Iz cikla Hodil po zemlji sem naši in pil nje bolesti
I.
Nekoč (tako se pravljica začne).
Nekoč so besede mezele, polzele,
tekale, skakale in se pretakale
od človeka do človeka.
Tkale so tenko nit, stkale so trden most
od človeka do človeka.
Zdaj pikajo, sikajo,
razžirajo, podirajo, stikajo …
Zdaj se le mlaka pretaka
od človeka do človeka
Zato utihnite besede blede!
Naj roka roke se oklene
in iz oči naj v srcu iskra zagori
spet od človeka do človeka!
II.
Tišina, tišina,
ki jo le dovžanski gozd pozna.
Slišim srce, ki mi v grlu bije
davno znane melodije,
sladko žalost vabi na oči …
Tavam, iščem svoje mlade dni.
Prej ko bom domislila vse misli svoje,
že iz doline navček mi zapoje.
III.
Že jutri bom zaman lovila
v spomin to žametno nebo
in nanj pripete zlate zvezde.
Zaman lovila bom v uho
šumenje gorskega potoka,
zaman iskala vonj sena
in sveže pokošene trave.
Zaman bom klicala v spomin,
kako diši dovžanski gozd.
IV.
Sivo jutro, mrzel dan,
ves svet je v led vkovan!
Mrko čelo, mrk obraz –
pa kaj bi rad?
V zrcalo se poglej:
si ti? Sem jaz?
Vsaj malo se nasmej –
pa bo pomlad!
V.
O zemlja spomladi!
Na zelenem žametu tvoje trave
se misli spočijejo,
rumenih cvetov oči se napijejo,
od drobne marjetice učim se živeti,
in hotela bi, želela bi
vse še enkrat od začetka začeti!
VI.
Pojdi z menoj,
kdor si utrujen in bolan!
Pojdiva v sončni dan!
Res še sonca ni
in kje je še pomlad!
Res še ne poznam poti …
Vendar more, mora biti nekje –
pojdiva jo iskat!
VII.
Videla sem umirati smreke.
Drevesa umirajo stoje.
Molče umirajo starci
po samotnih kmetijah.
Že davno nekoč so zmogli
s svojih strmin v dolino.
Pod noč so se vračali s težko glavo,
še težjim korakom in srcem,
in težko sapo …
»Svoje življenje, svoje trpljenje
in svoje delo ti darujem, o gospod,«
so molili v skrivenčaste prste
svojih žuljavih rok.
(in svoje neizsanjane sanje …)
Zdaj jih le navček zvabi v grapo
k fari. Tja so pred njimi že stari
legali v zadnje spanje.
Zdaj ko nimajo kaj darovati,
jim nihče ne more kaj vzeti.
Drevesa umirajo stoje.
Molče umirajo starci
po samotnih kmetijah.
IZ CIKLA DANILU
In memoriam
I.
Po suhem listju sva hodila
in tvoj korak je bil vse težji
in vse težji. In tvoj pogled
vse bolj zastrt …
Po tihem sem korake štela.
Potem na klopi sva sedela,
in vedel ti si, vedela sem jaz,
da prihaja čas …
Zato si nisva upala pogledati
v obraz.
Zdaj sama po uvelem listju hodim.
Dež namaka travo ti nad glavo.
II.
Zdaj hodiva skoz sneg in let,
pa vrnil se bo spet pomladni svet:
Še veš, kako so v gorah ptice pele,
in tvoje uboge roke uvele
pri meni so iskale svojo moč.
Kako brstiče sva iskala
in prve lističe sva štela.
Kako zelena je bila zavesa,
ko k nama sklanjala so se drevesa.
Ne veš, kako v spominu vse je pozlačeno,
posvečeno. Zato počakaj, dragi moj
in me ne kliči tja, kjer so mrliči.
Naj Te nosim še s seboj!
III.
Prihajam ….
Prihajam k tebi in klečim
in božam travo nad teboj
za dni, ko božala te nisem.
Cvetje ti rahljam za ure,
ko ti rahljala zglavja nisem.
Z golimi rokami
zemlji bi razgrebla,
da bi k tebi legla
za vse noči,
ko k tebi legla nisem.
Bledo ti sveti sveče plamen,
mrzel je ob zglavju kamen,
proč me vleče sončna luč,
vabijo me majske trave.
Odpusti mi, da te izdajam
vsakokrat, ko spet odhajam.
IV.
Odhajam. Odpusti mi za sonce,
še mi sije.
Odpusti za škržate, gozdni vonj,
za lastovičje gnezdo
pod oknom najinim.
Odpusti mi vsa moja potovanja
in pobeg na drugi breg.
Odpusti za Beethovnovo sonato,
Paganinijev capriccio,
odpusti mi za smeh
in solze, veter.
Za blagi ta večer …
Za vse, kar nisi ti –
odpusti mi!
