Mi smo sovražni mikrobi
na belih lisah sveta,
brez človeških obrazov,
portretirani vitezi zla,
registrirani kriminalci,
rezervno blago.
Niti to?
Smo!
Praznina črnih obrob
in pogoltnih cest.
Posiljeni arestanti.
Debili, izprijeni komunardi.
Vaša vest?
Niti to.
Mi smo otroci blata.
Pogrebni nonet.
Niti to.
Mi, inženirji revščine,
postajamo zlobni.
V nedrih nosimo misel:
uničiti svet.
Niti to?
Visoko v nebeški ambulanti
nimamo svojega okna.
Mi smo nihče.
Niti to.
Mi nimamo zgodovine.
Mi nimamo domovine.
Smo straniščni oglas,
ob sramotilnem stebru
njegov opljuvani čas.
Niti to.
VENDAR:
da postajamo zlobni,
to je res.
Niti to?
ANARHISTKA
V konicah prstov slutim
dih svetov.
Iz galaksije slepih sonc
se spuščam k tebi
s tropom potepuških psov.
Tam sva zaznamovala
najin dom.
Številka, ulica in kraj:
NA TROMOSTOVJU.
Tam sediva. Tam je ljubi moj.
Srečna sva in več si ne želiva.
Bežala sem,
nekdaj.
smo vpili čez ograje
smo kleli policaje
smo rigali v kravate
smo kradli tudi zate
smo šli sedet na cesto
smo prebudili mesto
smo rekli da je bolno
smo štrajkali z gladovno
smo bika vzeli v roke
smo delali otroke
smo slikali oblake
smo smešili bedake
Sedaj sem tu.
Še pes, ki pride, komaj zarenči.
Saj me pozna. Me res?
Ostala bom resnična,
nikamor ne bom šla,
in ljubemu bom zvesta,
lepo mi je doma.
A GLEJ: iz pravljice si včasih
sposodim star dežnik in poletim.
Misija: ZANESLJIVO.
V žilah nosim dinamit,
vse je spremenljivo!
RDEČE KLASJE
Jaši Z.
Z rdečim klasjem je prišlo berilo:
zazrta v sanje,
v strastno govorico,
sva dvorne gláve, slépe za pravico,
kar sredi ceste učila besedilo.
Ob tihem času, ko bo sled minila,
mordá obrišem
zadnjo solzo z lica
in v tvoji pesmi, krhki kot resnica,
poiščem stèzo, kjer sva se zgubila.
Ne mašni dnevi,
ne božične sveče,
prešerne ure in nočí brez spanja,
ne zvezdno polje, do nebés rdeče,
brezkončne igre,
do peklà boleče,
ne žejna jutra, nóra od iskanja.
Samó ljubezen najde zrno sreče!
