v hipu
trd pristanek
tlak nepoškodovan
počitnice oblečene
v mavec
VZTRAJNO
detel
potrkuje
iz ozadja teme
posiljuje me z vprašanjem
zakaj
KO SE ČAS RAZLEZE
dolgčas
razrezujem
na kote vogale
na trikotnike kvadrate
sobe
hoja
z molkom zraka
kilometer števec
se vztrajno vrti v samoti
dihov
POBIRAM ČREPINJE IN SEBE
desna
roka pozna
potrebne razdalje
levica se zaletava
povsod
SLEČEM
še en naveličan dan
ko je vse kar premikam
neviden zrak
postan od korakov v krogu
in iskanja kota
kamor bi se zavlekla
in spočila
od obličja
ki je brez potez
in samo strmi vame
vržem ga skozi polzaprta okna noči
mogoče ga nocoj kdo požre
če ne
me zjutraj brez vneme spet naskoči
BREZ RAZGLEDA
čas me izobliči
v brezoblično gmoto
in zastre s kopreno
ki se je ne da predreti
ker se skriva v niču
barve izgubljajo okuse
dotiki so jezik tujcev
ki me ne zanima
okusi se izmuznejo
preden pridejo do brbončic
vonje popijejo oblaki
in nekje tam daleč izpljunejo
zvoki so oviti v zaskorjeni molk
utrujene lune
ki se je obesila na žico
skrčim se na najmanjšo možno mero
in bi rada samo izstopila
iz misli brez razgleda
BREZ OPERACIJE
ko se praznina hoje
speča z vročino
in bolečino
(ki čaka v zasedi na vsak nepravilen gib
da ga spremeni v pekoč občutek
ki zavrta v globino
ali se počasi premika
od točke A do točke B in nazaj
ali se zapiči kot šestilo
in zariše enkrat večjo drugič manjšo krožnico)
je v glavi prostor le za
muhe mušice nočne metulje
komarje
(nimajo usmiljenja
sedajo točno tam
kjer jih levica ne doseže
in puščajo brezsramno srbečico)
in ose
(pazim
da me katera spet ne piči v jezik)
in samopomilovanje
(ki se razrašča v mreno )
prestraši me topo prhutanje nad glavo
sivkasta kanja se počasi dviguje
tu in tam predirljivo zažvižga
nato preobrat
razprostre peruti in kratek progast rep
da glave se skoraj ne vidi
z razprostrtimi velikimi resastimi krili
se nasloni na boke nevidnega toka
stopita se v eno
v polglasno šumenje
delata kroge
rišeta neskončnost
znova in znova
lebdenje
lahkotnost
molitev
modrost prepuščanja
lepota me zmrazi
do bolečine
predre mreno
KO DVIGNEŠ POGLED
danes štejem
število os v paradižnikovi solati
gosenice na listu ohrovta
zamahe metulja na roki
zdrse hrošča pri plezanju po mreži
martinčke brez repov
presledke med vonji dneva
gibe ki se jih spet učim
požirke iz pol praznega kozarca
vejice pike klicaje
ki plešejo po zraku
omejitve
ki me bodo še nekaj mesecev spremljale
v pajčevini samopomilovanja
me zbode resničnost
mnogim ne dovolijo živeti drugače
še več
mnogim tudi to odvzamejo
ZELIŠČARICA
na boleče rame položim
potrkavanje ptička
ki kodra kamen
s slemena sive strehe
vonj zrele dinje
ki predre skorjo
z rumenim nasmeškom
grlene vzdihe krošenj
ki vtirajo veter
v neučakana nedra
besede neznanca
ki teknejo kot razpokana skorja
kruha iz krušne peči
mehke zrele robidnice
ki izstopijo iz sence
nedosegljivih sanj
bose stopinje
ki so se pogreznile
v dobroto zemlje
