stravi spomnil koga drugega. Prav to pa mu daje za zgodovino oziroma za zgodovinopisje pomen zgodovinskega vira. Iz njega je mogoče marsikaj izvedeti, kar je sicer prikrito. Je pomemben vir za delovanje enega od subjektov dogajanja med drugo svetovno voijno pri nas, za delovanje Slovenske ljudske stranke in tudi drugih dejavnikov v t. i. slovenskem protikomunističnem taboru.
Glede na vlogo oziroma na delovanje Albina Šmajda v času druge svetovne vojne, ko je bil med najbolj delovnimi in prizadevnimi, ki so delovali v slovenskem protkomunističnem taboru, pri čemer se o delovanju celotnega tega tabora, nasprotnikov odporniškega, osvobodilnega gibanja pod vodstvom Osvobodilne fronte slovenskega naroda in s tem komunistične stranke, ne ve dosti, saj so svoje delovanje skrivali tako pred okupatorjem kot pred javnostjo in zlasti pred njihovimi političnimi, ideološkimi in tidi vojaškimi nasprotniki iz osvobodilnega gibanja, je Šmajdov dnevnik v resnici t. i. vir prve roke. Je najbolj avtentični prikaz delovanja zlasti SLS, stranke kateri je pripadal Šmajd in je celotno njegovo politično delovanje med drugo svteovno vojno bilo namenjeno ohranitvi zli kar utrditvi položaja in vloge SLS v slovenskem političnem življenju. Šmajd je bil v prvi vrsti in prvovrsten »vojščak« SLS v pogojih druge svetovne vojne. Njegovi dnevniški zapisi so najbolj avtentični izraz in tako prikaz delovanje protikomunističnega tabora in SLS v njem. Šmajdov dnevnik je v veliki meri prikaz delovanje te stranke v pogojih vojne, okupacije, odpora in nasprotovanja temu. Čeprav je o SLS v času druge svetovne vojne, tudi na osnovi avtentičnega gradiva te stranke, napisal prikaz njene politike in delovanja Janez A. Arnež ( SLS: Slovenska ljudska stranka = Slovenian people’s party : 1941-1945, Ljubljana ; Washington : Studia Slovenica, 2002), je namreč ostalo »notranje« delovanje stranke, v veliki meri skrito in neznano. Dnevniški zapisi Šmajda odstirajo vpogled v dinamiko delovanja vodstva SLS, takratnih vodilnih SLS, ki so delovali v Ljubljani.
V zgodovinopisju, zlasti pri zgodovinarjih »specialistih« za protikomunistično delovanje in kolaboracijo v Sloveniji med drugo svetovno vojno, je Šmajdov dnevnik že dolgo znan. Kar nekaj teh zgodovinarjev je tudi izrazilo namero, ali vsaj željo, da ga pripravijo za objavo. Pa ga niso. Najbrž zato, ker to zahteva veliko tudi podrobnega in drobnega in zato mukotrpnegaa in zamudnega dela. Končno se je s tem »spopadel« Arhiv Republike Slovenije, kjer hranijo večino gradiva o Šmajdu. Težavno delo glede priprave t. i. Šmajdovega gradiva so arhivisti, ki so se spoprijeli s tem »trdim orehom« uspešno opravili. Dnevnik Albina Šmajda je tako dosegljiv zainteresirani javnosti z vsemi »pomagali« potrebnimi za njegovo branje in razumevanje. Namreč treba je bilo razrešiti veliko pseudonimov, kratic, okrajšav, ki jih je v svojih sorazmerno kratkih dnevnih dnevniških zapisih uporabljal Šmajd. Predvsem iz konspirativnih namenov, skrivanja pred okupatorjem, če bi ta slučajno prišel do njegovih zapisov, je uporabljal prevdonime in nekakšne kode za določene osebe, predvsem tiste, ki so oblikovali politiko protikomunistilega slovenskega tabora. Sam je nastopal z večimi, največkrat kot Draš, v času, ko je deloval kot tajnik Narodnega odbora pa v je uporabljal številčno kombinacijo 222. Marsikaj je sicer razrešila že Ozna/Udba, ko je pregledovala, urejala in uporabljala gradivo zaplenjeno pri Šmajdu (pri njegovi ženi) po njegovi aretaciji. Vseeno je arhivistom, ki so se »spopadli« s tem gradivom ostalo še veliko za razrešiti in pojasniti.
Poleg dnevnika je v pričujoči knjigi objavljan tudi osebni dosje Albina Šmajda, ki ga je o njem ustvarila Udba. Bistven del tega so zapisniki zaslišanj,ki so potekala od 1. do 8. marca 1946. Pri teh zaslišanjih pa je značilno, da je zasliševalce bolj zanimalo Šmajdovo delovanje v času po maju 1945, tj. v času, ko je bil politični begunec in je deloval v Avstriji, v Rimu in zlasti v Trstu. Zasliševalce je to bolj zanimalo kot pa njegovo delovanje med vojno. Zanimali so jih sicer njegovi stiki z gestapom, glede kolaboracije pa niso kazali pretiranega zanimanja.
V pripravo knjige je bilo vloženega veliko dela in znanja arhivistov - zgodovinarjev. Ena od njihovih ključnih nalog je bilo razreševanja ogromnega števila psevdonimov in skrajšanih ali napačno zapisanih osebnih imen, okrajšav in kratic. Psevdonimi in imena oseb so razloženi z imenom in priimkom osebe navedena s psevdonimom ali le s priimkom v oglatem oklepaju, kar vsekakor pomeni veliko pomoč in olajšanje bralcu.
Za razumevanje branja dnevnika, v katerem se omenjajo mnoge osebe so v knjigi objavljeni kratki, vandar podatkovno izčrpni življenjepis teh oseb. Prvič so na ta način predstavljani vsi, ki so v času vojne delovali v protikomunistilnem taboru. Veliko oseb je takšnih, ki se v teh predstavitvah pojavljajo v zgodovini prvič (in večkrat tudi edinkrat). Z »uporabnike« vsekakor dobdodošlo »pomagalo«. Za biografije je bilo potrebno veliko podrobnega in natančnega raziskovalnega dela. Za mnoge se je vedelo le ime in priimek, ne pa drugih podatkov. Ta »trdi oreh« so urejavalci objavljenega gradiva opravili z odliko. Predstavili so marsikoga, ki ga sicer ni mogoče najti nikjer drugje kot v tej biografiji oseb, ki se pojavljajo v Šmajdovih dnevniških zapisih in v njegovem osebnem dosjeju.
Dnevnik Albina Šmajda je vsakakor pomembno zgodovinsko (in zgodovinarsko) gradivo. Še noben od naših znanih zgodovinskih virov ni tako poveden za delovanje meščanskih strank, zlasti SLS kot vodilne slovenske tovrstne stranke. Objava dnevnika in drugega gradiva, ki je ostalo po Albinu Šmajdu, je pomemben doprinos za nadaljnje raziskovanje druge svetovne vojne na Slovenskem. Treba pa je to Šmajdovo »ostalino« razumeti in jo predstavljati brez ideoloških in političnih namer. Dnevnik in celotno gradivo, ki ga je ustvaril Šmajd je predvsem zgodovinski vir, ki bo dopolnil vedenje o dogajanju v času druge svetovne vojne pri nas. Objavo je treba razumeti predvsem, če ne kar izkjučno, kot prispevek zgodovinopisja oziroma prispevek zgodovinopisju in ne kot ideološko, politično orožje. Zgodovinski viri, kar je z objavo, zlasti takšno kot jo je pripravil Arhiv Republike Slovenije, postala tudi zapuščina Albina Šmajda, ima predvsem znanstven namen.
Pa še dejstvo, da se ni mogoče zgodovini skriti ali delovanju v preteklosti ubežati. To pa ne velja le za kolaboranta Albina Šmajda.
